• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

5. 8. 2014, Marija Stanonik – Slovenska pesem v tujem škornju

Pri založbi Mladika v Trstu je pred nedavnim izšla knjiga ddr. Marije Stanonik Slovenska pesem v tujem škornju od doma do puščavskega peska - Slovensko odporniško pesnjenje pod italijanskim fašizmom (1920-1943) in v severni Afriki (1943-1945). V sicer strokovno zasnovani knjigi avtorica obravnava tiste slovenske može in ženske, ki so fašizmu kljubovali s slovensko besedo, čeprav jim je režim zapovedal molčati.

Dr. Stanonikova, ki se že vse svoje življenje ukvarja tudi z zbiranjem literariziranega gradiva Slovencev, ki so ustvarjali v najtežjih razmerah druge svetovne vojne, se je z omenjenim delom odpravila še nekaj let nazaj v zgodovino in teritorialno pokrila območje primorske. Po delih, kjer je obravnavala ustvarjanje rojakov v partizanskih enotah, mobilizirancev v nemško in italijansko vojsko, jo zdaj čaka še izdaja zbirke, kjer bodo zajete pesmi tistih, ki so ustvarjali na protikomunistični strani. Gradivo je že zbrano, treba pa ga bo strokovno obdelati, pravi dr. Marija Stanonik.


Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

29. 7. 2014, Mirko Gabrijelčič – mobiliziranec v italijansko vojsko

Friderik Mirko Gabrijelčič se je rodil leta 1919 v Vrhovlju pri Kojskem v Goriških brdih. V poznih najstniških letih je delal pri gradnji soške hidroelektrarne Plave in tam ostal vse do vpoklica v italijansko vojsko marca 1940. Dodeljen je bil 35. pehotnemu polku v Bologni, nato v Cuneu, ob italijanskem napadu na Francijo pa je bil premeščen na italijansko-francosko mejo.


Po prenehanju spopadov so bili italijanski vojaki slovenske narodnosti izločeni iz redne italijanske vojske in premeščeni v posebne bataljone z ukazom: »Oddajte orožje in se pripravite za odhod.«Prek L'Aquile je bil avgusta 1940 premeščen na Sicilijo. Ponovno so ga oborožili in premestili v 76. pehotni polk, v katerem je stražil v Agrigentu in v pristaniškem mestu Porto Empedocle. Določili so ga za častniško šolo v Palermu, ki se je je izognil na zdravniškem pregledu. Tako so ga poslali nazaj v Agrigento. Tam je prišel v stik s tržaškim Slovencem, italijanskim podporočnikom Mariom Abramom. Ko je ta odšel na krajši dopust v Trst, je ob povratku na Sicilijo s seboj prinesel ilegalno propagandno gradivo OF in ga poskušal predstaviti čim več Slovencem in Mirka Gabrijelčiča je nagovoril, naj na pisalni stroj napiše čim več izvodov programa Osvobodilne fronte, saj je bil Mirko takrat odgovoren za čiščenje pisarne mobilizacijskega oddelka, v kateri je bil pisalni stroj. To je res storil, a bil pri dejanju zasačen in aretiran.

Jeseni 1942 je bil obtožen zločina proti državi in režimu ter devet mesecev priprt v Agrigentu. Sredi junija 1943 mu je ob bombardiranju Agrigenta uspelo pobegniti in se predati zaveznikom. Po predaji je bil odpeljan v Tunizijo, nato v Alžirijo, kjer je prišel pod komando jugoslovanskih kraljevih oficirjev. Ko se je maja 1944 opredelil za odhod v Titovo vojsko je bil dodeljen v tehnično enoto 1. lovske eskadrilje RAF. Konec vojne je dočakal v 111. letalskem polku v Somborju, zaradi bolezni je bil demobiliziran novembra 1945.


V sedemdesetih letih se je močno angažiral za priznanje statusa borca prekomorcem, ki so izšli iz Alžirije.

Pričevanje je posnela in pripravila Irena Uršič:

22. 7. 2014, mag. Marko Štepec – Ob začetku 1. svetovne vojne

Gost je bil muzejski svetovalec iz Muzeja Novejše zgodovine Slovenije mag. Marko Štepec avtor razstave „Take vojne si nismo predstavljali", ki je na ogled v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Kar nekaj razstav o prvi svetovni vojni je trenutno na ogled v Sloveniji.

Razstavo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije so postavili ob 100 letnici prve velike morije v 20. stoletju in poskuša naslikati in ujeti težo časa med leti 1914 in 1918 ter preko ljudi posredovati zgodbe, ki jih je pisalo življenje med vojno.

Mag. Marjko Štepec je napisal tudi scenarij dokumentarne serije petih oddaj o prvi svetovni vojni, ki je bila na ogled na prvem programu RTV Slovenija. V tej oddaji so skušali na prvo sv. vojno pogledati skozi slovenska očala. Zastavlja se vprašanje, kako je mogoče, da te tematike nismo poznali bolj? Očitno smo potrebovali revizijo našega zgodovinskega spomina. Zastavlja se namreč tudi vprašanje, kako so naši predniki v 20 letih po prvi svetovni vojni, uspeli pokopati vse umrle in jim postaviti dostojne spomenike in zakaj tega nismo zmogli po drugi sv. Vojni?

Vse to so vprašanja, ki kažejo, da je poznavanje te tematike zelo pomembno. Kajti le v luči poznavanja prve sv. vojne lahko razumemo zgodovino 20. stoletja.


Vabljeni k poslušanju oddaje, ki sta jo pripravila Jože Dežman in Jože Bartolj:

15. 7. 2014, Valentin Mohar - pričevanje

Prisluhnete lahko pričevanju Valentina Moharja, ki sedaj živi v Angliji, rodil pa se je leta 1925 v Retjah, v Loškem potoku. Že novembra 1941 so v njihovo hišo vdrli Italijani in ga odpeljali, a jim je pobegnil in se tako rešil. Ponovno so ga zaprli spomladi naslednje leto. Delal je na italijanskem posestvu Emona do kapitulacije Italije. Nato je bil mobiliziran s strani partizanov in vključen v Prešernovo brigado. Sodeloval je pri napadu na Turjak, septembra 1943. Po predaji vaških stražarjev in civilistov je ujetnikom vezal roke in jih vodil v Velike Lašče. Tam so ujete stražarje prevzeli »vosovci«. Tega dne je gospod Mohar spoznal, da ne more več ostati pri partizanih.

Iz Velikih Lašč je bil poslan v Kočevje, kjer so ga dodelili na stražarsko mesto. Šele kasneje je izvedel, da je stražil t. i. slavni kočevski zbor odposlancev, ki je potekal v tamkajšnjem Sokolskem domu od 1. do 3. oktobra 1943. Po nekaj dneh je do njih prišel komandant mesta Kočevje in jim povedal, naj se umaknejo. Fantje so se odločili, da gre vsak na svoj dom.


Pričevanje, ki mu lahko prisluhnete je bilo posneto v Londonu, posnel pa ga je sodelavec Študijskega centra za narodno spravo mag. Renato Podbersič. Za predvajanje sta ga pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

Naj njegovo nadaljnjo življenjsko pot strnemo v nekaj besed.

Doma se je g. Mohar skrival dva dni, nato pa so prišli Nemci z zahtevo, da se jim morajo predati vsi, ki se skrivajo in imajo orožje. G. Mohar se je odločil za predajo, skupaj z ostalimi stotimi možmi in fanti. Odpeljali so jih v Ribnico, v sodne zapore. Dva domobranska oficirja sta jim obljubila, da bodo rešeni, če se jim pridružijo. Večina je to tudi storila. Iz Kočevja so jih odpeljali v Ljubljano. V Ljubljani je delal na železnici, do marca 1944, ko so prišli primorski domobranci. Od tam so ga skupaj z drugimi fanti odpeljali v Trst, kjer je bil priključen primorski varnostni straži. Po štiri - tedenskem urjenju, je bila njegova četa poslana v Postojno, od tam še v Pivko in v Razdrto. Rečeno jim je bilo, da to ozemlje čuvajo pred ponovno zasedbo Italijanov.

Spomladi 1945 se je kakih 8.000 četnikov, srbskih dobrovoljcev in pripadnikov primorskih varnostnih straž pomikalo proti Gorici. 29. aprila 1945 popoldne so vkorakali v Gorico, ki je bila prazna. Nikjer ni bilo nobenega partizana, ti so prišli šele kasneje. Četniki so napadli in pregnali fašistično postojanko na goriškem gradu.

Nato so šli proti Palmanovi, tam so jih razorožili novozelandski vojaki ter jih prepeljali v Čezeno (Cesena), kjer so bili zaprti. Pot je gospoda Moharja vodila skozi številna taborišča za begunce (od Trevisa, do Senegalije in Rima). V Rimu se je zanj in za ostale zavzel dr. Krek, ki je rekel, naj se javijo, da so vojni ujetniki in da bo posredoval pri britanski komandi, da bodo prepeljani v Nemčijo. To se je tudi zgodilo. Iz taborišča Münsterlager je gospod Mohar prispel v Anglijo.

8. 7. 2014, Inka stritar - delovanje Združenja lastnikov razlaščenega premoženja

Inka Stritar je že sodelovala v oddaji Moja zgodba. V preteklosti je občutila, kaj pomeni živeti v totalitarnem sistemu, ki človeku ni dopuščal svobode ter mu je odvzel osnovne pravice in dostojanstvo. Z razlastitvijo premoženja sta bila prizadeta njena stara starša Jože in Ivana Zupan z Dovjega, ki sta bila septembra 1947 prisilno izseljena na Kočevsko, njuno premoženje pa je bilo zaplenjeno. Takrat sta bila stara 76 in 74 let. Jože si je v izgnanstvu na Kočevskem prizadeval, da se mu lastnina vrne, vendar je po štirih mesecih zaradi vsega hudega doživel infarkt in umrl. Oblast ni dovolila, da bi bil pokopan doma na Gorenjskem, ampak v Stari cerkvi pri Kočevju.

Danes se nam bo Inka Stritar predstavila kot predsednica Združenja lastnikov razlaščenega premoženja, ki se ukvarja z denacionalizacijo. Kaj ta izraz pravzaprav pomeni, kako je razlaščanje po vojni potekalo, koliko se je do danes rešilo vlog za popravo krivic glede odvzetega premoženja, s čim mora biti seznanjena tudi mlajša generacija... o tem in še čem nam bo spregovorila naša gostja.

Pričevanje sta pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

Vabljeni k poslušanju