• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

24. 1. 2021, Dr. Jože Dežman aktualni pogovor

V oddaji Moja zgodba je bil naš gost dr. Jože Dežman novoimenovani direktor Muzeja Novejše zgodovine Slovenije. V aktualnem pogovoru smo se dotaknili menjav v javnih zavodih, ki so sprožile val nezadovoljstva predvsem levice. Prav tako smo govorili o poskusih prisvojitve osamosvojitvenih zaslug s strani kontinuitetnih sil in o tem zakaj potrebujemo Muzej osamosvojitve.


Dr. Jože Dežman, foto: ARO

Začeli smo pri dvojnih merilih levice, ki položaje na vrhu inštitucij v državni lasti smatra kot svoj plen in ji zelo težko pade, če se kdo v to vmeša. Tako dr. Oto Luthar, ki je od leta 1992 večni direktor ZRC SAZU in mentor trenutni direktorici Muzeja Novejše zgodovine Slovenije dr. Kaji Širok, predstavlja menjavo na čelu muzeja kot politično čistko. Zakaj se ni oglasil leta 2010, ko jo je ministrica Majda Širca imenovala za direktorico. Takrat je imela doktorat in kako predavanje na Visoki šoli za dizajn. Kje so bile takrat vodstvene izkušnje, pa muzejske razstave, kaka pomembnejša objava?

Oddajo smo nadaljavali ob 80 letnici nekdanjega predsednika Milana Kučana. Ob njegovem jubileju je izšel zbornik "Prijatelj, državnik, človek – pričevanja o Milanu Kučanu", kjer med drugim lahko preberemo, da je Kučan najpomembnejši politik v zadnjih 50 letih slovenske zgodovine. Kaj o tem meni dr. Dežman pa v posnetku oddaje, ki ga lahko poslušate.

 

Zadnja obsežnejša tema pogovora pa je bila ustanovite Muzeja slovenske osamosvojitve. Zakaj tak muzej potrebujemo in zakaj so proti njegovi ustanovitvi ravno levo usmerjeni kulturniki, ki sicer vedno pozdravljajo dviganje sredstev za kulturo.

 

Prisluhnite pogovoru, ki ga je vodil Jože Bartolj:

 

17. 1. 2021, Jože Možina - Slovenski razkol - Vidovska planota

V oddaji Moja zgodba je bil z nami novinar in zgodovinar dr. Jože Možina. Ob njegovi knjigi Slovenski razkol smo tokrat predstavili začetke revolucije in upor proti njej na Vidovski planoti. Tam so se prebivalci najprej uprli revolucionarnemu nasilju. Žal pa njihov upor ni bil uspešen, bilo pa je precej nedolžnih žrtev, ki so jih povzročili tako partizani, kot v represalijah tudi italijanski okupatorji.

Središče je kraj Sv. Vid, po vojni so ga preimenovali v Žilce, danes ima spet prvotno ime. Sv. Vid je postal leta 1937 občinsko središče in je imel pred vojno 1300 duš razpršenih po skoraj 30 manjših zasekih. Ljudje so se ukvarjali s kmetijstvom, gozdarstvom, suhorobarstvom. Župan je bil Anton Tekavec, župnik Karl Žužek, kaplan Franc Pezdir, ki je tudi ustanovi Katoliško akcijo.

Ker so bili omenjeni kraji odmaknjeni, je bil značilen zgodnji pojav odporniških skupin, ki so se formirale v Borovniško četo in Krimski polbataljon že oktobra 1941. Tam so delovali tudi nekateri prekaljeni revolucionarji Ljubo Šercer, Franc Popit, Ivan Novak Očka, Fric Novak, Stane Semič Daki. Odnos ljudi do partizanov je bil sprva pozitiven, dokler se niso pojavile prve nasilne rekvizicije in grožnje z revolucijo.

Ko partizani 19. oktobra 1941 napadejo Lož in Bezuljak, italijanski okupator za povračilo zapre 30 domačinov: Ljudje se začnejo deliti, saj vsi ne podpirajo takšnega načina vojskovanja, ki mu ni mar za civilne žrtve. Aprila 1942 partizani pokažejo pravi obraz, saj so bili prepričani v hiter konec vojne in zato je bilo potrebno začeti „drugo fazo revolucije".

Dakijeva leteča patrulja 23. aprila 1942 krene iz Mokrca. Njihova tarča je pet občinskih mož na čelu z županom Tekavcem, izdal jih je občinski odbornik Rupar. Partizani umorijo župana Tekavca na peči v hiši vpričo žene, hčere, treh sinov in starega očeta. Zatem najdejo in ubijejo še Franca Strleta in Valentina Strleta, ki je skušal zbežati skozi okno. Od petih torej ubijejo tri, kar po domačih hišah, pred družinskimi člani, brez sodbe, brez dokazane krivde ... Preživela občinska svetnika, Strle in Rudof, ki ju niso uspeli ubiti, nato Italijane zaprosita za varstvo in ti ju z družinami izselijo v notranjost Italije ...

Dakijeva patrulja morilcev je nato naslednji dan s strani partizanskega vodstva pohvaljena. Dovolijo jim uporabljati ime „proletarska patrulja", na zvezdah zdaj lahko nosijo srp in kladivo. V oddaji ste lahko slišali tudi, kako so to skrajno nasilje občutili ljudje. Med njimi je zavladal strah, umori so bili civilizacijski šok, ki mu je sledilo še nasilje okupatorja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

10. 1. 2021, Stanislav Novačan – pričevanje 2. del

Prisluhnete lahko nadaljevanju pričevanja Stanislava Novačana o službeni poti po drugi svetovni vojni, ki ga je vodila iz Borovnice na Knežak in leta 1948 v najbolj zahodno slovensko vas Robidišče. Po vojaškem roku je dobil dekret za novo delovno mesto. Odpravil se je na pot, čeprav ni vedel, kam odhaja. Čakalo ga je veliko presenečenje. Vasica Robidišče je imela manj kot 200 prebivalcev, Novačan je takoj začel spodbujati družabno življenje, vodil je pevski zbor, učil gledališke igre, organiziral mladinske sestanke, ob koncu tedna pa tudi plese. V Robidišče si lahko prišel le s posebnim dovoljenjem, ker je bilo to vojaško in obmejno, varovano območje. Ljudje so se ukvarjali z živinorejo, pridelovali so sir in imeli neke vrste zadrugo. V tem času so začeli zidati šolo. Stanislav je domačine občudoval, vendar zaupanja z njimi ni mogel vzpostaviti. Kasneje je izvedel, da so imeli v vasi tri udbovce, zato so bili zelo nezaupljivi. Nekoč sta prišla do Novačana dva sodelavca Udbe, ki sta hotela, da bi bil njun zaupnik in jima prinašal novice o domačinih. Najprej sta ga vabila ljubeznivo in prijazno, ker pa Stane ni bil pripravljen sodelovati, sta mu začela ukazovati in ga ostro napadati.


Osnovna šola Robidišče

O tem kaj se je zgodilo, ker na sodelovanje ni pristal, pa boste slišali v tretjem delu pričevanja. Stanislava Novačana smo posneli leta 2014, oddajo pa sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

3. 1. 2021, Stanislav Novačan - pričevanje

Stanislav Novačan je bil rojen v Moravčah. Njegov oče je bil orožnik avstroogrske vojske, zato so se veliko selili, nazadnje v Borovnico. V Podpeči je Stane obiskoval osnovno šolo, realno klasično gimnazijo pa v Ljubljani. Po končanem šolanju se je vpisal na učiteljišče in študij končal leta 1941. V tem času je živel v Marijanišču, kjer je bil ravnatelj dr. Jožef Pogačnik, kasnejši ljubljanski nadškof, ki se ga Stanislav spominja kot zahtevnega, a hkrati očetovsko ljubečega vzgojitelja. V spominu mu je ostala tudi podoba Alojza Grozdeta, ki je prav tako živel z Marijanišču. Prvo službo je Stanislav opravljal v Mirni peči. Ko je med vojno obiskal domače v Borovnici, so ga zajeli Italijani in odpeljali v internacijo v Gonars. Lakota je bila v tistem času vzrok za številne smrti internirancev. Če nisi prejemal paketov hrane od doma, si imel malo možnosti za preživetje.


Stanislav Novačan, foto: Študijski center

Po kapitulaciji Italije leta 1943 so Stanislava izpustili. Ni se priključil nobeni strani, ne partizanom, ne domobrancem in bil tako označen z oznako OR, kar je pomenilo oprezna rit. Javil se je na železnico, zato so ga poslali na Jesenice, ki so bile pod nemško okupacijo. Tam je v taborišču opravljal razna dela.
Avgusta 1944 so angleški bombniki napadli Borovnico, žrtev napada je bila tudi Stanislavova sestra. Leta 1945 je bil Stanislav nastavljen na šolo v Borovnici, kjer se je dobro počutil. Pripravljal se je na strokovni izpit, ki ga je opravil z odliko v začetku leta 1946.

Prisluhnite pričevanju, ki je bilo posneto leta 2014. Pripravili sta ga sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

27. 12. 2020, Pričevanje - Tončka Marolt 2.del

Prisluhnete lahko drugemu delu spominov Tončke Marolt iz Horjula.

Med vojno, leta 1942 in 1943 je bila Tončka v Borovnici, kjer je v župnišču pomagala tamkajšnjemu župniku. Borovničani so veliko pretrpeli pod Italijani in partizani. Italijani so streljali talce, mlade fante, ki niso ničesar zakrivili, župnik in ostali so si prizadevali, da bi jih rešili, pa jim vedno ni uspelo. Partizani so v sabotažnih akcijah večkrat poškodovali Štampetov most, da bi Italijanom in kasneje Nemcem onemogočili prehod. Med bivanjem v Borovnici je Tončka izvedela za umor horjulskega župana Bastiča in njegove žene in za umor sedmih domačinov iz Zaklanca, ki so jih na krut način umorili partizani.


Tončka Marolt, foto: ŠNCR

Tončka je spregovorila še o šolanju in družabnem življenju v Horjulu pred vojno. Šolo je končala že pred koncem vojne, leta 1939. Udeleževala se je kulturnih dogodkov v prosvetnem domu, praznovanj ob materinskem dnevu, miklavževanja in telovadbe. Zelo natančno se pri več kot devetdesetih letih Tončka spominja številnih podrobnosti iz zapora. Kljub težkim razmeram je imela veliko voljo do življenja in njej lasten pogum. Pri premagovanju neživljenjskih razmer ji je bila v največjo oporo vera. V taborišču in zaporu so veliko molili, vendar skrivoma, da jih ne bi zalotili stražarji. Molitev jih je rešila in jim pomagala preživeti. V Šentvidu je bilo zaprtih tudi veliko žensk iz Cerknice, Begunj, Blok, Grahovega in Loškega potoka.

Po njenih besedah je horjulsko dolino s strani komunizma »zastrupil« Cene Logar. V Lesu na Koreni so imeli politično šolo in shode, iz katerih se je potem razvila Osvobodilna fronta. Najprej so partizani govorili, da se borijo proti okupatorju, potem pa se je z umori neoboroženih domačinov vse obrnilo. Med ljudmi so trosili strah. Iz Horjula je šlo po vojni veliko ljudi v begunstvo v Ameriko in Argentino. Le malo se jih je vrnilo domov.

Tončke Marolt iz Horjula kljub vsemu prestanemu v sebi ne nosi strahu in zagrenjenosti, ampak brez zadržkov pove, kaj se ji je hudega zgodilo in kaj je v življenju preživela. Z jasno mislijo in neverjetnim spominom ostaja zavezana vrednotam, v katerih je bila vzgojena in za katere si je prizadevala celo življenje.

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: