• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

5. 11. 2013, duhovnik Štefan Babič - o nastanku župnije Jarše 2.del

V prvi spominski oddaji o tem, kako je v težkih povojnih razmerah začela nastajati župnija Jarše pri Domžalah nam je spregovoril takratni mengeški župnik Štefan Babič.

Tokrat lahko prisluhnete spominom na to, kako je skušal dobiti primerno poslopje, kjer bi lahko uredili kapelo in župnišče. Več lokacij so oblasti zavrnile, ko so izvedele za njegovo namero.

Nazadnje je dobil Pirnatovo domačijo s kovačnico v Srednjih Jaršah, kjer je danes prostorna župnijska kapela. Župnija je bila ustanovljena 1. decembra 1975, razglasiti pa so jo nameravali prvo nedeljo po novem letu.

Pripoved duhovnika Štefana Babiča je prepletena s primeri številnih poskusov partijskih oblasti, da bi preprečili načrte o novi župniji na območju Jarš, Rodice in Grobelj. Slišali boste lahko kako so skušali do uradne ustanovitve župnije vsaj provizorično urediti prostor za kapelo.

Župnijski dom Jarše, danes.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Tone Gorjup:

29. 10. 2013, duhovnik Štefan Babič - o nastanku župnije Jarše

Župnija Jarše pri Domžalah je poleti 2013 praznovala 250. obletnico posvetitve cerkve sv. Mohorja in Fortunata. Župnija se je sicer oblikovala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, njene temelje pa je postavljal duhovnik Štefan Babič, nekdanji župnik zdaj pa duhovni pomočnik v Mengšu. Pripovedoval nam je o težkih razmerah, v katerih se je oblikovala nova župnija in nam zaupal, kaj vse je v povojnih letih doživela cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki je bila med drugim skladišče za krompir, kasneje pa se je ponašala tudi z naslovom Jelovškov muzej.

Vabimo vas, da prisluhnete svojevrstni zgodbi, ki so jo pisali duhovnik Štefan Babič, verniki sedanje jarške župnije in povojni partijski oblastniki.

Oddajo je posnel Tone Gorjup:

22. 10. 2013, Miloš Briški – mobiliziranec v nemško vojsko

Mag. Simon Onušič, hotenjski župnik, je pripravil knjižico o življenju duhovnika Miloša Briškega, ki je bil med vojno prisilno mobiliziran v nemško vojsko.

Kot letnik 1925 je bil g. Miloš Briški vpoklican februarja 1943. Iz domačega Šentvida nad Ljubljano je odšel v RAD v Vorarlberg. Nato so jih preoblekli v uniforme in poslali na Bavarsko in v Francijo. V Nemčiji je bil dodeljen za delo v skladišču oblek. Decembra so ga premestili na Poljsko in v Ukrajino. Avgusta 1944 so prišli na prve frontne črte na Slovaškem in tu so jih čez čas zajeli Rusi. Odpeljali so jih v taborišče na Krim, kjer je delal v kamnolomu. Septembra 1945 se je vrnil ves izčrpan domov.

Zatem je vstopil k salezijancem in prejel mašniško posvečenje leta 1954. Nazadnje je bil do l. 1984 župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, nato pa je bil duhovni pomočnik v Hrastju. Umrl je 4. julija 2011.

 

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

15. 10. 2013, Bernardka Korošec, roj. Debevec - družinska zgodba 2. del

Kot smo izvedeli že v prvem delu pričevanja, je bila Bernardka Korošec rojena Antoniji in Antonu Debevec v Begunjah pri Cerknici. Med 8. in 9. majem 1945 je na očetovo željo odšla z drugimi na Koroško. Z njo sta bila še brat Anton in teta Ančka, očetova sestra. Tu so bili, dokler jih niso s prevaro vrnili v domovino. V taborišče Teharje so brata, teto in njo pripeljali 31.5.1945. Oče je bil poslan v Teharje z zadnjim transportom.

Očeta in brata Antona so iz Teharij odpeljali neznano kam, datuma se ne spomni, in sta bila likvidirana, verjetno v Hudi jami. Njiju s teto pa so izpustili v sredini avgusta 1945. Zakaj ji je bila odvzeta prostost, ne ve in o tem nima nobenih dokumentov.

Poročila se je s 25. Letom. Do takrat je vse plače dajala mami, da so preživeli in da so se mlajši lahko šolali.

Kaj ji je pomagalo, da je preživela vojni teror in vse povojne krivice, Vetrinj, Teharje, povojni uboj očeta in brata, življenjsko ogroženost, negotovost in strah?

 

Takole je povedala: »Če so bile hude reči, jaz sem to slutila. V Teharjih, kjer smo bili skupaj, sem čutila, da se nobeden ne boji; In tudi jaz se nisem bala. Vzameš za svoje in greš; vdanost v usodo je neka nadnaravna moč. Strah nas je bilo prej in potem, ko smo prišli domov, še sedaj! Skozi živiš v strahu, da bodo otroke sekirali. Moje sinove, pet sinov, so sekirali pri vojakih. Ta starejši je imel neko knjigo in so mu zato grozili, da ga bodo potolkli z lopato. Pomoči ali štipendij za šolanje otrok nisem dobila.«

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

8. 10. 2013 Spominska slovesnost v Teharjah - Aleš Maver in Ivan Korošec

Celjski škof Stanislav Lipovšek je v nedeljo 6. oktobra daroval sv. mašo za žrtve medvojnega in povojnega nasilja v Spominskem parku Teharje. V je pridigi poudaril, da se je na Teharjah zgodil dvojni zločin. Prvi, ko so na Teharje pripeljali in tam ter v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve, drugi pa, ko so rajne izenačili s smetmi in odpadki.

Po Lipovškovih besedah bi se tretji zločin zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini omogoči vsem žrtvam povojnih pobojev, da dobijo svoje ime in grob.

Po maši je bila tudi spominska slovesnost na kateri sta spregovorila publicist dr. Aleš Maver in pa eden izmed štirih domobrancev, ki so uspeli pobegniti iz teharskega taborišča, zdaj 89-letni Ivan Korošec pa se je spominjal dogodkov v taborišču leta 1945.

V tokratni oddaji boste lahko prisluhnili Mavrovemu in Koroščevemu nagovoru. Posnel ju je p. Ivan Rampre, uredil pa Jože Bartolj:

 

 

Objavljemo nekaj odlomkov iz govora Ivana Korošca:

Ko so nas prignali do vrat taborišča, smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« - mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.

Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in porno-orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru, so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan« je klicala svojega fanta, »pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.

Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.

Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.

Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo in nepokrito. Stali so na vročem soncu, do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. - Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.

Blizu vrat civilne barake, je pripeljalo par konj voz »diro«, kmalu za njim pa se primaje star velik osebni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišiče, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«