• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

20. 5. 2014, Anton Bradeško iz Hlevnega Vrha

Tokrat bomo prisluhnili zgodbi Antona Bradeška, ki pripoveduje usodo svojega očeta Jakoba s Hlevnega Vrha.

Takoj po vojni so se morali v Logatcu zglasiti vsi moški iz širšega območja Logatca: iz Rovt, Smrečja, Šentjošta, Planine, Hotedrščice in drugih bližnjih krajev. Velika večina se jih ni nikoli več vrnila domov.

Sovraštvo je tiste majske dni leta 1945 pognalo v smrt veliko nedolžnih mož in fantov, ki niso bežali na Koroško, temveč so se prostovoljno prijavili partizanski komandi v Logatcu. Zanašali so se na obljubo, napisano na pozivu, da se jim ne bo nič hudega zgodilo. Obljube se partizani niso držali.

Del žrtev so prepeljali v Škofove zavode v Ljubljano, od tam pa v Kočevje, kjer so jih umorili.
Druge, ki so ostali v Logatcu so imeli najprej zaprte v različnih stavbah v Dolenjem in Gorenjem Logatcu. Tam so jih mučili, nato pa so jih na zverinski način poklali v prostorih Korenčanove klavnice sredi Dolenjega Logatca. Od tam so jih odpeljali v različna brezna v bližini Logatca. Podobna usoda je doletela tudi Jakoba, očeta Antona Bradeška.


Anton se je rodil leta 1936 na Hlevnem Vrhu, očetu Jakobu in mami Marijani, kot najmlajši od osmih otrok. Trije so umrli že kot majhni otroci. Kot pravi Tone, se je oče Jakob med vojno držal doma. Ni bil zagrizen za nobeno stvar. Ob koncu vojne se je z ostalimi možmi in fanti odpravil proti Koroški, vendar se je zelo kmalu obrnil in se vrnil domov, saj se ni čutil krivega, ker ni ničesar zagrešil. Potem se je moral javiti v Logatcu in od takrat ga ni bilo več nazaj. Verjetno je bil v skupini, ki je bila odpeljana iz Ljubljane 21. junija 1945 in umorjena na Cesarskem vrhu pri Zaplani.

Mati Marijana je ostala sama s petimi otroki. Pri hiši so bile štiri hčerke, najstarejša je bila stara 18 let. Tone je bil najmlajši, star 9 let. Tako je moral kot edini moški poprijeti za vsa težaška dela na kmetiji.

Doletela jih je obvezna oddaja, ki jim je pobrala še tisto, kar so z velikim trudom pridelali. Ena sestra je morala na udarniško delo v gozd, kjer je sekala drva. Druga sestra se je javila v službo, v tovarno Alpina Žiri, a službe ni dobila, saj so jo zavrnili, ko je povedala, od kod prihaja. Delodajalec ji je rekel, da delavcev z Vrha Sv. Treh Kraljev ne jemlje.

Leta 1946 jim je pogorel hlev in kozolec. Vse so morali narediti na novo. Tone je garal na kmetiji vse življenje in le tako poskrbel, da se je kmetija ohranila do danes. Velikokrat je občutil krivico. Njegovo otroštvo je bilo uničeno. Ker je bil brez očeta, je moral že kot deček prevzeti odgovornost odraslega moškega. To mu je pustilo pečat za vse življenje.

Prisluhnimo spominom Toneta Bradeška:

13. 5. 2014, Romana Bider - Vseposvojitev

V oddaji smo gostili Romano Bider, ki si je zamislila spletni projekt Vseposvojitev. Ob tem je med drugim zapisala:

Zamislimo si, da listamo po velikem starem albumu, ki ima naslov »Trpljenje Slovencev med drugo svetovno vojno«. Kaj vse lahko vidimo ali slutimo na orumenelih slikah? Nasilje. Grozo. Razdejane domove. Smrt ljubih ljudi. Krivico. Bolečino najmanjših. Lakoto. Krivdo. Sovraštvo. Brezizhodnost. Obup. Raztrganost teles in duš.

Neizmernosti vsega trpljenja se tiho in globoko poklonimo.

Kaj smo v skoraj sedemdesetih letih naredili s tem trpljenjem? Kaj se sploh naredi s trpljenjem? Majhno buško popihamo, rano očistimo in obvežemo, prestrašenega objamemo in z jokajočim jokamo, dokler se ne potolaži. Slovensko trpljenje pa ni bilo potolaženo. Ni bilo objeto, izjokano, izkričano, odžalovano, preboleno. Vsega celo biti ni smelo.

Zato simbolično posvojite eno žrtev druge svetovne vojne. S tem boste širili zavest o miru, ki se širi na vse naše pokojne, ki so umrli kot žrtve 2 svetovne vojne. Naši predniki so naš tesen stik s preteklostjo, pa tudi z večnostjo. In korenina prihodnosti.

Če ste pripravljeni posvojiti osebo, ki je bila žrtev zla druge svetovne vojne na Slovenskem, vas vabimo, da se z vpisom vašega imena, e-mail naslova in izbranega gesla najprej registrirajte in tako ustvarite račun. Na vaš vpisani spletni naslov boste dobili uporabniško ime in navodilo za aktivacijo računa. Nato se lahko prijavite na spletno stran.

Na voljo imate dva načina za izbiro vašega posvojenca-ke:

Naključna izbira osebe s seznama žrtev: kliknite v polje »Posvojim naključno izbrano žrtev« in spletna stran vam bo po naključni izbiri izpisala ime vašega posvojenca.

2. Izbira določene osebe s seznama žrtev: vpišite njeno ime v označena polja pod naslovom »Iščem izbrano žrtev«. Če je oseba na našem seznamu, se vam bo prikazala povezava za posvojitev.

3. K sodelovanju lahko povabite tudi vaše bližnje, ki nimajo računalnikov. V ta namen lahko posvojite do deset oseb. Odločite se med naključno ali določeno izbiro, na prikazana polja vpišite ime posvojitelja, natisnite posvojitveni list in jim ga izročite.

Z Romano Bider se je o Vseposvojitvi, ki je eden od projektov civilnodružbene iniciative Resnica in sočutje, pogovarjal Jože Bartolj:

6. 5. 2014, Prof. Ivan Rudolf – odstrto herojstvo primorskega domoljuba

Preteči je moralo več desetletij, da je bilo odstrto herojstvo prof. Ivana Rudolfa (roj. 1898 na Vrabčah na robu Krasa) in da je njegova zapuščina postala zakladnica neutrudnega angažmaja za osvoboditev Primorske, za padec Rapalske meje in za združitev Primorcev z matično domovino.

Kot protifašist in velik narodnjak je pod okriljem »Jugoslovanskega odbora iz Italije«, še preden je Jugoslavijo zajela 2. svetovna vojna, odšel v Afriko z namenom, da zbere slovenske Primorce, ki so se kot italijanski državljani za italijansko državo morali spopadati na afriških tleh in bili zajeti od anglo-ameriških sil ter poslani v ujetniška taborišča po vsej Afriki. Rudolf je osebno in s podporo Britancev opravil levji delež zbiranja Primorcev - iz Egipta, Sudana, Etiopije, Ugande, Kenije, Somalije, italijanske Somalije, Eritreje, Libije, Tunizije, Alžirije, Maroka, Južne Afrike in Indije jih je bilo med vojno osvobojenih vojnega ujetništva okoli 4.500. Število je osupljivo.


Kaj je fante gnalo, da so pod okriljem Rudolfa prostovoljno vstopali v vrste kraljeve vojske, izbrani med njimi postali padalci misij zavezniških obveščevalnih služb, večinoma pa se pozneje odločili za vstop v prekomorske enote NOV in tvegali lastna življenja? Rudolf je v fantih poživljal narodno zavest, s slovenskim časopisom Bazovica ter glasilom Šotorska knjižnica, ki ju je urejal in izdajal v Kairu, jim je omogočal stik s slovenstvom, s slovensko besedo, ki jim je bila doma pod fašizmom grobo kratena in odvzeta.

Ivan Rudolf je z zbiranjem prostovoljcev za kraljevo vojsko vzporedno zbiral tudi fizično in psihično najboljše prostovoljce, elitno skupino, ki sta jo britanski tajni službi SOE in ISLD ter ameriška OSS izurili v padalce. Izurjene v radiotelegrafiste, diverzante - saboterje in tolmače so jih od spomladi 1943 pošiljali na slovensko ozemlje. Rudolfovi padalci so prispevali velik delež v boju proti nacifašizmu.


Toda v domovini sta Komunistična partija in partizansko vodstvo dvomila v iskreno pomoč padalcev in jih blatila s »špijoni Zahoda«, po končani vojni pa jih je OZNA polovico likvidirala. Za vedno so se izgubile sledi za dvanajstimi od štiriindvajsetih pripadnikov britanskih misij, ki so pristali med partizani in se vključili v partizansko gibanje. Ivan Rudolf se je iz Afrike vrnil šele leta 1946 po posredovanju nekdanjega britanskega ministrskega predsednika Churchilla. Toda rodne Primorske, ki ji je posvečal življenje, ni nikoli več videl. Ostal je v Trstu, kjer je zaživel z družino.

Sin Saša je zapisal: »Kot prepričan demokrat se moj oče ni mogel strinjati z vladavino, ki je prišla na oblast v Jugoslaviji. Za Ljubljano, ki ga ni več vabila, naj se vrne, je bil sumljiv, ker je med vojno sodeloval z zavezniki.« Urejal je glasilo Demokracija tržaške protikomunistične stranke Slovenske demokratske zveze in poučeval. Do prezgodnje smrti leta 1962 je ostal velik narodnjak.


Saša Rudolf pred sliko svojega očeta Ivana.

Večji del dokumentarne in fotografske zapuščine prof. Ivana Rudolfa hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Podaril jo je sin Saša Rudolf, priznani tržaški časnikar, nekdanji urednik dnevno-informativnih in športnih oddaj in tudi nekdanji glavni urednik slovenskih radijskih in televizijskih programov RAI. S Sašo Rudolfom se je o očetu, prof. Ivanu Rudolfu, pogovarjal Jože Bartolj:

29. 4. 2014, Milan Emil Valjavec - mobiliziranec v nemško vojsko, 2. del

Prisluhnete lahko drugemu delu pričevanja mobiliziranca v nemško vojsko Milana Emila Valjavca.

4. januarja 1945 so se odpeljali z ladjo Ljubljana do Splita. V Biograd na moru, kjer so bili nekaj časa je Milan l. 1940 skoraj eno leto služil jugoslovansko vojsko. Pot so nadaljevali v Obrovac in peš čez Velebit v Gračac. V Slovenijo so prišli 17. aprila 1945.

Po razformiranju brigade je bil Milan poslan v štab zaledne enote, nato pa v krojaško delavnico na Blatnik. Zaradi ofenzive so se umaknili za nekaj časa na Hrvaško, pri vasi Moravice na Kočevskem pa je dočakal konec vojne. V Ljubljani je bil nato dodeljen v krojaške delavnice IV. armade. 26. januarja 1946 je bil odpuščen iz vojske in skoraj po petih letih spet stopil civilno življenje.

Prisluhnite drugemu delu pričevanja, ki ga je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

22. 4. 2014, Milan Emil Valjavec - mobiliziranec v nemško vojsko, 1. del

Milan Emil Valjavec se je rodil na Brezju pri Tržiču l. 1919. Izučil se je za krojača. V nemško delovno službo v Celovcu je bil mobiliziran 7. maja 1943, nato pa je bil poslan v pešadijo v Ingolstadt in na rusko fronto. Februarja 1944 je prišel z bolniškim vlakom nazaj v Nemčijo. Po vrnitvi z dopusta je bil poslan na fronto v Francijo. Ob priliki je skupaj s prijateljema prebegnil k zaveznikom.

Spali so na ograjenem travniku, zjutraj pa so morali pokopavati vojake. Nato so jih odpeljali na Škotsko v taborišče vojnih ujetnikov. V šotorih jih je spalo po 10, eni so hodili delat v kamnolom, drugi na polje, eni pa v kantine. Novembra 1944 je prišel v taborišče predstavnik kraljeve vojske, general Ristič. Nagovarjal jih je, da bi se javili v kraljevo vojsko. Ni bilo prida zanimanja, čez teden pa je prišel partizanski major Ravnikar. Njegov nagovor je zelo vznemiril ujetnike, saj je grobo nagovoril može:

"Sram me je, ko vidim tu pred seboj mlade slovenske fante, v nemških in ujetniških uniformah. Najboljši od vas so šli v gozdove branit svoje domače, so šli branit Jugoslavijo, vi ste se pa šli udinjat okupatorju!" Mi vam nudimo, da to napako popravite, nič vas ne prosimo, nič ne silimo, priganjamo, popolnoma prostovoljno. Ko boste pristopili, boste postali enakopravni člani narodnoosvobodilne vojske. Večinoma smo se javili, okoli 300 se jih ni, čez 2000 nas je bilo tam.«

Naslednji dan so jim prinesli vsakemu po dve novi obleki. Nato so šli v predmestje Londona v vile. Milan si je sam sešil titovko. Dobili so tudi plačo - en funt šterling na teden. Četniške oficirje so odstranili in jim dali za komando češke oficirje. 11. decembra 1944 so v konvoju izpluli iz Liverpoola v Gravino.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar: