• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

25. 6. 2017, Posvet o človekovih pravicah - 1. del

Ob 10. decembru, svetovnem dnevu človekovih pravic, je Študijski center za narodno spravo, v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico, Loškim muzejem Škofja Loka, Kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka in Muzejskim društvom Škofja Loka, pripravil dvodnevni mednarodni znanstveni posvet z naslovom Človekove pravice in temeljne svoboščine: ZA VSE ČASE! Posvet je potekal v Škofji Loki, 7. in 8. decembra 2016, v Galeriji Franceta Miheliča v Kašči.

Dr. Andreja Valič Zver, foto ŠCNS

V današnji oddaji bomo prisluhnili pozdravnim nagovorom gostov in organizatorjev in sicer direktorici Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreji Valič Zver,  varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer in županu občine Škofja Loka Mihu Ješetu.

Vlasta Nussdorfer, Foto: ŠCNS

Pozdravnim nagovorom je sledil uvodni panel in odprtje razstave sodelavke NUK-a Helene Janežič z naslovom STOP, CENZURA! Prepovedana literatura in knjižnice 1945-1991.

Miha Ješe

Oddajo je pripravila Marta Keršič:

18. 6. 2017, Igor Omerza – Boris Pahor v žrelu Udbe

V oddaji Moja zgodba smo gostili publicista Igorja Omerzo, avtorja knjige z naslovom Boris Pahor - V žrelu Udbe. Knjiga temelji na gradivu, ki ga je našel v Arhivu Republike Slovenije in je zato še posebej avtentična. Gre za dokumentirano zalezovanje tajne politične policije pisatelja Borisa Pahorja od leta 1952 do 1989.

»Pahorja je Udba spremljala na več načinov - med drugim je izvajala tajne preiskave v njegovi hiši v Trstu, prostorih v Dutovljah in hiši njene sestre v Trstu. V hišo v Trstu mu je nastavila tudi skrite mikrofone, nadzirala mu je pošto in prisluškovala telefonu. Med drugim je v njegovi hiši s tajnimi mikrofoni izvedela za obljubo Edvarda Kocbeka, ki jo je dal Pahorju leta 1975, da bo javno spregovoril o povojnih pobojih domobrancev.« Prepise nekaterih prisluhov je Omerza tudi objavil v knjigi.

V pogovoru se je Igor Omerza med drugim dotaknil tudi najdenih podatkov v zvezi z znanim primorskim zgodovinarjem Jožetom Pirjevcem.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je z Igorjem Omerzo posnel Jože Bartolj:

 

11. 6. 2017, Pokop žrtev brezna Žiglovica

V nedeljo, 18. junija 2017, ob 16. uri bo na pokopališču Videm v Prigorici v župniji Dolenja vas, žalna slovesnost s pokopom žrtev iz jame Žiglovica. Ob tej priliki so v naši oddaji sodelovali vnukinja umorjenega starega očeta in dveh stricev Bernarda Žagar, arheolog mag. Draško Josipovič in pa predsednik komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman.

Bernarda Žagar je predstavila sam primer žigloviških žrtev, o iznosu vidnih ostankov iz jame je spregovoril mag. Draško Josipovič, dr. Jože Dežman pa je opisal ozadje umora, njegove pobudnike in izvršitelje.

Spominski obeležji pri breznu Žiglovica

Primer Žiglovica je opisan na strani spletne enciklopecije Wikipedije na naslovu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Poboj_pri_%C5%BDiglovici

Najdeni posmrtni ostanki

Jamarji pri delu na dnu jame Žiglovica

Iznos posmrtnih ostankov iz jame

Najdeni osebni predmeti žrtev

Najdeni posmrtni ostanki

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

4. 6. 2017, Saša Rudolf - Samostojni

16. maja 2017 je bila v Muzeju novejše zgodovine Slovenije predstavljena knjiga „Samostojni", znanega radijskega in televizijskega novinarja iz Trsta Saša Rudolfa. Izšla je v samozaložbi lani decembra in je posvečena 25 letnici slovenske samostojnosti.

Saša Rudolf (foto: Sarah Poženel)

Saša Rudolf (1938) je v novinarske vode stopil v začetku šestdesetih let, ko je po očetu Ivanu Rudolfu, prevzel urejanje Demokracije, glasila protikomunistične stranke Slovenske demokratske zveze na Tržaškem. Zatem je kot prvi Slovensec prevzel politično funkcijo v tržaškem pokrajinskem odboru. Nato se je od politike poslovil in posvetil novinarstvu. Bil je urednik slovenskih dnevno-informativnih in športnih oddaj in tudi prvi glavni urednik slovenskih radijskih in televizijskih programov italijanske RAI. Poročal je z največjih svetovnih prizorišč športnih dogodkov, v času osamosvajanja in vojne za obrambo samostojne Slovenije in vojne na Hrvaškem in v Bosni, pa je s krajev dogodkov obveščal o razpadu nekdanje Jugoslavije.

Tone Hočevar, Irena Uršič in Saša Rudolf (foto: Sarah Poženel)

Predstavitvi knjige v Ljubljani se je pridružil tudi znani novinar slovenske nacionalne televizije Tone Hočevar.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravila Irena Uršič:

28. 5. 2017, Teharski spomenik včeraj in danes

V času 72. letnice začetka naselitve koncentracijskega taborišča Teharje z domobranci iz Vetrinja, smo pripravili oddajo v keteri smo skušali predstaviti stanje spominskega parka in spomenika v Bukovžlaku. Stanje pa je sramotno do ljudi, ki so bili žrtve nasilja in nato zločinsko pobiti v Teharjah in bližnjih moriščih.

Beseda je tekla o veličastnem a nedokončanem spomeniku, ki naj bi bil dokaz narodne veličine v etičnem in katarzičnem pogledu, kraj vzgoje za mir in sožitje naroda v smisku, naj se nikoli več ne zgodi kaj takega. Pa je temu res tako? Ali na kraju spomenika sploh najdemo ustrezne označbe in opis, za kakšen spomenik gre?

V oddaji so sodelovali: v imenu Civilne pobude Teharje muzej genocida in katarze Franc Zabukošek, takratni predsednik Teharske komisije občine Celje Janez Lampret, žena očividca domačina s Teharij Fanika Vodopivec in predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik. V oddaji pa smo prebrali tudi spodnje besedilo teharskega župnika Mihe Hermana:

Že osem let sem župnik na Teharjah in se v mislih večkrat vrtim okoli Teharskih dogodkov in spomenika v Bukovžlaku. Še posebej takrat, ko pripravljamo obletno sveto mašo, ob molitvah vsako prvo soboto v mesecu ali kadar pride kaka skupina in me prosi, če grem z njimi k spomeniku.

Vedno me boli in jezi odnos tudi naše sedanje domovine do teh dogodkov in do ljudi, ki pridejo na ta kraj, ki je bil poln trpljenja in bolečine, za mnoge pa tudi kraj smrti. Res je, da tam stoji monumentalni spomenik, ki pa tak, kot je sedaj, nič ne pove: ne komu je namenjen, ne zakaj je postavljen, ne česa nas spominja… imam vtis, da je postavljen samo zato, da nič ne pove.

Pri vhodu piše samo: Spominski park Teharje; Spoštuj tišino umrlih; Tukaj umrlim in s tega kraja v smrt odpeljanim. In še kdaj je odprto. Samo to izveš na spomeniku državnega pomena, ki je posvečen tolikemu trpljenju in zločinu. Nič o tem, kdo je tukaj umrl ali bil kam in kdaj odpeljan, niti letnic…

Prav tako ni moč nikjer dobiti kake zloženke, informacije, literature, kjer bi lahko kaj izvedel. Le nekaj smerokazov (mislim, da trije) je postavljenih na da prideš do tja. Ko greš v samo območje spomenika je moč prebrati nekaj lepih, večinoma svetopisemskih tekstov, ki pa so tako zapisani v kamen, da jih težko opaziš ali razbereš, če te kdo na njih ne opozori. Tako zopet pogrešam zapis o spomeniku, o ideji, o avtorju…..

Žal je spomenik le polovično narejen, kot sem uspel razbrati z nekega intervjuja z arhitektom dr. Markom Mušičem. Kot celota bi mi seveda veliko povedal, kot tak pa človeka pusti v nevednosti in hladnosti.

Sam spominski park za ograjo, je večinoma lepo vzdrževan. Moti pa to, da so drevesa ob poti k spomeniku tako zrasla, da skoraj popolnoma zakrijejo pogled na spomenik v času vegetacije. Okolica pred ograjo, pa je zelo neurejena. Tudi sama izvedba del je bila pomanjkljiva, saj jo je bilo po nekdaj letih že treba popravljati, a tudi zdaj ni urejena, v sami stavbi zateka in sta oba mala prostora, ki bi bila primerna za pripravo bogoslužja ali kaj odložit, sta popolnoma neprimerna, vlažna, mokra, ne delujejo inštalacije….

To vsekakor meče slabo luč na državo, na muzej, občino, saj se po desetih letih odkar spomenik stoji, še ni nič premaknilo na bolje Ljudje, ki pridejo na ta kraj, se pohujšujejo nad tem, predvsem pa težko razumejo, da ni nikogar, ki bi jim o tem kaj povedal ali jim ponudil osnovne informacije. Kadar se obrnejo na župnijo, jim ponudimo vsaj nekaj informacij in našo skromno župnijsko zloženko z nekaj stavki o spomeniku, ker običajno o tem ne vedo skoraj nič, vsaj večina ljudi, ki se ustavi tukaj.

Miha Herman

Sodelujoči bi tako radi spodbudili spoštljivo ureditev, dokončanje Spominskega parka Teharje, da bi le ta dobil svojo pravo funkcijo. Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: