• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

14. 5. 2017, Antion Mauri - spomini na Galicijo

Tokrat predstavljamo zgodbo vojaka 97. pehotnega polka, ene od avtro-ogrskih enot iz slovenskih nabornih območij, ki je poleti 1917 (torej pred 100 leti) odšel na vzhodno fronto v Galicijo.

Zgodba vojaka, podčastnika Antona Maurija je ohranjena v spominskem zapisu z nalovom Moj križev pot. Podatki o njegovem življenju so skromni. Njegova družina se je iz Gorice pred vojno umaknila v Črnomelj. Original njegovega tipkopisa "memoare iz vojaškega življenja" skupaj z redkimi dokumenti hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Tja so ga pridobili preko bolšjega trga, kjer se tu in tam najde kakšno tovrstno besedilo ali drug dokument, ki je pomemben tudi v nacionalnem smislu.

Oddajo je pripravil in Maurijevo besedilo tudi prebral, kustos muzeja Noveše zgodovine Slovenije mag. Marko Štepec:

7. 5. 2017, Dr. Breda Mulec - Ponižani in razžaljeni funkcionarji, uradniki in javni uslužbenci

V oddaji Moja zgodba je nastopila predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije v Kranju dr. Breda Mulec, avtorica knjige Ponižani in razžaljeni funkcionarji, uradniki in javni uslužbenci, ki je nedavno izšla pri založbi Demokracija.

Gre za zanimive zgodbe iz časa Kraljevine Jugoslavije, ki kaže pregovorno slovensko razcepljenost v tem času. Avtorica je v Zgodovinskem arhivu Celje našla sodne spise o disciplinskih prestopkih javnih uslužbencev iz obdobja med obema vojnama. Tako je našla sodni spis, ki se nanaša na disciplinski postopek, zoper direktorja zdravilišča Rogaška, ki ga je sprožil podžupan. Direktor zdravilišča naj bi bil napisal in objavil v časopisu, da ima podžupan toliko barv, da jih ni mogoče izprati niti z zlatorogovim milom. Članek je nato nalepil na lepenko in ga obesil na drevo, da so se ljudje lahko seznanili z njegovo vsebino. Upravno sodišče, ki je bilo tiste čase pristojno tudi za disciplinske prestopke, pa o zadevi ni hotelo odločati, ker naj bi bilo razžaljenemu podžupanu prisodilo odškodnino za razžaljeno čast že tiskovno sodišče ...

Avtorica ugotavlja, da so še posebej zanimivi so tisti spisi, ki se nanašajo na razžalitve funkcionarjev, državnih uradnikov in drugih javnih uslužbencev, ki so bile izrečene v tisku. Tako je odkrila doslej še neobjavljeno pravdo Josipa Vidmarja zoper časopis Domoljub in pričanje Otona Župančiča ali zanimivo zgodbo žužemberškega kaplana Gnidovca, ki ga je ob napadu lokalne oblasti vzel v bran škof dr. Gregorij Rožman. Knjiga je nujno branje za upravno, pravno in novinarsko stroko, hkrati pa zaradi mnogih doslej zamolčanih sodnih in časnikarskih zgodb zanimiva tudi za širšo javnost.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

30. 4. 2017, Tone Brne, pričevanje Slovenca iz Avstralije

V »Moji zgodbi« smo slišali zgodbo Toneta Brneta, rojenega 4. avgusta 1921, doma iz Podgraj pri Ilirski Bistrici, ki že sedmo desetletje živi v Avstraliji. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v italijansko vojsko. Iz Milana so ga poslali na grške otoke. Po kapitulaciji Italije je postal nemški vojni ujetnik. Preostali čas vojne je preživel v različnih taboriščih od holandske meje do Poljske. V Berlinu je dočakal prihod Rdeče armade in se od tam odpravil peš domov. Povojna oblast ga je skušala pridobiti za tajnega sodelavca, a je sodelovanje odklonil in z dekletom Marijo pobegnil v Trst.

Marija in Tone Brne

Prvi meseci v Trstu so bili precej napeti, saj so za njim poslali sodelavca udbe, da bi ga pripeljal nazaj. Tone Brne in nekaj tednov mlajša Marija, prav tako iz Podgraj, sta se pred koncem leta 1945 poročila in si ustvarila družino. Sledila so leta v begunskih taboriščih v Italiji. Nazadnje so bili v Aversu pri Nepalju, od koder so 1949 odpluli v Avstralijo. Tone je tudi tam za krajši čas izkusil begunsko taborišče in zatem dobil prvo službo skoraj tisoč kilometrov stran od žene in hčerke, ki so ju premestili v drugo taborišče. Zaposlitev je dobil v gradbeništvu in v tej stroki ostal do upokojitve.

V zadnjem delu Moje zgodbe je Tone Brne spregovoril o povezovanju Slovencev Melbournu, o začetkih slovenskega misijona in slovenskih klubov. Sam se je dejavno vključil v »slovensko župnijo«, ki je pod vodstvom p. Bazilija Valentina zaživela v predelu Kew. Zgradili so cerkev sv. Cirila in Metoda, dvorano, dom ostarelih ...

Ob koncu je spregovoril tudi o prihodnosti slovenske skupnosti v Avstraliji, o razmerah doma v Sloveniji in o nujnosti sprave v našem narodu.

Pogovor je marca 2013 v slovenskem misijonu v Melbournu posnel Tone Gorjup.

23. 4. 2017, Marija Žakelj, rojena Oblak

Prisluhnete lahko pričevanju Marije Žakelj, rojene Oblak, doma iz Sv. Gregorja nad Sodražico, Ribnico in Velikimi Laščami. Tam se je rodila leta 1926 kot četrta od devetih otrok. Imela je še sedem bratov in eno sestro. V hiši, kjer je obiskovala šolo, se je rodil Janez Evangelist Krek. Oče je imel pred vojno lesno trgovino, potem pa so živeli od kmetije. Čeprav je bilo življenje skromno, so bili zadovoljni in jim ni ničesar primanjkovalo.

Močan udarec za njihovo družino, za vas in okolico je pomenil začetek druge svetovne vojne. Okupirali so jih Italijani, ki jih domačini niso marali, še hujše izkušnje pa so imeli s partizani, ki so kmalu po začetku vojne prišli v njihove kraje. V prvi fazi so izvajali rekvizicije in oropali gostilno, trgovino in številne domačije. Nato so začeli z umori, med katerimi je gospe Mariji posebej ostal v spominu umor njene birmanske botre, učiteljice Ivanke Novak, ki so jo umorili visoko nosečo, skoraj pred porodom. Po smrti so pri njej našli pismo nerojenemu otroku, ki mu ga je napisala v slovo.

Umorili so tudi bratranca Marijinega očeta in precejšnje število ciganov. Marijina starejša brata sta odšla k vaški straži, ki se je oborožila s starimi jugoslovanskimi puškami. Enega so ujeli partizani, ga imeli precej časa pri sebi na Blokah, nato pa so ga ob priliki pobega umorili. Drugi brat Tone je bil zajet s strani partizanov na Velikem Osovniku. Od tam so ga peljali v Kočevje, kjer je bil nekaj časa zaprt. Potem so jih peljali v gozd, da bi jih umorili, na poti pa so jih izsledili Nemci, zato so se partizani razbežali in so domobranci ostali živi. Nemci so jih pripeljali v Kočevje. Tretji brat je delal v trgovini v Kamniku, od koder je bil mobiliziran v nemško vojsko. Med vojno je bil ranjen, domači so dobili njegovo obleko po pošti in so mislili, da je mrtev, vendar je bil še živ. Vrnil se je po koncu vojne.

Pričevanje je novembra 2016 v Clevelandu posnel sodelavec SCNR Dr. Renato Podbersič, za oddajo pa je pripravila Marta Keršič.

19. 4. 2017, (Ne)urejenost vojaških grobišč

V oddaji Moja zgodba smo pripravili pogovor ob vprašanjih, ki si jih v dveh člankih (Revolucija in božja njiva in Slovenija Antigona) zastavlja dr. Jože Dežman: Kakšno je in kakšno bo partizansko mesto mrtvih, ter Ali Republika Slovenija želi izvedeti za grobove svojih otrok? Ali jih hoče urediti?

Ob tem smo v studio povabili tri kustose Muzeja Novejše zgodovine Slovenije dr. Moniko Kokalj Kočevar, mag. Marka Štepca in Ireno Uršič, ki so nam vsak s svojega področja zaupali kako je z urejenostjo oz neurejenostjo vojaških pokopališč. Tako je mag Marko Štepec spregovoril o pokopališčih prve svetovne vojne, dr. Monika Kokalj Kočevar in Irena Uršič pa sta predstavili nemška in italijanska vojaška pokopališča, kjer je pokopanih tudi kar nekaj slovenskih mobilizirancev. O partizanih grobiščih je spregovoril dr. Dežman.

Temeljna ugotovitev je, da so predvsem pomanjkljivi podatki, ki bi nas lahko pripeljali do vseh pokopališč. Različne metodologije, ki jih imajo v različnih državah, namreč onemogočajo enoten register vseh žrtev, tako prva kot druge svetovne vojne. Vsekakor pa se ne moremo znebiti vtisa, da je najslabše poskrbljeno prav za grobišča druge svetovne vojne.

Več pa v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete: