V oddaji Moja zgodba je nastopila slovenska pesnica in pisateljica, ki piše tako v slovenskem kot srbskem jeziku, Milanka Dragar. Predstavila je svoje novo knjižno delo Dediščina molka, ki je izšla pri založbi Dragar.

Naslovnica knjige

To je raziskovalno delo o množičnih pobojih Slovencev in Hrvatov na škofjeloškem leta 1945. O njih so avtorici govorili številni pričevalci iz teh krajev, knjiga pa sloni tudi na drugih virih in dokumentih, ki zadevajo to obdobje. Spremno besedo knjigi so napisal kardinal Vinko Puljić, zgodovinarka Tamara Griesser Pečar in pa prof. Miljenko Dorić, hrvaški član Parlamentarne skupščine sveta Evrope.

Posebna vrednost knjige je, da v njej spregovorijo svojci žrtev, ljudje, ki se spomnijo pobojev, tudi z nekaterimi, ki so pri tem sodelovali in so želeli odložiti svoje breme. Gre torej za zapise njihovih pričevanj, zapisanih z imenom in priimkom ter datumom pričevanja. Svojci žrtev ne iščejo maščevanja, iščejo le resnico, za krvnike svojih bližnjih pa molijo in jim želijo odpustiti.

Milanka Dragar je sicer tudi avtorica knjige o blaženem Lojzetu Grozdetu in je v partizanskih arhivih našla dokumente o njegovem umoru.

Milanka Dragar

K pisanju o boleči temi, kot so povojni poboji, jo je pripravila vojna na Balkanu, zlasti so jo prizadeli poboji v Srebrenici. Kaj se je dogajalo na območju Škofje Loke po drugi svetovni vojni leta 1945, pa je izvedela, ko se je srečala s starološkim župnikom dr. Alojzom Snojem, ki jo je povabil k bogoslužju za pobite Hrvate v Crngrobu.

Milanka Dragar poudarja, da ti dogodki še vedno niso povsem odkriti, zato je treba o tem govoriti, iskati resnico, predvsem tudi zaradi prihodnjih generacij. Tako naj bi bili denimo v Matjaževi jami v Pevnem pobiti in zakopani hrvaški otroci. To so Milanki Dragar potrdili številni pričevalci. Državna komisija, ki raziskuje ta grobišča, pa dokazov o tem ni našla.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

V Ljubljani je 18. januarja 2018, v 90. letu starosti, umrl pravnik Anton Drobnič, prvi generalni državni tožilec v samostojni Sloveniji.

Med drugim je bil dolgoletni predsednik Nove slovenske zaveze, praktični kristjan in zaslužen za razveljavitev nekaterih montiranih stalinističnih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, denimo proti škofu Rožmanu!

V oddaji je o njem spregovoril podpredsednik društva Nova slovenska zaveza dr. Matija Ogrin, ki je bil tudi eden od govornikov na pogrebni slovesnosti. V oddaji, ki smo jo pokojnemu Antonu Drobniču pripravili v spomin, pa je mogoče slišati tudi njegov glas. Iz oddaje Naš gost, ki smo jo posneli v letu 1999 je Drobnič obudil spomin na to, kako se je kot 17-letnik pridružil domobrancem, kaj je skusil v taborišču Šentvid in kako so ga po amnestiji avgusta 1945 izpustili, povedal je, kaj je dobil od socializma in kako se je lotil obnovitve stalinističnih sodnih postopkov po nastopu službe državnega tožilca.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

Tokrat je beseda tekla o knjižnem delu Prevarani sokoli, avtorjev dr. Ivana Čuka in dr. Aleksa Lea Vesta, ki je leta 2017 izšlo pri Študijskem centeru za narodno spravo. V knjigi sta avtorja natančno razgalila še en veliki mit, ki so ga komunisti 75 let skrbno gojili in sicer o pripadnikih telovadnega društva Sokol v Osvobodilni fronti.

Naslovnica knjige: Prevarani sokoli, Študijski center za narodno spravo, 2017

Zastavila sta si temeljno vprašanje, kaj je bilo s sokoli, da so stopili v OF. Njun odgovor je presenetljiv. V OF niso vstopili sokoli, ampak nekaj posameznikov (Zoran Polič, France Lubej, Josip Rus), od katerih sta bila prva dva izključena iz Sokola, tretji pa ni imel položaja, ki bi mu dovoljeval zastopati sokole. Zato ugotovita, da poimenovanje teh ljudi z „levim krilom", „demokratičnimi", „naprednimi" ni ustrezno, točno je, če jih poimenujemo komunistično krilo Sokola.

Partija je Sokole vzela za svoje in jih med vojno obilno indoktrinirala, zato ni čudno, da so bili najbolj krvoločni likvidatorji VOS (Varnostno obveščevalne službe) člani Sokola iz Zgornje Šiške (Brajnik, Runko, Stadler).

Dr. Aleks Leo Vest in dr. Ivan Čuk, foto: J:Bartolj

Po koncu vojne in revolucionarnem prevzemu oblasti je Komunistična partija v nasprotju z zatrjevanji med vojno, da bo Sokol ostal narodna telesnovzgojna organizacija, organizirala »samoukinitev« Sokola. Dobili smo »športno društvo Partizan«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

Začenjamo s predstavljanjem zgodb slovenskih beguncev po letu 1945. Razstava z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je pred nas prinesla tudi osebne zgodbe beguncev.

Avtorji razstave, ki je bila na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici, ob tem pa je izšla tudi knjiga, so Lenart Rihar, Helena Janežič in Helena Jaklitsch. Slednja je na temo begunskih taborišč napisala tudi doktorsko nalogo. Poleg uvodnega dela s predstavitvijo projekta in nasploh slovenske begunske problematike po drugi svetovni vojni, pa smo spoznali tudi življenjsko zgodbo Ivana Žnidarja, rojenega leta 1920 v Suhadolah pri Komendi.

Ivan Žnidar

V družini je bilo sedem otrok. Ker je bila skleda za toliko lačnih ust premajhna, so ga kot šest letnega poslali k stricu v Mengeš. Tam je hodil v osnovno šolo, vendar pa šolanja zaradi pomanjkanja denarja ni mogel nadaljevati. Tako se je izučil za brivca.

Druga svetovna vojna tudi njemu ni prizanesla. Bil je mobiliziran v nemško vojsko in poslan v Nemčijo. Zaradi slabega vida ni šel na fronto ampak na delo v pekarno. Prav tako se je srečno izognil ruski fronti pa tudi partizanski „mobilizaciji" v času, ko je bil na dopustu v domačem kraju.

Vojna se je zanj končala v Grčiji, kjer je s skupino mobilizirancev pobegnil h grškim partizanom. Ker se kasneje ni želel priključiti jugoslovanskim partizanom, so ga kot nemškega ujetnika izročili Angležem. Bil je v več taboriščih v Italiji, končno leta 1946 že kot civilist. Leta 1948 je z ladjo Santa Cruz odpotoval v Argentino.

Ivan Žnidar v Rimu 1947

Takole sam obuja spomine na prva leta v Argentini:

„V Argentino sem prispel sam, kot begunec zadnje svetovne vojne pri mojih 28. letih. Bil sem prisilno mobiliziran v nemško vojsko in zaradi tega ni bilo varno, da bi se vrnil v Slovenijo, kjer je ostala vsa moja družina. Nazadnje sem bil v begunjskem taborišču v Trani-Italija. Ob prihodu na novo zemljo sem se počutil kot izgubljeni sin. Prve osebe, ki sem jih srečal, so bili trije prijatelji iz taborišča, ki so prišli v Buenos Aires dva meseca preje. Potem sem se srečal z rojaki iz domače fare, ki so prišli v Argentino leta 1930, v času svetovne krize zaradi pomanjkanja dela. Takrat je ta kriza tudi v neki meri prizadela Argentino, a je kljub temu radodarno sprejemala migrante, ki so dobili zaposlitev v notranjosti države, ker domačinom ni dišalo delati na polju."

Več pa v oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklitsch:

V oddaji Moja zgodba smo pred vsakoletnim mitingom partizanskih borcev in simpatizerjev pripravili pogovor o neurejenosti groba spomenika v Dražgošeh. Dr. Jože Dežman je ob tem napisal tudi javno pismo komunističnim veteranom v katerem izpostavlja predvsem tri težave povezane s spomenikom, ki je tudi grob. Namreč število žrtev, ki je tam dejansko pokapana, zatem etičnost prekopa brez verskega obreda in pokopališki red. Pismo, ki je služilo kot osnova oddaji, tudi objavljamo:

Dr. Jože Dežman:

„Pred 30 leti sem komunističnim veteranom napisal dve pismi, ki sta do neke mere še danes aktualni.

V pobudi za ustanovitev slovenskega Zavoda za vojna grobišča sem opozoril na obupno stanje, v katerem so tudi grobovi, ki naj bi jim zmagovita komunistična stran v drugi Jugoslaviji namenila posebno pozornost. V njej ilustriram, kaj naj Republika Slovenija stori za ureditev slovenskega mesta mrtvih v skladu s standardi razvitih zahodnih demokracij. To pobudo je sedanja garnitura komunističnih veteranov zavrnila s pismom 4. decembra 2017. Ker verjamem, da se je v Sloveniji neverjetno veliko stvari premaknilo v dobro resnice, pravice, sočutja, odpuščanja in sožitja, sem se odločil napisati še tole pismo.

Naj povzamem. Z Zakonom o vojnih grobiščih leta 2003 so bili iz državnih evidenc izbrisani tudi partizanski družinski grobovi - morda celo več kot 20.000. S tem je bil katoliški partizanski grob izbrisan iz registra vojnih grobišč. Slovenski grobovi v tujini niso predmet nasledstva po drugi Jugoslaviji, Republika Slovenija nima celovitega pregleda nad njimi. Zato v registru vojnih grobišč ni več kot 50.000 slovenskih grobov prve in druge svetovne vojne. V registru vojnih grobišč so samo grobovi okoli 20.000 slovenskih smrtnih žrtev druge svetovne vojne, ki jih je komunistična stran uredila kot spomenike ateističnega pokopa. Vendar tudi ti niso urejeni v skladu z zakonodajo.

 

Avtor slike: (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 109)

 

Ker smo pred vsakoletnim romanjem skupine titofilnih ljudi v Dražgoše, naj kar ob primeru Dražgoš opozorim na nekaj osnovnih težav, ki se tičejo tudi stanja drugih komunističnih vojnih grobišč in ateističnega obredja ob njih.

V petem členu Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 je določeno:

»(1) Vojna grobišča morajo biti označena z informativnimi tablami v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku in v jeziku narodnosti tam pokopanih.

(2) Na informativni tabli je mednarodna oznaka vojnega grobišča, morebitna oznaka, da gre za kulturni spomenik, ime vojnega grobišča, obdobje, iz katerega je vojno grobišče ter število in nacionalnost pokopanih, če so podatki znani.

(3) Dostopi do vojnega grobišča so označeni s smerokazi.«

V Dražgošah vsega zgoraj predpisanega ni. Obiskovalec lahko zve, da gre za vojno grobišča, samo iz napisa na kostnici: »V kostnici leži 8 borcev iz dražgoške bitke in 40 vaščanov, žrtev fašističnega terorja.«

To število pokopanih žrtev, 48, je navedeno tudi v registru vojnih grobišč. Po Odloku o razglasitvi kostnice s spomenikom v Dražgošah za kulturni spomenik državnega pomena pa naj bi šlo za »kostnico s 50 padlimi«. Ali 48 ali 50? Oziroma drugače povedano - za komunistično strani ni toliko važno, kaj je bilo s posmrtnimi ostanki, bolj pomembno je, da imajo mrtvi ritualno-propagandno funkcijo. Čas pa bi bil, da bi ugotovili, kdo je dejansko pokopan v kostnici v Dražgošah.

 

Avtor slike: (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 104) Izpraznjeni grob dražgoških žrtev na pokopališču Pri cerkvi

 

Leta 2014 je Viktor Žakelj kot slavnostni govornik v Dražgošah pozval »bodočega škofa, ... pridite v Dražgoše, pa seveda tudi v druge Kalvarije iz druge svetovne vojne. ... Dajte odvezo 41 pobitim Dražgošanom, ki so, verjemite mi, umirali z Očenašem na ustih.«

Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik. Leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Na verski obred v veri žrtev pri tem drugem pogrebu ni smel nihče niti pomisliti. Čas je, da bi komunistična stran dojela, da je kršila ženevske konvencije, ki zahtevajo svobodo vesti in bogočastja, spoštovanje vere sočloveka, tako živega kot mrtvega.

Zato tako od komunističnih veteranov kot od slovenske države upravičeno pričakujemo, da bodo s katoliško in drugimi cerkvami vzpostavili dialog o uresničevanju ženevskih konvencij. Ali je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto v spoštovanju vere tam pokopanih in njihovega mučeništva?

Naslednje odprto vprašanje je spoštovanje druge alinee 8. člena že omenjenega Odloka Pravilnika o pokopališkem redu, ki zahteva: »Vsi obiskovalci in izvajalci del se morajo vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja ipd. na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje tega predpisa? Tudi ostale okoliščine prireditve v Dražgošah so v očitnem nesoglasju z vedenjem, »primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Ali bi se npr. kolega Repe in Premk upala tako, kot sta lomastila na grobu v Dražgošah, obnašati na grobovih svojih najbližjih? O nekaterih vprašanjih, ki se vežejo tudi na vsebino nastopov Repeta in Premka ter nadgrajujejo dialog, ki smo ga načeli že v pismih leta 1988, sem pisal v svojem prispevku v novi strokovni reviji Dileme. (Priloga) V njeni prvi številki so odlični prispevki, ki vam jih z veseljem priporočam v branje.

Želim nam vsem, da bi se dialog nadaljeval in da bi vojno grobišče Dražgoše dobilo svoj mir in dostojanstvo v skladu s slovensko zakonodajo in mednarodnimi konvencijami. Ali je preveč pričakovati, da bi dialog stekel tako, da bi letos pomladi ob praznovanju petdesetletnice postavitve cerkve v Dražgošah blagoslovili tudi urejen grob padlih in umorjenih v Dražgošah januarja 1942?"

Prisluhnite pogovoru:

Ob tem je letos župnija Dražgoše pripravila tudi molitveno devetdnevnico in na dan 14. januarja ob 8. uri tudi sveto mašo za vse žrtve dražgoške tragedije.