Tokrat lahko prisluhnete še zadnjemu delu prispevkov, ki so bili predstavljeni na znanstvenem posvetu z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe – posledice za primorski prostor«.

Prof. Tomaž Simčič, foto: ŠCNS

Posvet je potekal  v Trstu, 23. septembra 2022, v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta in s podporo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sodelujoči predavatelji so osvetlili pariško mirovno konferenco, na kateri so tedanje zavezniške in pridružene sile sklenile mirovno pogodbo z Italijo, ki je bila pogodbenica trojnega pakta z Nemčijo in Japonsko in je začela napadalno vojno ter tako nosila svoj del odgovornosti za drugo svetovno vojno. Zahodni zavezniki so se do Italije vedli zelo blagohotno, saj so upoštevali njeno geopolitično vrednost na prvi črti hladne vojne. Predavatelji so v referatih obdelali politično sliko, ki se je takrat oblikovala v sedanjem zamejstvu, odnos režima do nekomunističnih sredin, ponoven zagon slovenskega šolstva, prizadevanja slovenskih duhovnikov za priključitev Primorske k matici, preganjanje duhovnikov v bivši coni B Morganove linije po vzpostavitvi nove meje, vlogo političnih beguncev pri oživljanju slovenstva v sedanjem zamejstvu in usodo taborišč za begunce po sklenitvi mirovne pogodbe z Italijo.

Dr. Helena Jaklitsch, foto: ŠCNS

Tokrat lahko poslušate prispevek prof. Tomaža Simčiča z naslovom »Slovensko šolstvo na Tržaškem in Goriškem pred podpisom Pariške mirovne pogodbe in po njem, v luči zapisnika seje o tekočih vprašanjih šolstva z dne 6. avgusta 1946«. V drugem delu oddaje pa je prispevek o slovenskih beguncih v Italiji, po vzpostavitvi nove razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. O tem je spregovorila dr. Helena Jaklitsch.

Oddajo sta pripravili sodelavki SCNR Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: 

V oddaji Moja zgodba je bil tokrat z nami zgodovinar, publicist in urednik dr. Renato Podbersič, eden od zgodovinarjev v postopku za razglasitev za blažene mučencev XX. stoletja. Ustavili smo se pri razmerah na Primorskem ob začetku druge svetovne vojne, prisluhnili kako se je tam začela komunistična revolucija in predstavili tudi primer katehistinje Vere Lestan. To so najprej preganjali fašisti, življenje pa je izgubila po tem, ko so jo aretirali partizani.

Vera Lestan, foto: Arhiv Radia Ognjišče

Vera Lestan je bila rojena 3. februarja 1908 v Mirnu. Visoko šolo za vzgojitelje je obiskovala v samostanu sester uršulink v Gorici in postala učiteljica. Kot zavedna Slovenka ni hotela poučevati otrok v italijanščini, kar je zahtevala fašistična oblast; ostala je brez službe, ne pa brez dela. Svoje učiteljsko poslanstvo je skušala izvrševati v nesebičnem sodelovanju z domačim župnikom pri pastoralnem delu in kulturnem življenju. Imela je velik vpliv posebej na mladino. Njeno življenje je bilo nesebično služenje. Živela je za otroke, ki jih je doma poučevala, vsa navdušena je kot pevovodkinja vodila otroški pevski zbor. Otroke je seznanjala z lepoto slovenske besede in slovenske zemlje, ob nedeljah popoldne je z njim rada šla na krajše izlete v okoliške kraje.

Delovala je kot katehistinja, učila otroke petja in deklamacij in razne igre ter organizirala različne kulturne prireditve. Duhovnikom je bila v veliko pomoč. Dekan Oskar Pahor je pisal o njej: "Bila je nesebična in vzorna sodelavka za duhovno življenje otrok in mladih." V marsičem je bila duša verskega življenja v župniji. Pokazala se je neustrašena v tistih težkih časih, ko je pod fašizmom vsaka v javnosti izgovorjena slovenska beseda veljala za greh. Z veliko skrbnostjo je prepisovala note cerkvenih in narodnih pesmi, ki so jih peli v Mirnu. Obdarjena s pesniškim navdihom je tudi sama pisala pesmi, ki izražajo globoko vero in ljubezen do mladih. Nekatere od njih je uglasbil skladatelj Vinko Vodopivec.

Na poseben način je pokazala svojo veliko ljubezen do trpečih. Ko je bilo v Gonarsu interniranih veliko Slovencev, je bila Vera Lestanova med prvimi, ki so tem ubogim ljudem prihiteli na pomoč. Z njej lastno požrtvovalnostjo je hodila od hiše do hiše, zbirala živež, denar in obleko in potem sama v vsakem vremenu in v nevarnosti vojnih dni vse to vozila na kolesu v Gonars. Koliko poti, koliko napora in žrtev za trpeče!

Začela se je druga svetovna vojna in Primorsko ljudstvo je bilo prepričano, da je prišel čas, da se reši fašizma. Mnogi so v partizanski vojski videli osvoboditelje. Propagandisti OF so med svoje sodelavce še posebej vabili dekleta iz Marijine družbe; verne, poštene, narodno zavedne in požrtvovalne naj bi bile zanesljive sodelavke. Tudi Vero so vabili k sodelovanje. Pa je bila previdna; slutila je, da je v ozadju tega gibanja delovanje za družbeni prevrat, ki so mu vojne razmere dobrodošla okoliščina za dosega tega cilja. Kot mnogim na Primorskem je tudi njej bilo znano, kaj se dogaja pod komunizmom v Sovjetski zvezi in v Mehiki. Kot so se bali fašizma, so se mnogi na Primorskem začeli bati tudi komunizma. Temu se Vera ni želela pridružiti.

Po padcu fašizma in kapitulaciji Italije so se na Primorskem začele likvidacije vplivnih ljudi, ki so mislili drugače kot vodstvo KP. Dne 10. novembra 1943 so partizani odpeljali tri brate iz Mirna in hčerko najstarejšega; niso se več vrnili. Na piki so imeli tudi Vero Lestanovo, ki je odločno zavrnila sodelovanje s komunisti. Ti so se odločili, da jo odstranijo in tako ustrahujejo tudi ostale mlade. V nedeljo, 14. novembra 1943, so jo aretirali in odvedli v Renče: zasliševali so jo, jo poniževali in nato kruto ubili (17. 11. 1943). Na matičnem uradu je zapisano: "Partizani so jo odpeljali 14. novembra 1943, ni se več vrnila". Verina znanka je kasneje zapisala: "Taki ljudje so nam pomagali ohraniti vero. Naj spomin nanjo bogati naš mladi rod, da bi tudi ta iz sebe dajal, kar je dobro in plemenito."

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: 

Gost oddaje je bil nekdanji direktor ukinjenega Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jože Dežman. V pogovoru nam je povedal kakšne so trenutno novosti v zvezi s to nesrečno zgodbo ukinjanja in ustanavljanja muzejskih ustanov in kakšna je trenutno njegova vloga.

Na spletni strani nekdanjega Muzeja novejše zgodovine Slovenije smo lahko prebrali, da je Vlada Republike Slovenije 19. januarja 2023 sprejela Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, na podlagi katerega se javni zavod Muzej novejše zgodovine Slovenije in javni zavod Muzej slovenske osamosvojitve spojita v javni zavod Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Javna zavoda z vpisom javnega zavoda Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v sodni register prenehata obstajati kot samostojna pravna subjekta in se izbrišeta iz sodnega registra ter drugih javnih evidenc pravnih subjektov.

13. 2. 2023 je bil javni zavod Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije uspešno vpisan v sodni register, s tem je prišlo do združitve Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Muzeja slovenske osamosvojitve, ki od sedaj naprej nastopata kot javni zavod Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Vse njune pravice in obveznosti v pravnem prometu prevzame njun pravni naslednik javni zavod Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Javni zavod Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je v skladu s 75. členom Zakona o delovnih razmerjih prevzel vse zaposlene, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen oziroma nedoločen čas v združenih zavodih. Zaposleni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije nadaljujejo svoje delo na trenutni lokaciji muzeja. Prehod Muzeja slovenske osamosvojitve na novo lokacijo bo potekal postopoma, prav tako se bodo postopoma na novo lokacijo preselili zaposleni v muzeju.

Tako je pisalo na spletni strani, dejstvo pa je, da sta oba direktorja ukinjenih inštituci dobila prepoved prihajanja na delo ...

Pogovarjali smo se tudi o tem, da je Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) po ukinitvi samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve sprejelo akcijski načrt v obrambo osamosvojitve Slovenije in njenih vrednot. Po napovedih naj bi začeli v prihodnjih tednih intenzivno izvajati različne dejavnosti, zato pozivajo vse, »ki živijo vrednote slovenske osamosvojitve«, da se jim pridružijo.

Kot eno od možnih rešitev za Muzej slovenske osamosvojitve je ddr. Verena Vidrih Perko na novinarski konferenci VSO omenila tudi obliko zasebne ustanove, morda po vzoru Kobariškega muzeja. Dr. Dežman je komentiral tudi te predloge.

Prsluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: 

Zdaj že ukinjeni Muzej slovenske osamosvojitve 3. in 4. oktobra 2022, v dvorani Slovenske matice v Ljubljani pripravil posvet z naslovom Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu. Na njem je več sogovornikov obudilo spomin na očeta samostojne slovenske države, najpomembnejšega slovenskega politika, kot ga je na posvetu imenoval bivši predsednik države Borut Pahor. Poleg tega je 11. januarja minilo dvajset let od Pučnikove prezgodnje smrti. To je druga oddaja Moja zgodba, ki je nastala s posnetki iz omenjenega posveta.

Najprej lahko prisluhnete Janezu Janši, ki je po Jožetu Pučniku prevzel vodenje stranke SDS, zatem je spregovoril dr. Dimitrij Rupel, ki je o Pučniku spregovoril izrazito pozitivno, kot o osrednji osebi slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Dvema spominskima prispevkoma pa sledi predavanje z naslovom Formativna doba, ki ga je pripravil zgodovinar dr. Aleš Maver. Ta je spregovoril o Jožetu Pučniku na mariborski klasični gimnaziji.

Oddajo je posnel Boštjan Smole, za poslušanje jo je uredil Jože Bartolj: 

Septembra 2022 je bil v Trstu znanstveni posvet z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe – posledice za primorski prostor«.  Organizirala sta ga Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev, potekal pa je v Peterlinovi dvorani v Trstu. Na njem so sodelujoči predavatelji osvetlili sklep pariške mirovne konference, ki je bil sprejet 10. februarja 1947 in je stopil v veljavo 15. septembra 1947. Zahodni zavezniki so se ob podpisu mirovne pogodbe do Italije vedli zelo blagohotno, saj so upoštevali njeno geopolitično vrednost na prvi črti hladne vojne. Iz javne razprave so izginile razprave o italijanskih zločinih med vojno, predvsem v Afriki in na Balkanu.

S pariško mirovno pogodbo se je večina primorskih Slovencev združila z matičnim narodom. Večina Primorske je resda pripadla tedanji Jugoslaviji, a nekdaj stoletja enoten politični, gospodarski in kulturni prostor je bil boleče razdeljen z meddržavno mejo. Gorica je takoj pripadla Italiji, Trst s severno Istro pa je bil razglašen za nekakšno nevtralno državico oz. t. i. Svobodno tržaško ozemlje, ki v resnici ni nikoli zaživela kot samostojna enota. To ozemlje je bilo oktobra 1954 s „Spomenico o soglasju" razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. Dokončno pa je bila meja med njima potrjena z Osimskimi sporazumi novembra 1975.

V prvem delu lahko prisluhnete prispevku dr. Tamare Griesser Pečar, ki je razmišljala o preganjanju duhovščine v priključenem delu Primorske in v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja. Njen referat je na posvetu v Trstu prebral dr. Tomaž Ivešić.

V drugem delu pa lahko poslušate prispevek Iva Jevnikarja z naslovom »Vloga političnih beguncev iz Slovenije pri oživljanju slovenstva v zamejstvu v Italiji«.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: