Lojze Gorenčič iz Velikega Lipovca je ob koncu vojne dopolnil 13 let. Kljub temu, da je bil še otrok, so ga zasliševalci hudo pretepli, ker so hoteli od njega izvedeti, kje se skrivata brata domobranca. Zaslišanje je zdržal, kajti kot je povedal, ga je oče naučil, da ne sme nikogar izdati.

Po aretaciji obeh bratov Staneta in Feliksa, ki sta bila ob tem ranjena (Feliks na sliki huje), ju je moral z vozom peljati na zaslišanje. Brat Stane, ki je bil ranjen v roko in obe nogi, je bil ob zaslišanju v Novem mestu ubit in svojci še danes ne vedo za njegov grob.

Lojze je z velikansko voljo, garaškim delom in odpovedovanjem pripomogel, da si je njihova domačija opomogla, kljub obveznim oddajam, povojnemu ropanju, visokim davkom in odvzemu zemlje.

Prisluhnite pričevanju, ki ga je posnela Majda Pučnik Rudl:

Založba Družina, Študijski center za narodno spravo in Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč so pripravili znanstveno srečanje avtorjev Poročila 3 Resnica in sočutje - ob tretji obletnici odkritja morišča in grobišča v rovu sv. Barbare v Hudi Jami, ki je bilo v ponedeljek, 5. marca 2012, v dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu.

Tokrat lahko prisluhnete dvema nastopajočima. In sicer je najprej spregovoril policist, pomočnik direktorja Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave in vodja policijske akcije SPRAVA Pavle Jamnik. Ta je med drugim predstavil arhivske dokumente, ki kažejo na vzporedno poveljevanje glede pobijanja. Eni ukazi so bili namenjeni vojaškim enotam, drugi pa partijski policiji Ozni.

Zatem pa je spregovoril še specialist sodne medicine dr. Tomaž Zupanc, ki je predstavil potek arheoloških izkopavanj in identifikacij žrtev grobišča pri Konfinu in Hudi jami. Iz njegovega nastopa lahko ugotovimo, zakaj je grobišča treba preiskati, prešteti žrtve in ugotoviti vzroke za njihovo smrt.

Prisluhnite oddaji, ki jo je posnel Boštjan Smole, uredil pa Jože Bartolj.

V oddaji smo se pogovarjali z doktorico sociologije Sonjo Bezjak, ki se je v svojem delu Kristusove neveste lotila raziskovanja ženskega redovništva na Slovenskem. Avtorica je v pogovoru predstavila nastanek svojega doktorskega dela, ki je izšlo v knjižni obliki. Gotovo tudi danes marsikoga zanima, kaj so redovnice, kakšno vlogo opravljajo, kakšen je njihov položaj v primerjavi z ženskami zunaj samostanskih zidov. Zato je knjiga poskus odkrivanja in razumevanja tega številnim manj znanega sveta.

Oddajo je v pogovoru z dr. Sonjo Bezjak pripravil Jože Dežman.

Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri) je bil sprejet 25.10.1996. Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic, ki je bila ustanovljena v skladu s tem zakonom, deluje že petnajst let. Rok za vlaganje zahtev po ZPKri je odprt. Zato na tem mestu vzpodbujajo vse upravičence, bivše politične zapornike in svojce žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, posebno tiste svojce, ki so zgubili enega ali oba starša, da podajo zahtevo za uveljavitev ustreznega statusa in odškodnine, čeprav res simbolične.

ZPKri priznava status in pravice žrtvam komunističnega nasilja za obdobje od 15.5.1945 do 2.7.1990, torej bivšim političnim zapornikom in njihovim svojcem ter svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja.

Z ZPKri so določeni tudi posebni pogoji in postopek za spremembo pravnomočnih kazenskih sodb izrečenih v političnih procesih v času komunističnega nasilja v obdobju od 15. maja 1945 do 2. julija 1990, v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov v sodnem ali upravnokazenskem postopku.

ZPKri pa krivic ne odpravlja po uradni dolžnosti, ampak morajo prizadeti oziroma njihovi svojci vlagati svoje zahtevke pri navedeni komisiji oziroma pri Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, Sektorju za popravo krivic in narodno spravo, Župančičeva 3, Ljubljana, ki opravlja strokovna opravila za komisijo.

Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic je po do sedaj popisanih statusih (Evidenca poprave krivic, december 2008) priznala 6875 statusov žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja ter 32.070 statusov svojca in bivšega političnega zapornika s pravico do odškodnine (do 9.3.2012). Upoštevajoč število žrtev komunističnega nasilja je število do sedaj vloženih zahtev res minimalno. Samo na območju Republike Sloveniji je odkrito že več kot 600 prikritih grobišč žrtev komunističnega nasilja, kjer je po dosedanjih predvidevanjih pokopanih verjetno okoli sto tisoč žrtev (Jože Dežman: Posledice vetrinjske tragedije: množična grobišča, emigracija, diskriminacija žrtev, tabuji, 2011).

Skupno vsem žrtvam komunističnega režima je, da so bile pobite, zaprte, preganjane, mučene, zastraševane, izsiljevane, preseljene, izropane, žaljene, diskriminirane, poslane na prevzgojo ali prisilno delo, izstradane, ... iz maščevanja, zgolj zaradi vere ali pripadnosti drugače mislečim, npr. vaškim stražam, domobrancem. Mnoge žrtve so tudi člani njihovih družin, prijatelji in znanci. Maščevanje se je torej izvajalo popolnoma brezpravno, brez ugotavljanja morebitne dejanske krivde, v pravno dvomljivih upravnih in sodnih procesih ali brez le-teh. Tako imenovane razredne sovražnike, tudi dojenčke, otroke, mladostnike, ženske, ostarele, so izpostavili tudi najhujšim oblikam maščevanja ... Mnogi so utrpeli tudi ropanje in odvzem premoženja, obvezne oddaje. Otrokom tako imenovanih razrednih sovražnikov so onemogočali šolanje, jih diskriminirali in šikanirali. In izvajalo se je dezorganiziranje in izčrpavanje zdravih jeder gospodarjenja in gospodarstev.

Podati vlogo za priznanje statusa žrtve po ZKPri, ustno ali pisno pričevati o prestanem trpljenju in izgubah, ... so koraki v smer zgodovinske resnice in ohranjanja zgodovinskega spomina. Zgodovinsko resnico smo dolžni izpopolniti in uravnotežiti tudi z njeno temno, prezrto, zanikano in zamolčano stranjo. Zgodovinska resnica nam bo pomagala pristno in polno čutno (so)čustvovati, prepoznavati naše kulturno družbeno okolje skozi generacije, da bi se ob zavedanju naših korenin lahko okrepili in zazrli v prihodnost.

K očiščenju in sočutju ter osebni in moralni svobodi civiliziranega sveta nas bodo morda naravnale ugotovitve dr Katarine Kompan Erzar in dr. Tomaža Erzarja: »... dokler ni sočutja do žrtev in vseh prizadetih in dokler vsi nemočno gledamo njihovo agonijo in sprenevedanje odgovornih, se njihova in naša skupna bolečina samo nadaljujeta in poglabljata. Zlasti se poglablja naš skupni občutek, da nikoli ne bo drugače, da te tragedije ni mogoče izžalovati in da je bilo vse prizadevanje zaman. Zelo zmotno je misliti, da travma v neki družbi prizadene zgolj določeno populacijo: izgubljena varnost in izgubljeno sočutje prek povečanja strahu, neiskrenosti in manipulativnosti slej ko prej dosežeta sleherno družino ali sleherno celico, kjer nastaja občutje medosebne varnosti in kjer smo deležni sočutja. Vsaka nezaceljena travma je zato izjemno škodljiva za vse: najprej seveda za tiste, ki so jo neposredno doživeli in jo še vedno tiščijo v sebi, nato za njihove sorodnike in otroke, ki bi sicer o travmi radi spregovorili, pa ne vedo za njen vir, nadalje za tiste, ki samo nemočno gledajo, kako se žrtve neuspešno borijo za pravico in nato utihnejo in kako manipulativni posamezniki izkoriščajo njihovo bolečino, nadalje za tiste, ki so v svojem doživljanju travme obtičali na pol poti ter nihajo med jezo na vse in vsakogar in indiferenco, nato za tiste, ki bi bili radi naši aktualni sogovorniki, pa ne morejo biti, ker mi živimo v preteklosti svojih travm, in nazadnje za vse mlajše generacije, ki bi se rade zaščitile pred bodočimi travmami, pa se ne morejo, ker v naši družbi nimamo na voljo funkcionalnega modela reševanja travm, ampak zgolj nefunkcionalne, ki le še poglabljajo občutek vdanosti, nemoči in poraženosti.«

Mag. Majda Pučnik Rudl

predsednica Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic

Založba Družina, Študijski center za narodno spravo in Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč so pripravili znanstveno srečanje avtorjev Poročila 3 Resnica in sočutje - ob tretji obletnici odkritja morišča in grobišča v rovu sv. Barbare v Hudi Jami, ki je bilo v ponedeljek, 5. marca 2012, v dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu.

Tokrat lahko prisluhnete trem prispevkom in sicer Doris Pahor, Tomaža Erzarja in Marka Štrovsa.
Raziskovalka Doris Pahor je podala analizo ali je tajna služba po vojni za obrambo Slovenije razpolagala s podatki o žrtvah zunajsodnih pobojev. Ugotovila je, da so bile žrtve v evidencah SDV še leta 1991, čeprav so se neuporabni podatki sicer sproti izločali iz evidence.

Dr. Tomaž Erzar se je skupaj z ženo Katarino lotil raziskovanja travm slovenskih družin. V svojem prispevku je spregovoril o travmatskih razsežnostih in posledicah vojnih grozodejstev, ki se kažejo ne samo na generaciji, ki je čas vojne preživela, ampak se prenašajo na naslednje generacije.

V zadnjem prispevku bo spregovoril nekdanji vodja službe za vojna grobišča Marko Štrovs, ki je razmišljal o tem, da povojna grobišča niso grobišča, pač pa skrivališča, kamor so zločinci hoteli skriti svoj zločin.

Prisluhnite oddaji, ki jo je posnel Boštjan Smole, uredil pa Jože Bartolj.