• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

6. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 1. del

Matija Kavčič je bil rojen pri Snopku, v Šentjoštu nad Horjulom, v družini s štirinajstimi otroki. Matija je bil deseti brat.

Matija Kavčič

Doma so imeli gostilno, trgovino in pošto. Ata Jože je služil kot vojak v prvi svetovni vojni, bil je zelo dober tekač in je za opravljene naloge in hrabrost dobil več odlikovanj. O tem je večkrat pripovedoval otrokom. Otroci so v mladih letih služili za pastirje, kasneje pa so šli v različne šole. Začetek vojne jim je onemogočil nadaljnje šolanje. Matija se spominja prihoda italijanskega okupatorja in namestitve Italijanov po nekaterih hišah v Šentjoštu. Uvedli so policijsko uro, vendar z domačini ni bilo sporov in so od njih včasih dobili tudi hrano.
Prvi terenci na tem območju so se začeli zbirati v gostilni, v bližnjem zaselku Ljubljanica. Kasneje so domačine prisilno zbirali na posameznih mestih in jih skušali pridobiti za sodelovanje.
V vas so že prihajale vesti o prvih revolucionarnih pobojih v Ljubljani, med njimi o umoru profesorja Lamberta Ehrlicha in o partizanskem nasilju v bližnjih vaseh. Najbolj je odmeval umor horjulskega župana Bastiča in njegove žene. Matija Kavčič zelo živo spominja prvega oboroženega spopada med partizani in vaškimi stražarji, v Šentjoštu julija 1942, ki ga je spremljal kot 5 letni deček. Boj se je končal z zmago stražarjev, ki so bili številčno mnogo šibkejši, prav tako niso imeli primernega orožja, kljub vsemu pa so vas obranili.

Oddajo sta za predvajanje pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

29. 9. 2019, Radovan Pulko o ruskih emigrantih

Naš gost je bil zgodovinar in geograf mag. Radovan Pulko, ki se ukvarja zlasti z raziskovanjem ruske emigracije, ki se je po oktobrski revoluciji in ruski državljanski vojni preselila na slovensko ozemlje.
Rezultate svojega raziskovanja je objavil v delu Ruski emigranti na Slovenskem 1921-1941, ki velja za prvo monografijo s področja ruske emigracije na naših tleh in v delu Rusko zamejstvo v slovenskih deželah. Mag. Radovan Pulko je eden od ustanoviteljev Zgodovinskega društva Kidričevo, ki mu od leta 2013 tudi predseduje. tam lahko tudi naročite omenjene publikacije.


Mag. Radovan Pulko, foto: Jože Bartolj

V pogovoru nam je zaupal kako se je oblikoval njegov interes za temo. Njegova babica je namreč Rusinja, ki je kot begunka v nacistični Nemčiji spoznala Pulkovega starega očeta in nato sta drugi svetovni vojni zaživela v takratni Jugoslaviji. Tako se je že v mladosti spoznal s številnimi Rusi, ki so živeli pri nas. Teh naj bi bilo po opravljenih analizah v stari Jugoslaviji več kot 40 tisoč.
Mag. Pulko je glede na izredno obsežno viroslovno bazo predstavili nastajanje dela. To je trajalo skoraj petnajst let in prineslo številna nova spoznanja o prihodu „belih" (se pravi neboljševističnih) Rusov v Jugoslavijo. Predstavil je tudi nabor ruskih osebnosti, ki so pomembno vplivale tudi na takratno znanost, medicino, kulturo, vojsko ... v takratni Jugoslaviji, spregovoril pa je tudi o ruskih potomcih v Sloveniji danes.

Prisluhnite oddaji, ki je je pripravil dr. Jože Dežman:

22. 9. 2019, Julka Zelnik – pričevanje

Tokrat lahko poslušate pričevanje Julke Zelnik, rojene Rožmanec iz Horjula, ki je spregovorila o svojem očetu Andreju Rožmancu. Ta je kupil mlin z nekaj zemlje v Horjulu in se je leta 1937 poročil z Marijo Nagode iz Podolnice. Preživljal se je s kupovanjem kmetijskih pridelkov pri kmetih po okoliških vaseh, ki jih je potem prodajal v mestu.


Julka Zelnik

 

Andreju in Mariji so se rodili trije otroci, Jože, Marija in Julka. Poleti 1942, pred rojstvom Julke so očeta aretirali Italijani in ga odpeljali v taborišče, najprej na Rab, nato pa v Renicci, v Italijo. Oče svoje hčerke Julke ni nikoli videl, saj se je rodila šele po njegovi internaciji. Po italijanski kapitulaciji je bil oče premeščen v taborišče Flossenburg, v Nemčijo, kjer je delal v kamnolomu. Tam se je ponesrečil, zato je bil v bolnici.

 

O njegovi smrti so domači izvedeli po pošti. Od takrat naprej so se razmere doma še poslabšale. Mama je prevzela skrb za mlin in obrt. Leta 1951 si je pri delu močno poškodovala roko in je postala invalid. Rana se ji je nato še zastrupila in le po čudežu je preživela. Otroci so ostali sami z bolno mamo. Bili so stari 12, 9 in 8 let, ko so morali prevzeti skrb za obrt.

 

Otroci so odraščali v revščini, vendar je bila mama skrbna, gospodarna in stroga in jih je vzgojila v vrednotah, da so znali spoštovati druge. V šoli so bili zapostavljeni in šikanirani, predvsem s strani ene učiteljice. Nikoli niso prejeli darila od dedka Mraza. Copate in torbe so imeli iz koruzne slame in so jih naredili sami. Bili so slabo oblečeni, za nakup zvezkov in knjig pa so nabirali borovnice, gobe in zdravilna zelišča. Kljub temu, da so bili zelo bistri in so se lahko učili, niso imeli možnosti šolanja. Le z lastno voljo in prizadevnostjo so prišli do poklicev in nato do službe.

 

Zanimivo je, da po interniranem očetu niso dobili odškodnine, ta to bi bilo namreč potrebno, da bi bil oče aktiven v partizanskem gibanju, kar pa ni bil. To je bil razlog, da so domači ostali brez denarne podpore.


Dokument o partijskem apartheidu

 

Oddajo, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič lahko poslušate tukaj:

15. 9. 2019, Branko Rebozov – Spomini in misli

14. marca 2019 je bila na Študijskem centru za narodno spravo predstavljena zanimiva, vsebinsko in pričevanjsko bogata knjiga z naslovom Spomini in misli Branka Rebozova, ki je izšla pri založbi Mladika v Trstu, v zbirki Zapisi iz zdomstva.


Naslovnica knjige Spomini in misli

Branko Rebozov se je rodil leta 1926 v Sevnici in je otroška in mladostna leta preživljal v težkih socialnih razmerah. Odraščal je večinoma v salezijanskih zavodih. Po italijanski kapitulaciji, septembra 1943, je bil prisilno mobiliziran k partizanom, od katerih je po dveh mesecih pobegnil in se pridružil domobrancem. Z njimi je šel po koncu vojne kot begunec na avstrijsko Koroško, od koder pa ni bil vrnjen v Jugoslavijo, ampak se je kasneje umaknil v Argentino. Neizmerna ljubezen do Slovenije ga je spremljala vsa leta njegovega bivanja v tujini. V Argentini in Sloveniji je objavljal poezijo in prozo v revijalnem tisku, prevajal mlade slovenske pesnike, ki ustvarjajo v španščini in leta 2012 izdal pesniško zbirko Črn plamen.

V knjigi Spomini in misli, ki je izšla že po avtorjevi smrti, umrl je namreč leta 2013 v Buenos Airesu, se Branko Rebozov spominja svojih doživetij iz vojnega časa in prvih povojnih let. Kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu, domobranstvu, pa tudi o britanski prevari ob vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo ter nemoči slovenskih voditeljev, da bi to preprečili.

O knjigi so na predstavitvi na Študijskem centru za narodno spravo spregovorili urednik zbirke in tržaški publicist Ivo Jevnikar, njegov mladostni prijatelj Božidar Trefalt in bibliotekarka ter zgodovinarka dr. Rozina Švent.


Ivo Jevnikar, Rozina Švent, Božidar Trefalt

Prisluhnite oddaji, ki so jo pripravili Mart Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

 

8. 9. 2019, Jože Dežman - aktualni pogovor

V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah. Najprej je beseda nanesla na odmebvni intervju Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom, ki je bil na nacionalni televiziji pred letom dni. Kakšni so po tem času odmevi v javnosti, ali je uspel kdo demantirati trditve, ki so bile takrat izrečene?

Zatem smo se ustavili pri izkopih posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Namreč Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je v program dela za leto 2019 uvrstila tudi odstranitev minirane kamnine s posmrtnih ostankov umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico. Po podatkih sicer nepopolnih popisov je bilo v Kočevskem Rogu umorjenih več kot 1.500 Slovencev. Macesnovo gorico kot morišče Slovencev omenja tudi stran storilcev, omenimo dr. Zdenka Roterja. Dr. Andrej Mihevc je ocenil obseg miniranja. Verjetno je bilo odstreljenih več sto kubičnih metrov kamnine - zadnje miniranje je bilo domnevno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

V oddaji smo se dotaknili tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: