• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

1. 1. 2013 Anton Pust – družinska zgodba

Lazarist Anton Pust (1934) se je rodil v Globodolu, v župniji Mirna peč na Dolenjskem. V bombnem napadu 11. junija 1942 so mu italijani obili oba starša Antona in Marjeto Pust. Zapustila sta šest otrok starih od 6 tednov do 11 let. Najstarejša sestra je bila hudo ranjena v zgornjem delu pljuč, kar jo je bremenilo celo življenje. Otroke, zdaj sirote, sta vzela k sebi ded in neporočena teta.
Oktobra 1943 so jim požgali še dom, a s pomočjo dobrih ljudi, sorodnikov in sosedov so si opomogli in preživeli.

 

Anton Pust je tudi raziskovalec in kronist Med drugimi je soavtor zbornika Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, Mirna Peč z okolico nekoč in danes, Da bi se jih spominjali - žrtve 2. svetovne vojne iz župnije Mirna Peč v letih 1941 do 1946, Brošura o padlih v 1. svetovni vojni, o žrtvah med 2. svetovno vojno in pobitih po vojni iz Globodola, monografija Mirna Peč občina v deželi treh dolin...

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

 

 

Ubita starša Antona Pusta, Anton in Marjeta. Oba sta bila rojena leta 1908 in ubita 11.6.1942, stara 33 let.

 

Družina Antona Pusta s starim očetom, od desne: g. Anton Pust, roj. 1934, brat Jože, roj. 1940, stari oče Anton, ki jih je preživljal po uboju staršev, v njegovem naročju je najmlajši brat Alojz, roj. 1942, ki ga je mama imela v naročju, ko je bila ubita, najstarejša sestra Marija ali Mimi, roj. 1931, ki je bila v bombnem napadu ranjena in je zaradi posledic ranitve v zgornji del pljuč umrla stara 51 let, sestra Ana ali Ani, roj. 1935, sestra Štefanija ali Štefka, roj. 1937.

 

26. 12. 2012 Oddaja Moja zgodba v očeh avtorjev

Tokrat so nastopili avtorji prispevkov, ki jih lahko poslušate v oddaji Moja zgodba. O pomenu življenjskih zgodb, ki jih lahko poslušamo, so spregovorili v.d. direktorja Arhiva Republike Slovenije Jože Dežman, predsednica komisije vlade Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic Majda Pučnik Rudl in kustosinji Muzeja Novejše zgodovine Slovenije Monika Kokalj Kočevar in Irena Uršič.

 

Beseda je tekla tudi o načrtih za leto 2013. Oddaja bo takrat dobila tudi nov termin, saj bo na sporedu ob torkih ob 18. uri.

 

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

 

19. 12. 2012 Inka Stritar o prisilni izselitvi družine Zupan

Jože in Ivana Zupan iz Dovjega 76, sta bila 30. 9. 1947 pri starosti 76 in 74 let, prisilno izseljena na Kočevsko, njuno premoženje pa je bilo zaplenjeno. Gospodar Jože je v izgnanstvo na Kočevsko s seboj vzel pisalni stroj in je od tam pisal pritožbe na različne institucije, saj je bil prepričan, da se mu godi velika krivica. Po štirih mesecih je zaradi vsega hudega doživel infarkt. Umrl je 23. marca 1948 v Kočevju. Oblast ni dovolila, da bi bil pokopan doma, dovolili niso niti, da bi ga pokopali v Ljubljani, kjer so živeli njegovi otroci... Pogreb je bil v Stari cerkvi na Kočevskem.

Nedoumljivo je, da si je komunistična oblast dovolila to početi tri leta po koncu druge svetovna vojne, ko bi morali do prestanih vojnih grozot pretreseni slovenski ljudje uživati svobodo in mir, začenja svoje pričevanje Inka Stritar, vnukinja pokojnega Jožeta Zupana.
Posebej boli, ker so to počeli domači ljudje svojim sokrajanom. Prišli so ob 3.h zjutraj oblečeni v črne usnjene plašče in jih pregnali z domov brez kakršnih koli obsodb ali uradnih nalogov.
Za nameček je bila po izselitvi Zupanove domačije Mojstrana polna njihovega pohištva, ki so ga ljudje od tam pokradli... In iz njihove domačije je bilo mogoče marsikaj odnesti, saj je bila Zupanova kmetija velika in trdna. Tako piše tudi v knjigi Mirka Munde, V imenu ljudstva, Tragične usode in stiske ljudi ob povojnih nacinalizacijah in zaplembah premoženja v Sloveniji, ki je leta 1990 izšla v Mariboru.

 

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

In še nekaj dokumentov primera Zupan:

 

 

12. 12. 2012 Laura Kopačin roj. Fabčič in njena družina iz Podnanosa

Laura Kopačin roj. Fabčič (1936) živi v Franciji, kamor je pobegnila z 21. leti. Z njo je v tujino odšel tudi njen, zdaj že pokojni brat Evgen (1941).

 

Njunega očeta Alojzija so ubili partizani 28. oktobra 1943, po tem ko se je po kapitualciji Italije vrnil domov in pridružil partizanom. Po nemškem napadu so se partizani razbežali in oče, ki je bil precej bolan se je vrnil domov, da bi se pozdravil. Namesto tega so ga partizani kot dezerterja ustrelili. Laura je tisti večer očeta videla zadnjič, za vedno pa so se ji v spomin zarezalo zadnje s rečanje z očetom, ki ji je v solzah povedal, da se ne bosta nikoli več videla.

 

Ker je njena mama poizvedovala o izginulem možu in odšla celo v partizanski tabor, so v noči iz 1. na 2. februar 1944 prišli tudi ponjo. Nikoli se ni vrnila in tudi za njun grob svojci ne vedo. Laura in Evgen sta ostala sama, siroti pri dveh in sedmih letih.

K sebi so ju vzeli stari starši v Podbregu pri Podnanosu. Tam sta živela vse do pobega v Francijo.

V osebnem listu KNOO Št. Vid je navedeno, da je bilo njeno „zadržanje med okupacijo zelo slabo". Kaj to pomeni, glede na to, da je bila takrat stara sedem, osem let, ni pojasnjeno...

 

 

Dokument, ki dokazuje, da se otrok pri sedmih letih lahko med okupacijo " zelo slabo zadrži..."
Prav tako je zanimivo, da kot obojestranski siroti nista prišla v poštev za invalidnino, ker so bili „starši v službi sovražnika in bili likvidirani od strani naše vojske..." Omenjeni dokument kaže na vso sprevrženost partijske diskriminacije, saj sta bila zadržanja staršev, po njihovem, kriva tudi kot otroka!

Višek sprenevedanja pa kaže čisto sveži dokument Upravne enote Ajdovščina, kjer Lauri Kopačin roj. Fabčič, še leta 2012 ne priznajo statusa žrtve vojnega nasilja zato, ker so njene starše ubili partizani. Ti po interpretaciji Upravne enote niso mogli zagrešiti vojnega nasilja...

 

Da se partijski rasizem vleče tudi v današnji čas, pa dokazuje ta dokument Upravne enote Ajdovščina!

 

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

 

5. 12. 2012 Pavel Jelovčan, mobiliziranec v nemško vojsko

Tokrat je mag. Monika Kokalj Kočevar predstavila zgodbo Pavla Jelovčana, ki je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Kot vojak je bil najprej poslan na Dansko, potem pa naprej na Poljsko in v Romunijo. Na koncu se je boril v Franciji, kjer je bil zajet in pridružen zaveznikom v takoimenovanih prekomorskih brigadah.

Iz ameriških in angleških enot v Italiji se je leta 1948 odločil za odhod v Argentino. Zelo je zanimivo nadaljevanje njegove življenjske zgodbe. Že kot nemški mobiliziranec je na Danskem spoznal dekle Ellen, s katerim sta ostala ves čas vojne povezana s pismi. Po prihodu v Argentino jo je v pismu zaprosil in ta se je odločila, da pride za njim v Argentino. Kmalu je postala njegova žena.

 

V prebranem odlomku boste spoznali del zgodbe o umiku z vzhodne fronte iz Romunije, ki jih je objavil v knjigi spominov „Deseti paradiški otrok".

Naslovnica knjige Pavla Jelovčana.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo j pripravila mag. Monika Kokalj Kočevar: