• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

5. 9. 2021, Anuška Lekan - pričevanje

Poslušate lahko pričevanje Anuške Lekan, ki je bila po vojni kot učiteljica poslana v Faro pri Kočevju. Ker je bila njena zvestoba do Cerkve in vere v svinčenih povojnih letih kamen spotike, je leta 1960 odšla v Ameriko. Tam se je srečala s svojo družino, ki je že pred tem odšla v begunstvo.


Anuška Lekan, foto ŠCNR

Anuška Lekan je bila rojena v Ljubljani, leta 1932. Prve dni vojne je pričakala v Mariboru, kasneje so se z družino preselili v Ljubljano. Ker je bil oče odločen protikomunist, se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, skupaj s hčerkama in sinom domobrancem. Anuška in mama sta ostali v Ljubljani, prepuščeni na milost in nemilost novim oblastnikom. Anuška je zaključila učiteljišče in dobila službo v Fari pri Kočevju. Njena neomajna zvestoba do Cerkve in vere je bila v povojnih svinčenih letih zelo pogumno dejanje. Tako ni popustila pod pritiski povojnih oblastnikov in se je postavila zase ter suvereno in javno izražala svojo vero, kljub temu, da je bila na očeh mnogih.

Mama je odšla v Ameriko leta 1954, Anuška pa se je z družino ponovno srečala šele leta 1960, ko se je tudi sama podala na pot v Ameriko. Pričevanje je bilo posneto leta 2011, ko so bili sodelavci Študijskega centra za narodno spravo na obisku pri rojakih v Združenih državah Amerike. Pogovor z Anuško Lekan je vodila Mateja Čoh Kladnik Posnetek za oddajo pa sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

29. 8. 2021, Ivanka Tominec - pričevanje

Lahko prisluhnete pričevanju Ivanke Tominec iz Clevelanda, ki je kot begunka leta 1945 v strahu pred partizani odšla na Koroško. Tam je z možem in hčerkama ostala 11 let. Po srečnem naključju je niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. Šele leta 1956 jim je uspelo priti v ZDA, kjer so morali življenje še tretjič zgraditi iz nič.


Ivanka Tominec, foto: ŠCNR

Ivanka Tominec je bila rojena v številčni družini leta 1924 v župniji Šentjošt nad Horjulom. Bila je zadnja od osmih otrok, od tega je bilo sedem deklet in en fant. Preživljali so se s kmetijstvom in mleli žito. Kmetija je imela precej gozda in žago, zato je oče les prodajal. Mama je umrla leta 1935, ko je bila Ivanka stara 10 let, vso skrb za družino je prevzel oče, starejše hčerke pa so morale služiti.

Ivankini spomini se ustavijo v vojnih časih, ko so začeli v njihov dom prihajati prvi partizani in očeta nagovarjati, naj se jim pridruži. Oče jim je odgovoril, da je bil vojak že v prvi svetovni vojni in ne misli biti še enkrat. Partizani so se večkrat pojavljali v bližnji okolici in v vasi Samotorica, kjer jih je Ivanka občasno srečevala.

Ivanka se spominja začetkov revolucionarnega nasilja in prvih partizanskih umorov na območju župnije Šentjošt. Domačini so živeli v stalnem strahu in niso bili več varni. Spali so pri prijateljih v središču vasi, zjutraj pa so se vračali v domače hiše na obrobje. Niso vedeli ali bodo njihove hiše požgane ali morda okradene. Ivanka se je jeseni 1943 poročila s sosedovim fantom Matevžem, ki je bil takrat že pri domobranski posadki v Šentjoštu.

Po koncu vojne se je Ivanka z možem Matevžem in hčerko odpravila na pot begunstva. S seboj je vzela le nekaj plenic, malo kruha, masla. Peljali so se s starim tovornim avtomobilom. Ivankina družina je bila med prvimi, ki je pribežala na Koroško. Mož je hotel iti v Italijo, ker je računal na prihod Angležev. Ivanka se dobro spominja naporne poti na avstrijsko Koroško čez Ljubelj. Imeli so srečo, da med potjo niso naleteli na partizane in so prispeli v Borovlje. Tam so jih partizani sicer zadržali, a jim je kasneje uspelo priti čez Dravski most, tako da so drugo noč prespali v Beljaku. Pot so nadaljevali proti Lienzu, kjer so se nastanili. Živeli so v hiši na vasi, možje so delali pri kmetih, da so dobili nekaj hrane za preživetje. Šele ko je Drava poplavila njihovo bivališče so se preselili v taborišče k ostalim beguncem. V taborišču so ostali celo poletje, po ukinitvi taborišča v Lienzu, pa so bili premeščeni v Špital. Po srečnem naključju in posredovanju družine Žitko jih niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. V Špitalu sta Ivanka in Matevž ostala enajst let. Matevž je delal, da je zaslužil za družino. Prvi hčerki se je pridružila še ena.

Končno se je le pokazala možnost za odhod v Ameriko, kamor so potovali z ladjo. Hčerka Ivica je medtem že obiskovala šolo v Avstriji in se učila angleščine. Leta 1956 so prispeli v Ameriko, kjer so začeli znova in morali že v tretje ustvariti pogoje za življenje. V Sloveniji so pustili hišo z vsem imetjem, ki je bilo zaplenjeno in podržavljeno.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

 

22. 8. 2021, Simpozij 80 let začetka 2. svetovne vojne - 6. Hajdinjak, Hančič

Tokrat lahko prisluhniete še zadnjemu sklopu predavanj s simpozija z naslovom Tragedija 1941, ki je potekal ob 80. letnici začetka druge svetovne vojne, junija letos, v Parku vojaške zgodovine v Pivki. O Hitlerjevem obisku Maribora je spregovoril prof. Boris Hajdinjak, o nacistični politični propagandi in germanizaciji Gorenjske v letu 1941 pa dr. Damjan Hančič.

V desnem delu prof. Boris Hajdinjak, foto: ŠNCR

Predavanje prof. Borisa Hajdinjaka, iz Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, ima naslov: Hitlerjev obisk Maribora: potek, motiv in posledice.
Letos je minilo osemdeset let ne samo od 6. aprila 1941, ko se je začela II. svetovna vojna v Jugoslaviji, temveč tudi od 26. aprila 1941, ko je Maribor obiskal Adolf Hitler. Njegov obisk ni pomemben samo zaradi dejanskega in simbolnega pomena za slovensko in mariborsko zgodovino. Glede na Hitlerjevo pojavljanje v javnosti v tem obdobju, je obisk Maribora tudi izjemen. V letu 1941 se je pojavil v javnosti pred civilisti samo še v Berlinu, Münchnu, Linzu, Gradcu in Celovcu. Zadnji dve mesti je obiskal v nadaljevanju obiska Maribora, Gradec istega dne popoldne, Celovec naslednjega dne. Prav izjemnost Hitlerjevega obiska Maribora, Gradca in Celovca zahteva natančen opis. Ta pokaže, da je verjetno vsaj delno pojasnilo, zakaj se je Hitler odločil za obisk Maribora, dejstvo, da se je naslednji dan srečal z Leopoldom Pötschom . Pötsch je Hitlerja poučeval geografijo in zgodovino na realki v Linzu. Hitler ga v knjigi Mein Kampf izrecno omenja, kot zanj zaslužnega, da je postal nemški nacionalist. Pred prihodom v Linz je Pötsch poučeval v Mariboru. Zato so bile njegovim učencem v Linzu gotovo znane takratne narodnostne razmere v Mariboru. Po natančnem opisu poteka Hitlerjevega obiska Maribora avtor ugotavlja, da ni bilo nobenih neposrednih posledic obiska. Med obiskom namreč ni izrekel zgodovinskih besed »Napravite mi to deželo spet nemško.« Izrekel jih je že okoli 6. aprila 1941, torej v dneh okoli začetka napada na Jugoslavijo. Tisto, kar je bilo posledica teh besed je bilo pripravljeno že prej in je na dan Hitlerjevega obiska že potekalo.

Dr. Damjan Hančič, foto: ŠNCR

V drugem delu pa je spregovoril dr. Damjan Hančič, sodelavca SCNR, ki je predstavil predavanje z naslovom Vloga glasila  »Karawanken Bote« pri nacistični politični propagandi in germanizaciji Gorenjske v letu 1941.
Sile osi z Nemčijo in Italijo na čelu so 6. aprila 1941 napadle Kraljevino Jugoslavijo ter v nekaj dneh zlomile odpor jugoslovanske vojske. Po kapitulaciji so si med seboj razdelile jugoslovansko ozemlje.  Štajersko, Gorenjsko ter 90 km dolg in od 10 do 15 km širok pas južno od Save na Dolenjskem je zasedla nacistična Nemčija. Ozemlje Gorenjske je bilo tako priključeno Koroški. Šef civilne uprave na Gorenjskem, je Gorenjsko razdelil na tri okrožja s sedežem v Radovljici, Kranju in Kamniku. Med najosnovnejšimi ukrepi za ponemčenje prebivalstva so bili izgon politično in rasno neustreznih ljudi, krepitev nemštva ter ponemčenje rasno in politično primernih Slovencev, ki bi še ostali na tem ozemlju. V prvih tednih po okupaciji so tako izgnali vse predvojne politično angažirane osebe, učitelje, duhovnike, skratka  vso slovensko inteligenco. Preostalo prebivalstvo pa so želeli ponemčiti. V ta namen so na Gorenjskem konec maja 1941 ustanovili Koroško ljudsko zvezo. Pomembno vlogo pri tem je igralo glasilo te organizacije »Karawanken Bote«, ki je bil ob siceršnjem zunanjem ponemčenju Gorenjske eden redkih uradnih dvojezičnih medijev na Gorenjskem;  večina prebivalstva namreč še ni znala tako dobro nemško, da bi razumela nemško propagando. Zato je omenjeno glasilo v vojnem času izhajalo v dveh jezikih. Vendar se slovenska in nemška inačica razlikujeta: ne toliko po vsebini kot po razporeditvi člankov in slik. V prispevku je prikazana analiza prizadevanj tega glasila od začetka julija do konca oktobra 1941 (gre za 20 številk) z dveh vidikov: po eni strani glede prizadevanj za germanizacijo tega območja, po drugi strani pa za pronemško oz. pronacistično ideološko-politično indoktrinacijo tamkajšnjega  prebivalstva.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič:

15. 8. 2021, Simpozij 80 let začetka 2. svetovne vojne - 5. Batič, Podbersič

Tokrat lahko spremljate referata dr. Matica Batiča in dr. Renata Podbersiča, ki sta sodelovala na simpoziju z naslovom Tragedija 1941. Simpozij je bil posvečen 80. obletnici začetka druge svetovne vojne na Slovenskem in je potekal v začetku julija letos (2021) v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Organizator omenjenega posveta je bil poleg Parka vojaške zgodovine še Študijski center za narodno spravo, na njem pa je sodelovalo 13 domačih in tujih predavateljev.

Dr. Matic Batič, foto: ŠCNR

V prvem delu oddaje lahko poslušate dr. Matica Batiča, sodelavca SCNR, ki je na simpoziju predstavil prispevek z naslovom Sekundiranje nacistični Nemčiji: potek in ozadje italijanskega napada na Jugoslavijo aprila 1941.
Šestega aprila 1941 se je z nemškim bombardiranjem Beograda začela t. i. aprilska vojna. Hitlerjevemu napadu na Kraljevino Jugoslavijo se je pridružil tudi Mussolini, ki je območje zahodnega Balkana vse od prevzema oblasti štel za svojo interesno sfero. Čeprav je Jugoslavija za fašistično Italijo skozi vse obdobje med svetovnima vojnama predstavljala pomembno interesno območje, pa je Italija pri napadu na Jugoslavijo aprila 1941 presenetljivo odigrala sekundarno vlogo. To ne velja le za področje vojaških operacij, temveč tudi za polje političnega odločanja. V prispevku je avtor preko analize zgodovinskega ozadja predstavil, kako je prišlo do te diskrepance, t. j. kako se je fašistična Italija ob izbruhu vojne znašla v izrazito podrejeni vlogi. Avtor je v prispevku obravnaval zgodovinsko ozadje jugoslovansko-italijanskih odnosov, Mussolinijevo nedosledno zunanjo politiko, in nepripravljenost italijanske vojske ter neugoden strateški položaj, v katerem se je Italija znašla po vstopu v vojno.

V desnem delu dr. Renato Podbersič, foto: ŠNCR

V drugem delu prisluhnite referatu o Razmereh na Primorskem v letu 1941, avtorja dr. Renata Podbersiča, sodelavca Študijskega centra za narodno spravo.
Kmalu po napadu na Jugoslavijo leta 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta, ki je mrežo svojih zaupnikov hitro razširila tudi na Primorsko. Pod njenim okriljem se je tukaj razširilo partizanstvo, ki je predstavljalo osvobodilno gibanje, obenem pa prinašalo komunistično revolucijo. Razmere na Primorskem med drugo svetovno vojno so narekovale najvišjo stopnjo privrženosti boju proti fašizmu, zato velja ocena, da bi se Primorci pridružili vsakršni politično-vojaški ideji, ki bi se borila proti italijanskemu režimu. Osvobodilna fronta je bila tu prva in njen uspeh je bil zagotovljen.
Partizansko vodstvo je že jeseni 1941 na Primorsko poslalo prve vojaške organizatorje, ki naj bi tamkajšnje ljudstvo dvignili k uporu proti italijanski oblasti. Septembra 1941 je bila organizirana prva primorska partizanska četa pod poveljstvom Ervina Dolgana Janeza, ki je bil kot Primorec poslan v rojstne kraje, dvignit ljudstvo k uporu. Tudi pozneje so semkaj prihajali preverjeni kadri, tako vojaški kot politični. Ljudje so bili pripravljeni sprejeti oborožen boj proti fašizmu, tudi za ceno velikih žrtev.
Že novembra 1941 je Narodni svet v imenu krščanskosocialne skupine okrog Virgila Ščeka in dr. Iva Juvančiča poslal v London pismo, v katerem je zahteval osvoboditev Gorice, Trsta in Istre ter njihovo priključitev k demokratični in federativni Jugoslaviji. Osvobodilni boj proti Italijanom naj bi se na Primorskem začel istočasno kot v drugih slovenskih pokrajinah. Vendar je šlo na začetku bolj za osamljene poskuse, kot pa za dobro organizirano vojaško gverilo. Večje partizanske akcije so se začele spomladi 1942.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič:

8. 8. 2021, Simpozij 80 let začetka 2. svetovne vojne - 4. Grdina, Deželak Barič

Spet lahko prisluhnete dvema referatoma, ki sta bila predstavljena na simpoziju ob 80 letnici začetka druge svetovne vojne, 3. junija 2021, v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Simpozij z naslovom Tragedija 1941 sta organizirala Študijski center za narodno spravo in Park vojaške zgodovine Pivka. Na simpoziju je sodelovalo 13 domačih in tujih predavateljev. Tokrat prisluhnite ddr. Igorju Grdini in dr. Vidi Deželak Barič.

Ddr. Igor Grdina, foto: ŠNCR

Ddr. Igor Grdina, sodelavec Inštituta za kulturno zgodovino na ZRC SAZU je predstavil referat z naslovom Priti pod enega okupatorja. Spregovoril je o delovanju vrhov slovenskega dela Jugoslovanske radikalne zveze (JRZ) oziroma Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je pred aprilsko vojno 1941 preferirala možnost, da Dravska banovina pride pod enega okupatorja. V zadnjem času se v krogih ideološko preobremenjenih piscev o preteklosti, ki jim je tuja kritična narava zgodovinarskih raziskav, celo že govori o kolaboraciji pred kolaboracijo. Vendar gre pri tem, kot navaja avtor, za nepoznavanje konteksta in za zanemarjanje pomembnih virov. Vrhovi slovenskega dela JRZ oziroma SLS so pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo vedeli, da bo prišlo vsaj do delne zasedbe njenega ozemlja. Vrhovi kraljeve vojske so namreč pred 27. marcem 1941 govorili o nemožnosti daljše obrambe.
Toda pričakovanja vodstva slovenskega dela JRZ oziroma SLS - da bo Dravska banovina samo zasedena, njena končna usoda pa se bo odločila na mirovni konferenci, se niso mogla uresničiti; Jugoslavija je bila za Hitlerja poseben primer, saj je, podobno kot prej Poljska, zavrnila njegovo »snubljenje«.
Vrhovi slovenske SLS, ki so ostali v domovini, niso nastopili proti jugoslovanski državi, v tej zvezi so izrecno pričakovali »zasedbo« in govorili oz. pisali o Sloveniji in Ljubljani kot njeni prestolnici; a do tega je prišlo šele potem, ko z jugoslovansko vlado ni bilo več stikov. Prav tako je tedaj že obstajala vednost o tem, da se jugoslovanska vojska iz Dravske banovine umika. Slovenski narodni svet pa niti v takem položaju ni razglasil spremembe statusa Dravske banovine; Narodni svet, ki mu je načeloval njen ban, ni bil organ, ki bi obstoječemu redu nasprotoval - čeprav bi to zlahka storil.

Dr. Vida Deželak Barič, foto: ŠNCR

V drugem delu oddaje pa lahko prisluhnete dr. Vidi Deželak Barič, nekdanji sodelavki Inštituta za novejšo zgodovino, ki je predstavila prispevek z naslovom Komunistična partija Slovenije med revolucijo in osvobodilnim bojem leta 1941.
Avtorica v idejnopolitičnih opredelitvah KPS leta 1941 razločuje dve temeljni fazi. Prva faza obsega razdobje do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, druga nastopi po omenjenem napadu. Dejanja komunistov neposredno ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo potrjujejo pripravljenost komunistov sodelovati v skupnih narodovih obrambnih prizadevanjih, je pa pri tem povsem jasen njihov cilj, doseči lastno legalizacijo in širši prodor v javnost. Kmalu po okupaciji pričnejo s pripravami na upor tako na vojaškem kot političnem področju, radikalno obliko odpora pa sprejmejo po prelomu pakta Hitler-Stalin.
Bistvo preloma temelji v predhodni oceni vojne kot imperialistične, ki jo komunisti z napadom na Jugoslavijo še niso opustili. Takšna ocena je temeljila na predpostavki, da bo v Evropi slej ko prej vzplamtela revolucija. Do izraza je prihajal radikalizem v ocenjevanju domačih razmer, ki je odgovornost za hitri zlom Jugoslavije pripisal dotedanjim nosilcem oblasti, zatrjeval, da se je »preteklost prelomila«, in da se zatirani narod ne more osvoboditi brez boja proti »lastni kapitalistični gospodi«.
Do spremembe v usmeritvi jugoslovanskih komunistov je prišlo šele v začetku julija 1941, po večkrat ponovljenih navodilih Kominterne in Stalina, da gre sedaj za domovinsko vojno in ne za revolucijo. Tako je nemški napad na SZ dal vojni antifašistični značaj, komunistične stranke pa so bile dolžne nuditi pomoč napadeni državi. Oborožen odpor je Kominterna tako opredelila kot narodnoosvobodilen. KPS je sledila tem usmeritvam z načrtnim ustanavljanjem partizanskih enot in oboroženim odporom ter s širjenjem organizacij OF, pri čemer je ob lastnem polnem angažiranju ne glede na žrtve skrbno varovala primat in si s tem zavarovala revolucionarne pozicije za prihodnost; le-te je dodatno zavarovala z vzpostavitvijo varnostno obveščevalne službe in propagandnim monopolom.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: