• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

11. 3. 2014, Mitja Ferenc ob 5. obletnici vstopa v Hudo jamo

Študijski center za narodno spravo je tudi letos obeležil obletnico vstopa v Hudo jamo. V oddaji Moja zgodba objavljamo nagovor člana Komisije vlade RS za prikrita množična grobišča dr. Mitje Ferenca.

„...Če smo bili v nekem obdobju navajeni, da vsako leto poročamo o tem kaj nam je uspelo postoriti pri zmanjšanju pietetnega zaostanka do žrtev in grobov, ki desetletja niso smeli obstajati, pa zadnjih nekaj let, vse od Hude jame dalje temu ni več tako.
Če se ozrem nazaj na začetek, na leto 1990, ko sem postal član vladne komisije, ki naj bi reševala vprašanja prikritih grobišč, lahko povzamem, da smo prvih deset let lahko delovali le iz pisarne, ne da bi lahko poiskali in si na terenu ogledali vsaj ducat teh grobišč. Vsa prizadevanja so morala biti usmerjena le na dva simbolna spomenika.
V Kočevskem rogu - pod Krenom na kraju, kjer slovenskih žrtev verjetno niti ni. Tam se je tako dolgo odlašalo z izgradnjo na natečaju izbrane kapelice, da sta po desetih letih nastala tam kar dva spomenika, vsaka vlada je postavila svojega. In enega je urbanistični inšpektor celo naročil odstraniti češ, da je črna gradnja.
Še več težav je povzročala izgradnja drugega spomenika. Na Teharjih, na najbolj neprimernem mestu, ki še danes ni do konca urejen, dostop do njega pa zaradi vandalizma, omejen.
Tudi tretji projekt; postavljanje enotnih bronastih valjev v bližini grobišč se je po enem letu končal pri zaporedni številki 5.
Zato me prosim ne vprašajte na koncu našega srečanja, kaj si mislim o rešitvi za spomenik sprave, ki naj bi stal na prostoru garaž Državnega zbora v Ljubljani poleg Kazine.
Ne potrebujemo spomenikov,vsaj ta trenutek ne, potrebujemo pa sočutje in razumevanje za to kar se je zgodilo in za to, kaj kot država in majhen narod še moramo narediti, narediti, da bomo ublažili bolečine tistih, ki so v vojni ali v letih po koncu vojne izgubili najdražje in za katerimi vse do leta 1990 niso smeli žalovati, niti ni bilo pametno o njih kaj dosti spraševati. In ko so upali, da se bo vendarle kaj spremenilo, je poteklo že skoraj četrt stoletja. Zato menim, da poleg sočutja in razumevanje potrebujemo tudi trdno in jasno izraženo zahtevo, da se stanje spremeni.
Znan je rek, da je zgodovina učiteljica življenja. Če bi to povsem držalo, bi rekel, da je bolj slaba učiteljica. A zgodovina ne more biti učiteljica za tiste ki je ne poznajo ali se je nočejo zavedati. Dejstvo je, da se človek iz zgodovine nekaj nauči, človeštvo pa ne. Zato smo priče, da se vojne ponavljajo in z njimi vsa hudodelstva ki jih spremljajo..."

Celotnemu govoru dr. Ferenca lahko tudi prisluhnete:

4. 3. 2014, Nova civilinodružbena iniciativa „Resnica in sočutje“

V oddaji smo predstavljali novo civilnodružbeno iniciativo „Resnica in sočutje", ki je na dan 5. obletnice vstopa raziskovalcev in rudarjev v množično grobišče Huda jama Laško, začela z delovanjem.

Resnica in sočutje je civilno-družbena iniciativa, v katero vabijo vse, ki želijo prispevati k miroljubnemu, strpnemu, na resnici in sočutju temelječemu sožitju slovenske družbe. Z njim spodbujajo miselno in duhovno iskanje in odkrivanje resnice ter z vzpostavljanjem iskrenega, varnega in enakopravnega dialoga.

Tomaž Erzar

Spraševanje vesti o dobrem in zlu ter dogovor o tem, kaj je prav in kaj narobe, sta temeljna gradnika vsake družbe in vir socialnega kapitala za sedanje in prihodnje rodove, ki ne želijo postati predmet ideoloških poenostavljanj in manipulacij, ampak živeti polno življenje, ki se lahko sooči z zahtevnimi izzivi časa.

K sodelovanju vabljeni muzeji, galerije, knjižnice, arhivi, ki bi jih nagovorili skupni imenovalci projekta. Slovenski filmski arhiv, Slovenska kinoteka, televizije bi lahko predvajali retrospektivo slovenkega igranega in dokumentarnega filma, ki je odpiral obzorja. Načrtujejo razstavo likovnih del, ki obsojajo vojno in revolucijsko nasilje.

Od literarnih projektov je npr. Marija Stanonik že zbrala spravno poezijo z vseh vojskujočih se slovenskih vojakov v različnih uniformah, številna besedila na so obsojala nasilje, oblastni teror, samovoljo. Možni so glasbeni in gledališki projekti.

Po vzoru že izvedenih bo v sodelovanju z Radiem Ognjišče pripravljen sklop tematskih okroglih miz po Sloveniji. Prav tako bo iniciativa poskušala dobili programski prostor za radijska in televizijska soočenja.

Jože Dežman

 

Pobuda Resnica in sočutje bo postavila spletno stran, začeli pa bodo s spletno mnenjsko rubriko, ki bo gostovala pri Časnik.si.

Oddaja Moja zgodba na Radiu Ognjišče bo praznovala leta 2015 desetletnico in prav preko nje se bo nadaljevala predstavitev soočanj s travmatskimi bremeni totalitarnih časov in njihovim preseganjem. Vse, ki vas pobuda Resnica in sočutje nagovarja, vabijo, da prispevate k sami zamisli, obenem pa obvestite vse, za katere menite, da bi jo lahko obogatili, uresničili.

O tem so spregovorili zgodovinar Jože Dežman, družinski terapevt Tomaž Erzar in novinar Jože Bartolj

25. 2. 2014, Elio Sfiligoj – mobiliziranec v italijansko vojsko

»Po dokumentaciji so videli, da sem bil antifašist, toda zaradi meni nerazumljive površnosti so me poslali na vrhovno komando italijanske mornarice v La Spezio. /…/ Bil sem strokovnjak za podvodno orožje in za podvodna plovila in sem bil v italijanski vojski zelo cenjen na tem področju. Napredovati več kot toliko nisem mogel, ker nisem bil član fašistične stranke, zato sem dobil najnižji čin.«

 

Elio Sfiligoj se je rodil leta 1919 v Krminu v Furlaniji. Zaradi fašističnega preganjanja po letu 1922 se je morala družina dvakrat preseliti. Dom si je nazadnje ustvarila v Batujah v Posočju. Po končani italijanski osnovni šoli je Elio nadaljeval šolanje na tehnični šoli v Gorici, nato pa se je zaposlil v ladjedelnici v Tržiču (Monfalconu) v tehničnem oddelku italijanske vojne mornarice.

Avgusta 1939 je bil vpoklican na služenje rednega vojaškega roka v italijanski vojni mornarici. Sprva je bil na italijanski vojaški križarki Montecuccoli, tik pred vstopom Italije v vojno junija 1940 pa je bil zaradi odličnega strokovnega znanja postavljen na vrhovno komando italijanske vojaške mornarice - ne glede na to, da je bil protifašist in Slovenec. Zaradi širjenja ideje o porazu Mussolinija je bil z vrhovne komande odstavljen in poslan na grški otok Kefalonija.

Tam se je začel njegov angažma v podporo grškemu osvobodilnemu gibanju že leta 1942 in v širjenju ideje, naj po kapitulaciji Italije italijanski vojaki ne predajajo orožja Nemcem. Sredi septembra 1943 je bil Elio priča enega največjih zločinov med 2. svetovno vojno nad ujetniki, ko so pripadniki nemške divizije Edelweiss izvedli množičen pokol nad vojnimi ujetniki, zlasti pripadniki italijanske divizije Acqui. Tudi sam bi bil med žrtvami, a mu je bila sreča toliko naklonjena, da se je pokola rešil.

Kot eno zadnjih še živečih prič zločina so ga junija 2013 prosili za pričanje na sodišču v Rimu. Elio se sodne obravnave ni udeležil, zločinec, proti kateremu bi pričal, pa je bil kljub temu obsojen. Elio je po pokolu pristal v nemškem ujetništvu, od koder je med zavezniškim bombardiranjem Kefalonije pobegnil in se spet povezal z grškim EAM-om. V Grčiji je ostal do konca 2. svetovne vojne. Kako aktiven je bil v grškem osvobodilnem gibanju še danes zgovorno dokazujejo Grki na Kefaloniji, ki ga ohranjanjo v spominu.

 

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

18. 2. 2014, Alojzij Seljak – družinska zgodba

V oddaji je nastopil Alojzij Seljak, sin Janeza in Amalije Seljak. Oče Janez je bil uspešen sekirni kovač, ljudje so ga cenili, bil je celo podžupan, sicer pa razgledan domoljub, ki je vedel veliko o dejanjih komunistov v Španiji. Ponoči 13. julija 1942 so ga odpeljali oboroženi neznanci in umorili na grozovit način. Zapustil je nosečo ženo in šest nepreskrbljenih otrok, starih od 14 do 4 leta. Najmlajši se je rodil sedem mesecev po njegovi smrti.

Družinski člani še do zdaj niso mogli izvedeti, kje je njegov grob. Med vojno so njihov dom popolnoma izropali in jim grozili s smrtjo.

Alojzij Seljak je zapisal, da med vojno ni čutil razlike, kateri so bili beli ali rdeči, ker so bili vsi lačni in prestrašeni, po koncu vojne pa se je vedno bolj kazalo, kateri so bili privilegirani. Zaradi pomanjkanja hrane in zdravil je leta 1949 umrla 17-letna sestra Amalija. Zdravnik ji je predpisal bolniško karto, a uslužbenka v Krajevnem odboru jo je zavrnila...

Z mamo Amalijo, ki jih je vse vzgajala v delovne in poštene ljudi, sta se na vse načine trudila, da bi se mlajši otroci lahko šolali. „Tiho bodimo in potrpimo ter pošteno delajmo. Vse nam lahko vzamejo, le pameti in znanja nam ne morejo, zato otroci molite za pravo pamet in se učite!" je mama Amalija velikokrat rekla.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

11. 2. 2014, Rozalija Lindič, roj. Trunkelj – družinska zgodba

V oddaji lahko prisluhnete pričevanju Rozalije Lindič, hčerke Antona in Marije Trunkelj iz Loga pri Žužemberku. Oče Anton je bil izobražen in napreden gospodar. Po opozorilu, da mu grozi likvidacija, se je umaknil v Ljubljano, po vojni pa v Avstrijo. Trije borci Gubčeve brigade so njegovo ženo Marijo, mater osmih otrok, ubili pod vasjo Reber Reber pri Žužemberku 15. julija 1944. Po vojni so družini zaplenili še dobršen del premoženja, otroci pa so zaradi obveznih oddaj po vojni, bili stalni boj s pomanjkanjem.

 

Rozalija Lindič je zapisala, da so se partizani nad otroci grdo znašali, vse izropali, od slik do knjig, saj je bil oče napreden, ugleden. Ustrahovanje je trajalo še po koncu vojne, do srede leta 1946, kajti na vsak način so hoteli najti očeta, ker so mislili, da ga otroci nekje skrivajo. Tako t pravzaprav sploh niso vedeli, da se je vojna že končala. Mlajši sin je zaradi vojen shodil šele z drugim letom, potem je pri četrtem letu spet odpovedal in ni hodil. Od ozeb in mraza je dobil paralizo nog in je posledično šepal do prezgodnje smrti.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl: