Jože Krašna iz Šentjerneja nas je opozoril na Justino Jurečič, eno zadnjih živih pričevalk, ki se spominja povojnih pobojev hrvaških beguncev v Krakovskem gozdu. Gre vsaj za dve grobišči (naj bi jih bilo še več), ki se nahajata v Krakovskem gozdu.

Prvo je v gozdu približno 250 metrov severovzhodno od domačije Ponikvar v naselju Sajevce pri Kostanjevici. Grobišče sestavlja okoli 10 večjih gomil, severno od njih stoji lesen križ.

Grobišče Krakovski gozd 2 pa leži okoli 800 m severovzhodno od severnega mostu čez Krko v Kostanjevici na Krki, približno 200 metrov od mostu čez potok Sajevec. Grobišče označuje večja gomila ob kateri stoji križ.

Justina Jurečič je bila v tem času stara 14 let in je živela v vasi Sajevce. Na vrhu njihove vasi je bilo nekakšno taborišče za begunce, ki so jih partizani zajeli. Ko se je nekoč z materjo vračala je videla velik kup obutve. Tam so bili tudi ženski in otroški čevlji. Spominja se, da je begunsko taborišče kmalu izginilo, pravzaprav je bilo prazno „čez noč", Krakovski gozd pa so še dolgo stražili oboroženi partizani in tudi lastnikom gozda preprečevali prihod vanj.

Je pa takratna oblast kmalu angažirala nekaj okoliških kmetov, ki so morali v gozdu pokopavati mrliče. O tem kaj so tam videli, sta jim ob kmečkem delu v vinogradu, pripovedovala dva soseda leta 1949. Z zemljo so morali pokrivati gomile trupel otrok, mater, žensk in starcev. In te gomile so še danes vidne na moriščih v Krakovskem gozdu.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je posnel Jože Bartolj:

Ob deveti obletnici vstopa k žrtvam v rovu svete Barbare v Hudi jami pri Laškem smo v oddaji Moja zgodba pripravili pogovor s predsednikom Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jožetom Dežmanom.

Vstop raziskovalcev v rov svete Barbare 3. marca 2009 je bil odmeven dogodek. Vsako leto smo ob različnih dogodkih in spominskih prireditvah, ki jih je pripravljal predvsem Študijski center za narodno spravo, skušali ovrednotiti trenutno stanje v družbi. Zgodovinsko gre nedvomno za tako pomemben dogodek v slovenski zgodovini, da lahko govorimo o času pred in po odkritju Hude jame.

Dr. Jože Dežman je najprej predstavil tisto, kar smo Slovenci na tem področju dosegli in na kar smo lahko ponosni, zatem je predstavil delovanje Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč ter njihove načrte za leto 2018, na koncu pa se je dotaknil še neurejenosti partizanskih vojaških grobišč, ki kažejo precejšnjo stihijo. Odkritje in pokop posmrtnih ostankov iz Hude jame nas je naredil občutljivejše za vprašanje vseh vojnih grobov. Pri partizanskih pa se večinoma napisi na ploščah ne ujemajo z dejanskim stanjem pokopanih. Ne ve se namreč natančno ali gre bolj za ideološke pomnike ali grobišča.

Vabljeni k poslušanju.

V oddaji Moja zgodba nadaljujemo s predstavljanjem zgodb slovenskih beguncev po letu 1945. Razstava z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je pred nas prinesla tudi osebne zgodbe beguncev, ki nam jih predstavlja dr. Helena Jaklitsch.

Tokrat nam je predstavila begunsko zgodbo Božidarja Finka, rojenega 30. aprila 1920 v Litiji.

Ko je bil star štiri leta se je družina preselila v Ljubljano. Obiskoval je klasično gimnazijo, kjer se je od enajstega leta učil latinščino. Takrat si niti v sanjah ni predstavljal, da bo latinščino že čez nekaj let učil na slovenski begunski gimnaziji v Italiji.

Diplomiral je na pravni fakulteti v Ljubljani, pripravljal je že doktorat, vendar ga zaradi okupacije in zaprtja fakultete ni mogel dokončati. Ob začetku vojne se je iz domoljubnih razlogov prostovoljno javil v kraljevo vojsko in v Zagrebu doživel njen razpad. V času italijanske okupacije je bil interniran v Gonarsu, nato pa se je pridružil vaškim stražarjem in kasneje domobrancem, kjer je kot pravnik delal v sodnem oddelku organizacijskega štaba v Ljubljani.

8. maja je skupaj z ostalimi zapustil Ljubljano in čez Ljubelj odšel v Vetrinj. Zaradi hude bolezni, ki ga je doletela prav v taborišču ga soborci niso vzeli s seboj na vlak, ki je bil vrnjen v Jugoslavijo, pač pa je ostal v Vetrinju in si tako rešil življenje.

Njegovi domači in njegova zaročenka so bili medtem v begunskem taborišču v Monigu v Italiji. Tako se je odločil in še z dvema tovarišema odšel peš čez dolomite v Italijo. Pot je bila težka in nevarna, dolga štiristo kilometrov, a so jo z Božjo pomočjo zmogli in se v Italiji pridružili slovenskim beguncem. Tam je bil Fink najprej profesor na begunski gimnaziji, član taboriščnega razsodišča in nekaj časa tudi predsednik emigrantskega pevskega zbora Slovenija. V taborišču se je tudi poročil in dobil prvega sina Andreja, ki se mu je kasneje v Argentini pridružilo še pet bratov in sester.

V Argentini je bil eden vodilnih članov organizacij skupnosti v Buenos Airesu, v krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, Slovenski kulturni akciji in drugih.

Pisal je strokovne razprave, načelne članke, kritike in poročila iz perspektive Slovenca v tujini. V Sloveniji sta izšli njegovi knjigi Na tujem v domovini (1999) in Za notranjo osvoboditev Slovenije (2006).

Takoj po razglasitvi samostojne Slovenije je bil dobra tri leta upravnik diplomatskih in konzularnih poslov v Buenos Airesu, kot pooblaščen predstavnik ministrstva za zunanje zadeve RS; tudi po njegovi zaslugi je bila Argentina ena prvih držav v Južni Ameriki, ki je priznala Slovenijo za samostojno. Leta 1997 je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije »za zasluge v dobro Republike Slovenije v njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Helena Jaklistch:

Milena Miklavčič je avtorica knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zdaj je pred nami že drugi del omenjene knjige, posvečene babicam, hčeram in vnukinjam. V knjigi so zbrane resnične zgodbe žensk in moških. Tokrat ne govori več samo samo o oddaljenih časih in kmečkem življenju, ampak vključuje tudi sodobnost. Poleg pripovedi babic in hčera, so tu tudi zgodbe današnjih časov, najmlajša vnukinja je letnik 1997.

Miklavčičeva je v slovenski literarni prostor vstopila tako na mala kot velika vrata, saj je po eni strani avtorica knjig za otroke, po drugi pa opravlja resne raziskovalne naloge, ki se dotikajo težav in stranpoti medsebojnih odnosov v zadnjih sto letih.

Milena Miklavčič in Jože Dežman v studiu Radia Ognjišče

Predvsem pa je mama štirih otrok in ženska ki ji življenje ni prizanašalo. V pogovoru z dr. Jožetom Dežmanom je razkrila marsikatero podrobnost iz intimnega življenja ljudi na teh krajih. Kot so zapisali ob izidu knjige, ki je sicer izšla v samozaložbi, so v „njej zbrani, med drugim, tudi »vzorci«, ki nam otežujejo življenje in ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Knjigo si zato lahko predstavljate tudi kot »priročnik«, da se iz zapisanih zgodb bralec nauči življenjskih modrosti."

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba tokrat predstavljamo Vinka Lipovca, ki je 22. januarja 2018 praznoval 103. rojstni dan.

Zgodovinar, časnikar in urednik Vinko Lipovec se je rodil 22. januarja 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Kot je povedal v pričevanju, očeta ni spoznal, ko se je ta vrnil domov po koncu prve svetovne vojne. Pri šestih ali sedmih letih je pomagal nositi opeko, ko so lazaristi gradili misijonsko središče v Grobljah. Po osnovni šoli je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo ter študij zgodovine in zemljepisa. Sledila je vojaščina in zatem še šola za rezervne oficirje v Goraždu.

Vojno je dočakal kot profesor zgodovine na realni gimnaziji in urednik posebnega koledarja pri Slovencu. Pripovedoval je, kako so intelektualci sprejeli začetek vojne, kako so pričakovali, da bo mogoče doseči Zedinjeno Slovenijo, a se je razplamtela državljanska vojna. Vinko Lipovec je sodeloval pri tajni protiokupatorski organizaciji, a so ga izsledili, zaprli, več mesecev zasliševali in nazadnje poslali v koncentracijsko taborišče Dachau.

Le po čudežu je preživel, saj je dobil pegavi tifus, ki je pomenil skoraj gotovo smrt. Pripovedoval je o več tisoč Slovencih, ki so preživeli Dachau in močni organizaciji OF - arjev, ki je preverjala njihovo politično pripadnost ...

Vinko Lipovec se je s skupino prijateljev odločil, da ne bo šel v domovino, saj so vedeli, kaj jih čaka kot nasprotnike revolucije. Tako so sprva ostali so v Nemčiji. Vinko Lipovec je sodeloval pri ustanavljanju slovenske župnije v  Münchnu ter urejal časopis Jugoslavija in Slovenija.

Po petih leti se odloči za odhod v Ameriko, kjer je že bil njegov oče. Prišel je v Cleveland in ugotovil, da so tudi tam Slovenci razdeljeni v dva tabora.  Sprejeli so ga v uredništvu Ameriške domovine, ki jo je kasneje urejal trideset let ...

V življenju se je držal dveh načel: »Nikoli ne speš obupati!« in »Bodi zmeren v vsem!«

Pogovor z Vinkom Lipovcem, ki so ga ob njegovem častitljivem jubileju pripravili v župniji Jarše, je posnel Tone Gorjup, ki je oddajo tudi pripravil: