• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

31. 3. 2019, Dr. Robert Brus - Dnevnik starega očeta iz 1. svetovne vojne

Gost oddaje je bil izredni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Robert Brus, ki je sicer avtor več knjig o drevesnih in grmovnih vrstah in predava več predmetov povezanih z raziskovanjem gozdov. A se z njim nismo pogovarjali o raziskavah drevesnih vrst in gozdnih genskih virih, ampak o dnevniku njegovega deda Matije Petkovške, ki jih uredil in ob stoletnici konca prve svetovne vojne izdal v samozaložbi. Knjigo in odlomke iz nje je umestil zgodovinar dr. Marko Štepec.

Dr. Robert Brus in dr. Marko Štepec, foto: Jože Bartolj

Dr. Brus je predstavil, kdaj se je prvič srečal z zgodbo svojega deda in kako se je odločil za izdajo njegovega dnevnika. Kot zanimivost naj navedemo, da je pred tem tudi natančno raziskal in tudi obiskal vse kraje na vzhodnem bojišču, v Galiciji in kasneje na Tirolskem, kjer se je Matija Petkovšek bojeval in jih prehodil s svojim polkom v vojnih letih. Izvedeli smo, kako se je dnevnik ohranil, kako zahtevna je bila njegova transkripcija in rekonstrukcija poti po vzhodnem bojišču?

Zgodovino 97. pehotnega polka je predstavil dr. Marko Štepec, ki je spregovoril o značilnostih polka njegovi zgodovini in tudi, kako polkovno zgodovino dopolnjuje dnevnik Matije Petkovška. Dr. Štepec je v osrednjem delu citiral odlomke iz dnevnika.

Naslovnica dnevnika Matije Petkovška

Ob koncu smo izvedeli še, kakšna je bila dedova življenjska pot po vojni, kako je njegova zgodba živela v družinskem spominu in kako je družina sploh sprejela izid njegovega dnevnika. Prav tako nam je dr. Robert Brus odgovoril na vprašanje, ali je zdaj lik njegovega starega očeta kaj bolj prisoten v družinski zgodovini? Žal o življenju svojih prednikov ne vemo prav veliko. Spominjamo se očeta in mame, starih staršev že manj, morda so nam o njih pripovedovali starši, potem pa je zavedanja o prednikih konec. Morda nas na njih spominjajo le še vpisane letnice na pokopališču ... Tudi o tem nam je spregovoril dr. Robert Brus.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Marko Štepec:

24. 3. 2019, Matevž in Slavka Košir – pričevanje

V današnji oddaji nadaljujemo z zgodbo in spomini Matevža Koširja iz Suhega dola, iz župnije Šentjošt nad Horjulom, s pripovedjo pa se mu bo pridružila žena Slavka rojena Oblak, ki je bila rojena leta 1935 v kraju Brebovnica, župnija Lučine.


Slavka in Matevž Košir

Matevž začenja svojo pripoved s spomini na Italijane in Nemce, o medvojnem življenju na nemško italijanski meji, prav tam je namreč stala njihova domačija. Partizani so v času vojne k njim domov prišli samo enkrat. Takrat so jim Koširjevi dali hrano. Po vojni pa ni nastopil mir, ampak je bilo še hujše, kot med njo. Partizani so prihajali dan za dnem, jim vse pobrali, pred njimi so se morali domači večkrat skriti. Še huje je bilo na domu žene Slavke, kjer so bili zaradi lege domačije še bolj na udaru.

Slavkin oče je bil domobranec in je bil po vojni ubit v Škofji Loki. Družina je ostala brez očeta, otroci so bili skoraj vsi mladoletni in so morali trdo poprijeti za delo, če so želeli pri življenju ohraniti sebe in domačijo, na kateri so živeli. Mama jih je vzgajala v poštenju in spoštovanju, znali so poprijeti prav za vsako delo.

Matevž in Slavka Košir sta kljub povojnim obveznim oddajam in rekvizicijam obdržala kmetijo pri življenju. V težkih pogojih sta jo ne samo ohranila, ampak tudi obnovila in modernizirala, tako da je danes zgled ohranjenega podeželja in kulturno obdelane kmetijske pokrajine. Ponosna sta na svoj rod, ki dela in živi naprej.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

17. 3. 2019, Matevž Košir - pričevanje

Matevž Košir je bil rojen leta 1931 na Dolgih njivah pri Lučinah, v občini Gorenja vas. Družina je bila številčna, saj se je v njej rodilo 15 otrok, od katerih so štirje umrli že majhni. Ata je bil kolar in je kmetom delal vozove, zato doma ni bilo revščine. Ker pa sta ata in mama želela, da se vsi otroci navadijo delati, so vse, razen ene hčerke in sina, poslali služit. Ko je bil otrok star osem ali devet let, je šel za pastirja na domačijo k staremu atu. Vmes je redno hodil v šolo v Lučine. Pastir je bil pet let, imel je dovolj hrane in obleke, zato je bil zadovoljen in ni imel posebnega domotožja. Imel je namen, da se bo šel učit, potem pa mu je stari ata rekel, da bo ostal pri njih in delal.


Matevž Košir

Njihova domačija je stala na meji med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem in je bila v času vojne na prepihu med obema okupatorjema. Starega ata je novembra 1942 ubila mina na nemško italijanski meji. Ob koncu vojne, leta 1945 so iz hiše, kjer je služil, od doma odšli trije fantje kot domobranci, vrnil se ni nihče ... Za delo pri hiši je ostal samo še Matevž. Leta 1949 jim je pogorel hlev, za vso obnovo je bil odgovoren Matevž. Leta 1951 je bil poklican v vojsko. Ob odhodu mu je stara mama obljubila, da bo dobil v last kmetijo, ko se bo vrnil.

Ko se je vrnil z vojske, je moral spet trdo poprijeti za delo na kmetiji. Njihova družina je bila pri povojnih oblastnikih slabo zapisana, zato je bila tudi kmetija stalno na udaru obveznih oddaj. Pobrali so jim živino, žito, meso, maslo, krompir, skratka vse, kar so dobili. Grozili so jim z zaplembo premoženja in z zaporom, če ne bodo dali obvezne oddaje. Poslali so jim celo preiskovalce, ki so preverili, če kje kaj skrivajo. To je trajalo od leta 1946 do 1949.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

10. 3. 2019, Poročilo 4 – Nemoč laži

V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetke predstavitve obsežne monografije, ki predstavlja opravljeno strokovno delo na podlagi izvajanja zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015. Pripravila jo je Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. V njej najdemo 60 prispevkov osemindvajsetih (28) avtorjev z več kot 500 prilogami.

Poročilo so predstavili urednik in predsednik Komisije dr. Jože Dežman, člana Komisije dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik in pa arheolog dr. Uroš Košir.

 

Dr. Jože Dežman, dr. Mitja Ferenc, Pavel Jamnik, dr. Uroš Košir, foto Jože Bartolj

 

Do konca leta 2018 so tako raziskali 233 grobišč in morišč, iz 129 so opravili delen ali celoten prekop žrtev, v 104 pa so s sondiranjem potrdili obstoj človeških skeletnih ostankov.

Odkrili so posmrtne ostanke vsaj 2532 oseb. Od teh so jih pokopali 1615.

162 grobišč in morišč so uredili v naravi. Med raziskavami so odkrili več tisoč predmetov. Poročilo posebej opozarja na neurejeno stanje vojnih grobišč v Sloveniji in slovenskih vojnih grobišč v tujini .

 

Osrednji del poročila je posvečen posledicam sprejetja zakona o prikritih grobiščih leta 2015. Rezultat tega je množica odkritih in raziskanih grobišč, izvedenih prekopov in nato pokopov žrtev, kakor si zaslužijo. Ena od nalog za prihodnost je, da bi komisijo nadomestil zavod, ki bi skrbel za grobišča.

 

Dr. Mitja Ferenc je podal kratek pregled delovanja vladne komisije, ki se je vseskozi spopadala z organizacijskimi in drugimi težavami oziroma z omejeno možnostjo delovanja, ki ji ga je onemogočala vsakokratna izvršna oblast pred sprejetjem zakona. Kot najtrši oreh, ki ga komisija "razbija" že tretje leto, je Ferenc omenil grobišče Jama pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Ob tem je izrazil upanje, da to politično ne bo postala druga (Pre)Huda Jama.

 

Sodelujoči pri predstavitvi Poročila 4, Nemoč laži, foto: Jože Bartolj

Poročilo komisije izpostavlja tudi pomembno vlogo arheologov pri raziskovanih prikritih grobiščih, ki ga je predstavil arheolog Uroš Košir.


Prisluhnite oddaji, ki jo je posnel in uerdil Jože Bartolj:

3. 3. 2019, 33 Dni – Država SHS

V tokratni oddaja Moja zgodba predstavljamo izbor iz spominskih in dnevniških zapisov iz obdobja konca prve svetovne vojne in ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Oddaja je nastala ob skupni občasni razstavi z naslovom 33 DNI, ki so jo pripravili Narodni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Arhiv Republike Slovenije in je od 29. oktobra 2018 do 7. aprila 2019 odprta v prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi. Razstavo spremlja tudi katalog z vsemi razstavljenimi predmeti.

Prva slovenska narodna vlada s predsednikom Josipom Pogačnikom v sredini, Ilustrirani Slovenec, letnik IV, Ljubljana 1928. Tedenska priloga Slovenca, št. 248, 28. 10. 1928, št. 44, str. 348-349.

Novembra 1918 se je končala vojna, ki je zahtevala strahoten krvni davek med vojaki in izčrpala civilno prebivalstvo v zaledju. V vojni so propadla cesarstva, med njimi Avstro-Ogrska, v okviru katere so živeli tudi Slovenci. Prebivalce monarhije je zadnji habsburški vladar Karel 16. oktobra 1918 nagovoril z razglasom, v katerem je narodom ponudil preoblikovanje monarhije v zvezno urejeno državo. A za reorganizacijo monarhije je bilo prepozno in po 27. oktobru je avstro-ogrska vojska začela razpadati. V Vili Giusti pri Padovi je bilo 3. novembra 1918 podpisano premirje. Ob izteku vojne so bile splošne razmere izjemno slabe, splošna izčrpanost in pomanjkanje se je do konca vojne stopnjevala. V takšnih razmerah se je že 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani zbrala velika množica in pozdravila konec vojne, predstavnike prve slovenske narodne vlade in ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Množica, ki je 29. oktobra na Kongresnem trgu pozdravila konec vojne in ustanovitev nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, je segala od Kongresnega trga do glavnega poštnega urada in naprej do Bavarskega dvora. Na fotografiji je pogled proti Dunajski cesti in poštnemu uradu na križišču Dunajske, Šelenburgove, Prešernove (danes Čopova ulica) in Franca Jožefa ceste (pozneje Aleksandrova, danes Cankarjeva ulica). Arhiv Republike Slovenije

V tokratni oddaji Moja zgodba predstavljamo nekaj ohranjenih drobcev iz spominskih zapisov in dnevnikov Rudolfa Badjure, Rudolfa Maistra, Frana Milčinskega, Cirila Prestorja, Mihajla Rostoharja, Lojza Slanovca, Hermana Vidmarja, Ivana Vrhovnika in drugih, ki so doživeli in zapustili spomin na prelomni čas, ko se je pred stotimi leti končala prva svetovna vojna in je nastala nova država.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Marko Štepec: