• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

28. 10. 2018, Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim

Moja zgodba je prinesla pogovor z zgodovinarko in arhivarko dr. Matejo Jeraj o prizadevanjih za razveljavitev Nagodetovega procesa.

Pogovor je nastal na osnovi dveh knjig avtoric dr. Mateje Jeraj in dr. Jelke Melik, ki predstavljata kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim leta 1947. Tisto, kar pri tem procesu še danes bode v oči je, da je do razveljavitve procesa sicer prišlo, da pa nihče od obsojenih ni dobil javnega opravičila.


Omenjeni avtorici sta že leta 2015 predstavili knjigo Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in obtoženim, ki je natančno osvetlila proces zoper Nagodeta in še 14 drugih posameznikov, ki ga zgodovinarji ocenjujejo kot enega osrednjih procesov, s katerim je komunistična oblast po drugi svetovni vojni obračunala s svobodomiselno povojno inteligenco, ki je želela demokracijo. Vsi obtoženi nikakor niso zagrešili vseh očitanih jim dejanj, kakšen pa sploh nobenega. Sodišče je namreč zavzelo stališče o kolektivni krivdi za vsa dejanja, ki naj bi jih zagrešil vsaj eden od njih. Smatralo je, da so imeli vsi obtoženci isti cilj, zato naj ne bi bilo važno, če so pri očitanem jim dejanju osebno sodelovali. V resnici pa je bilo tako, da nekateri v vojni dobi sploh niso bili v domovini, da so se po vojni nekateri pogovarjali s tujimi diplomati, nekateri so pisali pisma tujim diplomatom ali znanim javnim osebam, nekateri so se srečevali z opozicijskimi voditelji iz drugih jugoslovanskih republik, nekateri so iskali somišljenike, Franjo Sirc pa o vsem skupaj najverjetneje sploh ni prav nič vedel in se je na procesu znašel le zaradi sina Ljuba. Kazni so bile drastične, saj so bili trije obsojeni na smrt z ustrelitvijo, večina preostalih pa na visoke zaporne kazni s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo od dveh do petih let.

V drugi knjigi s podnaslovom Epilog, pa sta avtorici osvetlili dogajanje po samem procesu oziroma prizadevanja, da bi prišlo do njegove razveljavitve. Do nadaljevanja prve knjige je prišlo na pobudo pokojnega odvetnika Draga Demšarja, ki ga je na predstavitvi prve knjige zanimalo, zakaj avtorici nista predstavili tudi prizadevanj, da bi bil proces razveljavljen, kar se je sicer zgodilo leta 1991.

Po besedah recenzenta Petra Vodopivca so slovenski politiki, tožilci in sodniki na sestankih v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja razmišljali predvsem o tem, kako povojno sodstvo razbremeniti odgovornosti za povojne politične procese in kako Zvezo komunistov razbremeniti očitkov o vodenju takšnih procesov, medtem ko jim za ostalo ni bilo veliko mar. Vse skupaj se je nato začelo spreminjati šele z demokratičnimi procesi v Sloveniji.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

21. 10. 2018, Albin Žvab, Franc Dolenc, Ivan Jurjavčič in Franc Rebec

Oddaja je posvečena štirim umrlim med 2. svetovno vojno ali po njej: Albinu Žvabu iz Krepelj na Krasu, Francu Dolencu iz Stare vasi pri Postojni, Ivanu Jurjavčiču iz Idrije in Francu Rebcu iz Parij pri Pivki.

Albin Žvab je padel kot slovenski mobiliziranec v italijanski vojski, leži neznano kje v Rusiji;

Franc Dolenc je padel kot prekomorec, njegovi posmrtni ostanki so bili prekopani, leži v domačem grobu v Postojni;

Ivan Jurjavčič je izgubil življenje na Golem otoku, leži neznano kje;

Franc Rebec, mladoletni partizanski kurir, je podlegel težkim ranam; po 25 letih je družina izvedela za njegov grob v Grumo Appuli na jugu Italije.

Usode štirih fantov - mož so bile del razstave z naslovom Pretrgane niti življenja - tkanje spomina, ki jo je v Gorenjskem muzeju pripravil dr. Jože Dežman in ki je nastala po zamisli Pavla in Jureta Jamnika. Izhodišče razstave je bilo opozorilo, kako razdrobljen in nepovezan je svet mrtvih prve in druge svetovne vojne in povojnega revolucionarnega nasilja, ki bi ga morala urediti Republika Slovenija. Naj bo naša obsodba, obsodba vojne in obsodba ideologij. S pretrganimi življenji pa poskušajmo tkati spomin v duhu miru, odpuščanja in sožitja.

Oddaja, ki jo je pripravila Irena Uršič, je bila sestavljena iz ohranjenih osebnih zapuščin.
Muzej novejše zgodovine Slovenije se zahvaljuje Emilu Žvabu iz Krepelj na Krasu, Franciju Dolencu iz Stare vasi pri Postojni in Ivani Kocjančič iz Vanganela pri Kopru za posredovano in podarjeno gradivo. Za ohranjene zapise o Francu Rebcu se Irena Uršič zahvaljuje svoji mami Zinki Vadnjal..

14. 10. 2018, Teharje 2018

Nova Slovenska zaveza in Župnija Teharje sta v nedeljo, 7. oktobra v Spominskem parku Teharje pripravila spominsko slovesnost s svetim bogoslužjem. Sveto mašo je daroval upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Po maši je bil blagoslov novega križevega pota, ki so ga postavili ob poti od vhoda v grobišče do cerkve svete Ane, od koder so jetniki poslušali zvonjenje, ki jim je bila tiha vez z Bogom in upanje v odrešenje. Križev pot je mogoče moliti kadarkoli, skupno pa ga molimo vsako leto na tiho nedeljo popoldne. Po blagoslovu križevega pota je sledil še kulturni program, ki ga je, kot vsako leto, pripravila Nova slovenska zaveza. Osrednji govornik je bil nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati. V glasbenem delu sta sodelovala sopranistka Andreja Zakonjšek Krt in baritonist Ivan Arnšek, potomca v teharskem taborišču zaprtih očetov.

Foto: Ivo Žajdela

Najprej lahko prisluhnete pridigi škofa Lipovška, ki je spomnil, da je minilo 73 let od konca druge svetovne vojne, od katerih jih je 50 minevalo v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine.

Osrednji govornik je bil nekdanji predsednik državnega zbora Republike Slovenije dr. France Cukjati. Ta je nedavno izdal knjigo Slovenske podobe zla, v kateri piše, da se največje skrivnosti, kamor spada tudi človekovo dobro in zlo, ne da razumeti brez srca, brez čutenja. Slovenija je po njegovih besedah še vedno ujeta v sovraštvo, izključevalnost in razklanost in tudi zato se ljudje zbirajo na tem mestu, da ohranjajo zavest o izvoru prekletstva, ki še vedno bremeni slovenski narod. Njegov nagovor opominja z besedami, da tu »nismo samo zato, da prižgemo svečko in se poklonimo žrtvam komunističnega nasilja. Ampak tudi zato, da se upremo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico.«

Oddajo Moja zgodba je po posnetku p. Ivana Rampreta iz radia Vatikan uredil Jože Bartolj:

7. 10. 2018, O znanih slovenskih odvetnikih urednik Andrej Razdrih

Ob 150 letnici organiziranega odvetništva na Slovenskem je Odvetniška zbornica Slovenije v sodelovanju z Umetniškim kabinetom Primož Premzel izdala obsežno monografijo z naslovom Slavni slovenski pravdarji in podnaslovom Slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki.

Gre za monografijo na 352. straneh velikega formata, ki predstavlja zgodovinsko študijo o razvoju odvetništva na Slovenskem, prinaša obsežnejše predstavitve desetih najbolj slavnih slovenskih odvetnikov in pa portrete osemindevetdesetih pomembnejših odvetnikov. Knjigo zaključuje seznam 3194 odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije v letih 1918 do 2018.

Urednik knjige, odvetnik Andrej Razdrih, je v oddaji spomnil, da je Odvetniška zbornica Slovenije najstarejša neodvisna civilna organizacija na Slovenskem. "Glavni namen je bil, da slovenski javnosti pokažemo, kako pomembno vlogo je imelo slovensko odvetništvo tudi v naši umetnosti, znanosti in politiki." Zanimiv je izbor desetih najbolj slavnih slovenskih odvetnikov. Mednje so uvrstili Martina Pegiusa, Janeza Jurija Hočevarja, Franceta Prešerena, Ivana Tavčarja, Henrika Tumo, Danila Majarona, Franja Rosino, Karola Grossmanna, Frana Milčinskega in Ljubo Prenner. Vsakemu izmed njih smo v oddaji posvetili nekaj pozornosti, njihove življenjepise v knjigi pa je zapisal znani pisatelj kriminalk, ki je tudi odvetnik mag. Igor Karlovšek.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman:

30. 9. 2018, Mihajla Habjan Bitežnik - pričevanje

Pred nami je zgodba Mihajle Habjan Bitežnik, hčerke znanega primorskega pravnika in politika Josipa Bitežnika, rojenega v Solkanu. Njena bogata zgodba nas vodi od otroških in mladih let, spomina na Ehrlichov umor na Streliški ulici v Ljubljani, selitev iz kraja v kraj do življenja v številnih begunskih taboriščih. Po koncu druge svetovne vojne je svobodo začutila šele v novi domovini Kanadi.

Mihajla je bila rojena leta 1922 v Gorici. Njen oče Josip Bitežnik se je v tridesetih letih, ko je fašizem onemogočil sleherno slovensko dejavnost, umaknil na Dunaj, kjer je več let sodeloval pri reševanju manjšinskih narodnostnih vprašanj. Družina je medtem živela v Mariboru, tam je Mihajla hodila v ljudsko šolo. Maturirala je na klasični gimnaziji v Ljubljani in se nato vpisala na študij prava, ki pa ga zaradi vojne ni mogla zaključiti. Ko so maja 1942 v Ljubljani ustrelili dr. Ehrlicha je pritekla na Streliško ulico in ga videla krvaveti. Bila je prijateljica študenta Frančka Župca, poznala pa je tudi Jaroslava Kiklja, ki sta bila oba žrtve revolucionarnega nasilja že marca 1942. Po prekinjenem študiju je Mihajla za krajši čas dobila službo. Oče se zaradi strahu pred Italijani ni upal vrniti iz Beograda, zato je ostala mama sama z otroki. 6. maja 1945 se je z njimi umaknila iz Ljubljane na Koroško. Do Kranja so šli z vlakom, naprej pa peš. Ko so prišli čez mejo, so jih na avstrijski strani zajeli partizani in jih zaprli. Potem so se morali partizani s Koroške umakniti. Pod okrilje so jih vzeli Angleži in jih odpeljali v Celovec, od tam pa v Italijo, kjer so se selili iz taborišča v taborišče.

Nato sledimo času, ko se je Mihajla z mamo vrnila v Gorico in si poiskala delo, da je lahko preživljala družino, ki je bila še vedno brez očeta. Delo je dobila pri Rdečem križu. Življenje v coni A je bilo zanjo lepo, saj je bila srečna, da živi v svobodi. Uredili so si lepo stanovanje in se končno po več letih (leta 1947) srečali z očetom.

Moža Franca je Mihajla spoznala v Gorici in sta se kmalu poročila. Mihajla je bila krajši čas zaposlena pri Rdečem križu v Trstu, potem pa jo je dr. Falež povabil, da začne delati pri mednarodni organizaciji za begunce t. i. IRO - International Refugee Organization. Mihajla je bila že drugič noseča, zato se je odločila, da se z družino preseli v Kanado. Nikdar ji ni bilo žal, da so se preselili tja. Šele v Kanadi je Mihajla v polnosti začutila svobodo, tam je bila srečna in zadovoljna.

Pričevanje sta novembra 2016 v Kanadi (v Torontu) posnela sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič in publicist Ivo Jevnikar, za predvajanje pa sva ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.