• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

1. 3. 2015, Justina Lukančič, poročena Fajfer

Justina Lukančič je bila rojena septembra 1927 v Slavni pri Postojni. Takrat je ta del Slovenije spadal pod Italijo. Oče Jože je bil usnjar in je hodil v službo. Italijani so ga preganjali, zato je službo izgubil. Z družino so se preselili v Trst, kjer je Jože delal na železnici. V Trstu bi morali zamenjati priimek, vendar se je oče temu uprl in bil ponovno zaprt.
Ko so ga spustili, sta skupaj z maminim bratom zbežala v Jugoslavijo. Dobil je državljanstvo in službo v usnjarni Verbič na Vrhniki. Kasneje so se mu pridružili še žena ter hčerka Justina, z bratom in sestro.
Ko je nastopila italijanska okupacija sta bila oče in mamin brat Jože v skrbeh, ker sta pred tem šla čez mejo brez dovoljenja. Ko so Italijani zasedli Vrhniko, se je oče slučajno srečal z nekim italijanskim vojakom, ki ga je poznal in sta se, nič hudega sluteč pozdravila. To pa je bilo zanj usodno, saj ju je ob tem slišala neka gospa, mati komunista in to sporočila naprej.
Ponoči, 3. septembra 1942 je prišlo k njim v hišo pet ali šest partizanov. Takrat je bila Justina stara 14 let. Očetu je rekla naj se skrije, pa ji je rekel, da se ne bo, ker ni nikomur nič hudega storil. Očeta so prijeli, hišo pa izropali in zahtevali denar. Ker je oče slutil, da se mu bo nekaj hudega zgodilo, je prosil, če se lahko poslovi še od žene in otrok. Takrat so se zadnjič videli.

Pričevanje je bilo posneto v Buenos Airesu v Argentini in ga je posnel Renato Podbersič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo mag. Za predvajanje sta ga pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

Ob zaključku vas toplo vabim, da se nam oglasite na Študijskem centru za narodno spravo, na Tivolski 42 v Ljubljani ali nas pokličete po telefonu 01 230 6 705, in se dogovorimo za srečanje oziroma snemanje.

 

22. 2. 2015, “O čem razmišljaš, Antigona?” – odprtje razstave Zavod sv. Stanislava

V Zavodu sv. Stanislava je bila od 12. februarja do 10. aprila 2015, na ogled razstava "O čem razmišljaš Antigona?", kjer svoja dela ob 70-letnici konca druge svetovne vojne predstavlja 26 slovenskih likovnih umetnikov:
Jože Bartolj, Emerik Bernard, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Marjan Drev, Črtomir Frelih, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Jiri Kočica, + Stane Kregar, Mira Ličen Krmpotić, Matej Metlikovič, Jožef Muhovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Tone Seifert, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Drago Tršar, + Marijan Tršar, Milena Usenik in Jana Vizjak.

V oddaji Moja zgodba lahko slišite nekaj nagovorov in razmišljanj o pomenu razstave. Med drugim so spregovorili strokovni sodelavec razstave dr. Jožef Muhovič, v.d. direktorja Zavoda sv. Stanislava Gregor Celestina, kipar Jiri Kočica in drugi.


Pisec spremnega besedila dr. Jožef Muhovič na odprtju razstave.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

15. 2. 2015, Okrogla miza „Kako vrniti dostojanstvo nepokopanim mrtvim?“

Prisluhnete lahko posnetku okrogle mize z naslovom „Kako vrniti dostojanstvo nepokopanim mrtvim?", ki smo jo 5. februarja posneli v Centru Kazina v Ljubljani.
Okrogla miza je nastala v soorganizaciji pobude Resnica in sočutje 1945-2015, Socialne akademije in Časnika, na njej pa so sodelovali ddr. Verena Perko, dr. Mitja Ferenc, Ljudmila Novak in Peter Sušnik. Pogovor je vodil Jože Bartolj.

Neposredna pobuda za pogovor je bil predlog Zakona o dostojnem pokopu, katerega genezo in namene je prestavila pobudnica zakona Ljudmila Novak. Glavni povod za pripravo zakona so pomanjkljivosti Zakona o vojnih grobiščih in njegovo neizvajanje, kar je na primerih pojasnil Mitja Ferenc. Po njegovih besedah obstoječi zakon že dvanajst let na terenu predstavlja izvor za številne nejasnosti, nedoslednosti in izgubljeno energijo pri evidentiranju grobišč. Po sprejemu zakona leta 2003 v Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč niso bili soočeni s tako množico grobišč (600) in so večino izkušenj pridobili med letoma 2006 in 2008, do odkritja Hude jame, ko je sistem zaradi nasprotovanja politike popolnoma razpadel. Huda jama je bila po njegovih besedah za državo očitno prehuda in procesi so se ustavili.

Prisluhnite posnetku:

 

8. 2. 2015, Golobi miru

Predstavili smo projekt »Klekljani golobi miru«, ki sodi v sklop civilnodružbene pobude „Resnica in sočutje". Tridimenzionalne kljekljane golobe miru je pripravilo 70 klekljaric iz 70. slovenskih mest, ob 70 letnici konca druge svetovne vojne. Prvič je bila instalacija na ogled v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, kjer je bila na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja ob 10. uri, ob vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov na Brezje, tudi blagoslovljena.

Golobe miru so predstavile nosilka projekta Tanja Oblak, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nusdorfer in pa terapevtka Katarina Kompan Erzar.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je vodil Jože Bartolj:

1. 2. 2015, Vseposvojitev

V programu Radia Ognjišče smo 30. januarja predstavljali spletno pobudo Vseposvojitev.si, ki nas vabi naj posvojimo žrtve zla druge svetovne vojne. Takrat smo lahko poslušali le kratke pogovore o posvojitvi naših umrlih, ki so jih prispevale pobudnica projekta Romana Bider, Jana Podjavoršek, Jožefa Muhovič, Zlata Krašovec, Staša Petrovič in Mirjam Kopše. V tokratni oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete obširnejšim razmišljanjem posameznic, ki so se pridružile projektu.

O vseposvojitvi:
Na imenskem seznamu žrtev, ki ga je sestavil Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani od leta 1997 dalje, je trenutno 99 823 imen slovenskih ljudi, ki so med in neposredno po drugi svetovni vojni izgubili svoja življenja. Gre za žrtve, ki so padle na različnih straneh, partizanski, domobranski, kot mobiliziranci, talci, taboriščniki, civilisti...
Vsem je skupno, da jim je zlo druge svetovne vojne odvzelo življenje. Za njimi je ostala vrzel, rana, ki so jo najbolj občutili svojci. Po sedemdesetih letih od konca težkih časov, si želimo da je že dozorel čas, ko lahko vse žrtve sprejmemo za svoje in začnemo s celjenjem nezaceljenih duševnih ran.

Pri tem nam lahko pomaga projekt Vseposvojitev.si, ki nam daje možnost, da posvojimo eno od žrtev, natisnemo posvojitveni list, s tem z njo vzpostavimo duhovno vez in nato zanjo molimo, prižgemo svečko ali se je na kak drug način spominjamo. Žrtve je mogoče posvojiti na dva načina. Bodisi, da se odločimo za žrtev, ki smo jo poznali ali j z nami v sorodu, ali pa da nam jo po Božji previdnosti naključno izbere računalnik sam. To je odvisno od vsakega posvojitelja.

 

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je s pričevalkami posnel Jože Bartolj: