• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

22. 11. 2020, Dr. Jože Možina o knjigi Slovenski razkol

Naš gost je bil zgodovinar in novinar dr. Jože Možina, avtor ene najodmevnejših knjig zadnjega časa Slovenski razkol. To je bila uvodna oddaja v cikel, ki bo podrobneje predstavljal vzroke in posledice državljanske vojne pri nas.

Navkljub medijskem molku je knjiga doživela peti ponatis in to kaže, kako živa in s sedanjostjo prepletena je naša zgodovina, pravi avtor. »Čeprav gre za strokovno monografijo je knjiga razumljiva. Živa zgodovina je tisto, kar je prisotno v naši naciji, zato se ljudje tako zelo zanimajo. Vidiš, kako so ljudje v vseh teh desetletjih trpeli zaradi pritiska laži. In ta knjiga tudi v simbolnem smislu prinaša neko olajšanje, tudi potrditev smisla tega trpljenja in vztrajanja v pričakovanju resnice. Daje samozavest ljudem, da je tisto, kar so prej govorili ali slutili, utemeljeno v knjigi.«

Poglejte si video posnetek pogovora:

Koliko je še stvari, ki jih ne vemo in prihajajo na dan, za katere so si nekoč želeli, da o njih nikoli ne bi govorili. Zato dr. Jože Možina spodbuja ljudi k ohranjanju spominov, saj odhajajo zadnje priče. Zato prosi, da si zapišejo kakšne stvari. »Niso potrebni članki, ampak samo nek zaznamek, ki ga pošljejo na Študijski center za narodno spravo, ker bodo te podrobnosti nekoč pomembne. Potrebno je vedeti, da se zločin ne izplača.« Izpostavil je tudi misel nekega pričevanja, »raje smo žrtve kot da bi bili rablji in zločinci«. »Vest, ki je drugo ime za Boga, na koncu nagradi trpečega in mučenca, ga opogumi, medtem ko je zločinec tudi trajno pogubljen. O tem bo sodil Bog.«

V oddajo je poklicalo kar nekaj poslušalcev, ki so predstavili svoj pogled na dogodke in knjigo. Po mnenju Možine se tako vedno znova dokazuje, kako so te zgodbe in teme večplastne in gredo v kapilare. »Odlika te knjige, ki jo priznavajo drugi je, da sem šel v podrobnosti. Da sem z vidika usode ene vasi ali družine, na ta način utemeljil svojo tezo. Verjetno je to pravi pristop, ne pa da generalno gledaš z vrha dol in rečeš, da tako je bilo...«

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

15. 11. 2020, Mici Malavašič Cassullo - pričevanje

Prisluhnete lahko pričevanju Mici Malavašič, poročene Cassullo, iz Buenos Airesa v Argentini.

Mici Malavašič Casullo, foto: ŠNCR

Mici je bila rojena leta 1938 v vasi Butajnova, v župniji Šentjošt nad Horjulom. Kot majhna deklica je občutila strahote vojne in ohranila spomine na čase, ko so očetu grozili s smrtjo. To se je dogajalo v letih 1942 in 1943, ko je bilo revolucionarno nasilje v ljubljanski pokrajini najhujše. Ta del Slovenije je bil od začetkov druge svetovne vojne pod italijanskim okupatorjem, ki ljudem ni prizanašal. Vzrok italijanskih represalij so bile večkrat izzvane in nepremišljene partizanske akcije, ki niso imele nikakršnega vojaškega ali drugega strateškega pomena, sprožile pa so hude povračilne ukrepe. Tako so Italijani domačine izgnali v internacijo, požigali domove in streljali talce. V ljudeh je vladal velik strah, ki pa se je še povečal s partizanskim nasiljem.

V kolesje groženj je bil vpet tudi Pavel, oče Mici Malavašič. Glavna obtožba proti njemu je bila, da je pri njih večkrat prespal Srečko Huth, ki je kot mlad duhovnik pribežal z nemškega okupacijskega območja in opravljal svojo pastoralno službo v Butajnovi. Eden od domačinov je Micinega očeta Pavla opozoril, da je na seznamu tistih, ki bodo umorjeni. Zaradi strahu se je družina preselila v sosednjo vas Šentjošt, kjer so do konca vojne živeli pri sorodnikih.

Oče, mama in mala Mici so zapustili rodne kraje skupaj z domobranci in civilisti v začetku maja 1945. Preko Ljubelja so se najprej nastanili v taborišču Vetrinj, blizu Celovca. Od tam so bili kasneje napoteni v taborišče Judenburg. Leta 1948 so se z ladjo odpeljali proti Argentini, kamor so prispeli 11. decembra istega leta. Začelo se je življenje v povsem novem okolju, kjer je bilo potrebno poskrbeti za preživetje, si poiskati bivališče in si s službo zagotoviti možnosti za nov začetek.

Mici se je ob prihodu v Argentino aktivno vključila v delo slovenske skupnosti v Buenos Airesu. Pet let je bila predsednica Zveze slovenskih mater in žena, nato 10 let predsednica doma Naš dom v San Justu, dolga leta pa je sodelovala tudi na radiu Slovenski kotiček, ki enkrat tedensko pripravlja oddaje v španskem in slovenskem jeziku in seznanja tam živeče Slovence, pa tudi Argentince z dogajanjem v Sloveniji.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič, sodelavki Študijskega centra za narodno spravo.

8. 11. 2020, Sveti Urh med mitom in resnico

V oddaji Moja zgodba je bil gost dr. Jože Dežman. V prvem delu oddaje smo govorili o Posvetu o vojnih grobovih, pokopališčih in grobiščih, kjer vlada precejšen nered. Posveta žal v načrtovani obliki zaenkrat ni bilo mogoče izvesti, načrtujejo pa izid zbornika prispevkov.

Zatem pa smo predstavili primer takega neurejenega spomenika, ki je tudi grobišče, vendar ne poznamo točnega števila tam pokopanih žrtev. To je Sveti Urh pri Ljubljani.


Sveti Urh, foto: Iz knjige »Mučeniška pot k svobodi«, Ljubljana, 1946

11. septembra 2020 je bila na Sv. Urhu odprta nova razstava z naslovom Sv. Urh 1941-1945. Nadomestila je razstavo z naslovom Okupatorjevih hlapci in njihovi zločini. Na novi razstavi znova pripovedujejo črno-belo, pristransko pripoved.

Predsednica mestnega odbora ZZBVNOB Julijana Žibert je na odprtju povedala kar nekaj zavajajočih trditev, ki smo jih v oddaji pokomentirali:

  1. Našli in prepoznali so komaj 140 žrtev, pa tudi mnogo takih je bilo odkopanih, ki jih zaradi iznakaženosti niso mogli identificirati. Vse žrtve tudi niso bile odkopane.

  2. Samo od novembra 1943 do marca 1944 so postrelili preko 200 ljudi.

  3. Urhovci so pobijali tudi ob Savi. Potem je Žibertova naštela žrtve, ki so jih leta 1944 našli v Savi in Ljubljanici ter žrtve iz Kozlerjeve gošče.

  4. 264 žrtev domobranskega nasilja je pokopanih na Urhu.

Ob tem smo objavili tudi izjavi slavnostnega govornika na odprtju razstave dr. Ljuba Bavcona in pa izjavo Ivana Korošca, ki je kot domobranec služil v Urhovski postojanki.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

25. 10. 2020, Pravi obraz Janeza Stanovnika

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali posnetek prve javne predstavitve knjige raziskovalca arhivov, publicista Igorja Omerze z naslovom Pravi obraz Janeza Stanovnika. Predstavitev je bila v Gorici na Srečanju pod lipami, povezovala pa jo je publicistka Erika Jazbar. Med drugim ste lahko slišali, zakaj si Janez Stanovnik nikakor ne zasluži naziva oče naroda.

Prisluhnite posnetku predstavitve iz Gorice:

18. 10. 2020, Šenčurski dogodki – razstava

Gorenjski muzej Kranj je pripravil razstavo z naslovom Šenčurski dogodki 1932, 1941-1945, 1945-1950, 1975, 2016. Avtor razstave, nastala je v sodelovanju s študijskim krožkom Šenčurski dogodki, je dr. Jože Dežman, ki nam jo je tudi podrobneje predstavil.

Avtor je poudaril, da imajo šenčurski dogodki v zgoraj omenjenih letih skupni imenovalec: bili so odziv slovenskega okolja na izzive, ki so prihajali z veliko zgodovino z jugoslovanskega in/ali svetovnega odra. Leta 1932 je šlo za odpor proti kraljevi diktaturi in centralizmu, med drugo svetovno vojno za usodni državljanski, bratomorni spopad, po drugi svetovni vojni za revolucionarni oblastni teror in upor proti njemu, leta 1975 je oblast pokazala vso nemoč ideološke dogme bratstva in enotnosti, leta 2016 pa so se protestniki v Šenčurju odzvali na svetovno migrantsko krizo in se uprli slovenski oblasti.

Razstava je na ogled na spletu, na naslednji povezavi:

Eden od dogodkov opisan na razstavi je tudi naslednji:

Janko Maček je opisal, kako je osemnajstletni sokrajan Janko Belehar umoril Antona Umnika: »3. septembra (1942 - op. p.) popoldne so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Približala se jim je skupina partizanov in zahtevala, da gre oče Umnik z njimi. Kar skozi gozd in prek polja so ga odpeljali v približno eno uro oddaljeno Hrastje na dom Janeza Brodarja. Ko so se bližali Brodarjevi domačiji, je bivši poslanec in predsednik Kmečke zveze spodkidaval gnoj v svinjakih. Nekdo od poslov, ki je zagledal »obiskovalce« še preden so prišli na dvorišče, je takoj obvestil gospodarja. Tako sta se on in najstarejši sin Ivan še utegnila skriti. Nenapovedani nočni gostje so preiskali celotno domačijo, vendar ju niso našli.

Med preiskavo so seveda tudi napolnili svoje nahrbtnike. Antona Umnika in nekaj članov Brodarjeve družine so ves čas stražili v hiši. Ko so se sredi noči pripravljali k odhodu, je poveljnik poklical osemnajstletnega partizana iz Šenčurja in mu dal kratek ukaz. Fant je pristopil k nekdanjemu županu in nekajkrat ustrelil.«

Po Janku Beleharju, ki so ga kasneje ujeli Nemci in usmrtili (kljub temu, da je Umnikova vdova pri Nemcih prosila zanj in rekla, da mu odpušča). Po njem se še vedno imenuje glavna ulica v Šenčurju.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman: