• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

25. 3. 2014, Cilka Modrijan in Tončka Treven, rojeni Turk - družinska zgodba

Člani družine Turk so z očetom Jernejem in mamo Marijo živeli na majhni kmetiji v Rovtah. Oče je bil cestar in v prvi svetovni vojni vojak na ruski fronti. V družini je bilo 13 otrok, od tega pet fantov in osem deklet. Najstarejša je bila Marija, rojena leta 1908, najmlajša pa Tončka, rojena leta 1931.

Vojno je od fantov preživel le najstarejši od petih bratov, Janez. Delal je v Opekarni na Viču, kjer je tudi stanoval. To ga je rešilo gotove smrti, sicer bi šel verjetno po poti svojih mlajših bratov. Brat Anton je vzdrževal ceste v okolici Rovt in delal na kmetiji, Jožef je delal doma in naj bi kot bodoči gospodar prevzel kmetijo, delal pa je tudi kot sekač v gozdu. Brat Franc je bil vaški kovač, Alojz pa čevljar. Vsi so pomagali mami in očetu preživljati številčno družino.

5. maja 1945 so vsi štirje bratje odšli na Koroško v Vetrinje, od koder so bili vrnjeni v Slovenijo, v koncentracijsko taborišče Teharje, od tam pa se niso več vrnili domov. Umorjeni naj bi bili v Hrastniškem hribu. Najstarejši med njimi je bil Anton star 26 let, potem Jožef, Franc in najmlajši med njimi Alojz, star 19 let.


Cilka Modrijan

Smrt bratov je družino močno prizadela. Doma so ostale tri mlajše sestre Jelka, Cilka in Tončka, ki so morale poprijeti za vsa težaška dela. Hodile so na dnino k sosedom, čeprav so bile vse še mladoletne. Brate so še dolgo čakali, da se vrnejo. Govorilo se je, da so može in fante zaprli na Kočevsko, kjer so na prisilnem delu in da se bodo vrnili. Mama je večkrat sedela ob oknu in čakala na sinove.


Tončka Treven

O tem sta spregovorili sestri Cilka Modrijan in Tončka Treven, rojeni Turk iz Rovt. prisluhnite oddaji, ki jo je posnela Majda Pučnik Rudl, predsednica Vladne Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, za predvajanje pa jo je pripravila Mirjam Dujo Jurjevčič, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo.

18. 3. 2014, Bogomir Modrijan

Poslušali bomo zgodbo Bogomirja Modrijana, ki pripoveduje o žalostni preteklosti svoje družine, med vojno in po njej je namreč izgubil kar 5 bratov in 1 sestro.

Bogomir Modrijan se je rodil v Rovtah nad Logatcem. Bil je najmlajši otrok od desetih, rojen leta 1929. Oče France je umrl že leta 1933 in tako je mati ostala sama z desetimi otroki.
Najstarejši brat Jule je bil rojen leta 1910 in je bil pred vojno lesni manipulant za podjetje Maček Hren iz Logatca. Nakupoval je les za to podjetje. Med vojno so ga Italijani odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars. Domov se je vrnil spomladi, leta 1944. Vojno je preživel. Brat France je padel 28. avgusta 1942 kot vaški stražar v Vranjih pečinah pri Zaplani, zajeli so ga partizani in ga mučili. Brat Jakob je bil najprej v internaciji na Rabu in nato mobiliziran v partizane, v 14. divizijo, kjer je bil ubit. Domači domnevajo, da so ga ubili partizani sami, 1. januarja 1944.

Za družino Modrijan se morija tudi ob koncu vojne ni končala. Trije bratje, Janez, star 28 let, Jože, 23 let, Ciril 19 let ter sestra Marija, stara 26 let, so maja 1945 odšli na Koroško. Vsi so bili vrnjeni v Teharje in naj bi bili umorjeni na Hrastniškem hribu. Tudi Bogomir je odšel na Koroško, vendar nekoliko kasneje. V Vetrinju se je srečal z bratom Janezom. Nek Slovenec, mobiliziran v nemško vojsko, je v Vetrinju zbiral mlade fante, da bi jih odpeljal v Celovec. Nagovoril je tudi Bogomirja, ki pa je v odhod privolil šele po pogovoru z bratom Janezom. Ta mu je svetoval, naj se jim pridruži. Iz Celovca so jih potem peljali v Italijo. Ko se je spomladi leta 1946 iz Italije vračal domov, ga je v Šempetru pri Gorici zajela UDBA in so ga odpeljali v zapor. Tam so ga zasliševali in pretepali. Po približno 10-tih dneh so ga odpeljali v Borovnico, kjer je delal na neki kmetiji.

Iz Borovnice je bil izpuščen oktobra 1946 in se je vrnil domov. V Rovtah je bilo vse mrtvo in zapuščeno. Sama žalost. Mama je vseskozi jokala, bila je hudo prizadeta, saj ji je vojna vzela pet sinov in eno hčerko. Po vojni so doma ostale samo mama, sestri Vida in Justina, brat Jule pa je bil v Ljubljani. Bogomirja pa je pred gotovo smrtjo rešila odločitev, da ni odšel s transportom v Teharje.

Prisluhnimo sedaj spominom Bogomirja Modrijana na življenje v Rovtah med in po vojni. Oddajo je posnela Majda Pučnik Rudl, predsednica Vladne Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, za predvajanje pa jo je pripravila Mirjam Dujo Jurjevčič, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo.

11. 3. 2014, Mitja Ferenc ob 5. obletnici vstopa v Hudo jamo

Študijski center za narodno spravo je tudi letos obeležil obletnico vstopa v Hudo jamo. V oddaji Moja zgodba objavljamo nagovor člana Komisije vlade RS za prikrita množična grobišča dr. Mitje Ferenca.

„...Če smo bili v nekem obdobju navajeni, da vsako leto poročamo o tem kaj nam je uspelo postoriti pri zmanjšanju pietetnega zaostanka do žrtev in grobov, ki desetletja niso smeli obstajati, pa zadnjih nekaj let, vse od Hude jame dalje temu ni več tako.
Če se ozrem nazaj na začetek, na leto 1990, ko sem postal član vladne komisije, ki naj bi reševala vprašanja prikritih grobišč, lahko povzamem, da smo prvih deset let lahko delovali le iz pisarne, ne da bi lahko poiskali in si na terenu ogledali vsaj ducat teh grobišč. Vsa prizadevanja so morala biti usmerjena le na dva simbolna spomenika.
V Kočevskem rogu - pod Krenom na kraju, kjer slovenskih žrtev verjetno niti ni. Tam se je tako dolgo odlašalo z izgradnjo na natečaju izbrane kapelice, da sta po desetih letih nastala tam kar dva spomenika, vsaka vlada je postavila svojega. In enega je urbanistični inšpektor celo naročil odstraniti češ, da je črna gradnja.
Še več težav je povzročala izgradnja drugega spomenika. Na Teharjih, na najbolj neprimernem mestu, ki še danes ni do konca urejen, dostop do njega pa zaradi vandalizma, omejen.
Tudi tretji projekt; postavljanje enotnih bronastih valjev v bližini grobišč se je po enem letu končal pri zaporedni številki 5.
Zato me prosim ne vprašajte na koncu našega srečanja, kaj si mislim o rešitvi za spomenik sprave, ki naj bi stal na prostoru garaž Državnega zbora v Ljubljani poleg Kazine.
Ne potrebujemo spomenikov,vsaj ta trenutek ne, potrebujemo pa sočutje in razumevanje za to kar se je zgodilo in za to, kaj kot država in majhen narod še moramo narediti, narediti, da bomo ublažili bolečine tistih, ki so v vojni ali v letih po koncu vojne izgubili najdražje in za katerimi vse do leta 1990 niso smeli žalovati, niti ni bilo pametno o njih kaj dosti spraševati. In ko so upali, da se bo vendarle kaj spremenilo, je poteklo že skoraj četrt stoletja. Zato menim, da poleg sočutja in razumevanje potrebujemo tudi trdno in jasno izraženo zahtevo, da se stanje spremeni.
Znan je rek, da je zgodovina učiteljica življenja. Če bi to povsem držalo, bi rekel, da je bolj slaba učiteljica. A zgodovina ne more biti učiteljica za tiste ki je ne poznajo ali se je nočejo zavedati. Dejstvo je, da se človek iz zgodovine nekaj nauči, človeštvo pa ne. Zato smo priče, da se vojne ponavljajo in z njimi vsa hudodelstva ki jih spremljajo..."

Celotnemu govoru dr. Ferenca lahko tudi prisluhnete:

4. 3. 2014, Nova civilinodružbena iniciativa „Resnica in sočutje“

V oddaji smo predstavljali novo civilnodružbeno iniciativo „Resnica in sočutje", ki je na dan 5. obletnice vstopa raziskovalcev in rudarjev v množično grobišče Huda jama Laško, začela z delovanjem.

Resnica in sočutje je civilno-družbena iniciativa, v katero vabijo vse, ki želijo prispevati k miroljubnemu, strpnemu, na resnici in sočutju temelječemu sožitju slovenske družbe. Z njim spodbujajo miselno in duhovno iskanje in odkrivanje resnice ter z vzpostavljanjem iskrenega, varnega in enakopravnega dialoga.

Tomaž Erzar

Spraševanje vesti o dobrem in zlu ter dogovor o tem, kaj je prav in kaj narobe, sta temeljna gradnika vsake družbe in vir socialnega kapitala za sedanje in prihodnje rodove, ki ne želijo postati predmet ideoloških poenostavljanj in manipulacij, ampak živeti polno življenje, ki se lahko sooči z zahtevnimi izzivi časa.

K sodelovanju vabljeni muzeji, galerije, knjižnice, arhivi, ki bi jih nagovorili skupni imenovalci projekta. Slovenski filmski arhiv, Slovenska kinoteka, televizije bi lahko predvajali retrospektivo slovenkega igranega in dokumentarnega filma, ki je odpiral obzorja. Načrtujejo razstavo likovnih del, ki obsojajo vojno in revolucijsko nasilje.

Od literarnih projektov je npr. Marija Stanonik že zbrala spravno poezijo z vseh vojskujočih se slovenskih vojakov v različnih uniformah, številna besedila na so obsojala nasilje, oblastni teror, samovoljo. Možni so glasbeni in gledališki projekti.

Po vzoru že izvedenih bo v sodelovanju z Radiem Ognjišče pripravljen sklop tematskih okroglih miz po Sloveniji. Prav tako bo iniciativa poskušala dobili programski prostor za radijska in televizijska soočenja.

Jože Dežman

 

Pobuda Resnica in sočutje bo postavila spletno stran, začeli pa bodo s spletno mnenjsko rubriko, ki bo gostovala pri Časnik.si.

Oddaja Moja zgodba na Radiu Ognjišče bo praznovala leta 2015 desetletnico in prav preko nje se bo nadaljevala predstavitev soočanj s travmatskimi bremeni totalitarnih časov in njihovim preseganjem. Vse, ki vas pobuda Resnica in sočutje nagovarja, vabijo, da prispevate k sami zamisli, obenem pa obvestite vse, za katere menite, da bi jo lahko obogatili, uresničili.

O tem so spregovorili zgodovinar Jože Dežman, družinski terapevt Tomaž Erzar in novinar Jože Bartolj

25. 2. 2014, Elio Sfiligoj – mobiliziranec v italijansko vojsko

»Po dokumentaciji so videli, da sem bil antifašist, toda zaradi meni nerazumljive površnosti so me poslali na vrhovno komando italijanske mornarice v La Spezio. /…/ Bil sem strokovnjak za podvodno orožje in za podvodna plovila in sem bil v italijanski vojski zelo cenjen na tem področju. Napredovati več kot toliko nisem mogel, ker nisem bil član fašistične stranke, zato sem dobil najnižji čin.«

 

Elio Sfiligoj se je rodil leta 1919 v Krminu v Furlaniji. Zaradi fašističnega preganjanja po letu 1922 se je morala družina dvakrat preseliti. Dom si je nazadnje ustvarila v Batujah v Posočju. Po končani italijanski osnovni šoli je Elio nadaljeval šolanje na tehnični šoli v Gorici, nato pa se je zaposlil v ladjedelnici v Tržiču (Monfalconu) v tehničnem oddelku italijanske vojne mornarice.

Avgusta 1939 je bil vpoklican na služenje rednega vojaškega roka v italijanski vojni mornarici. Sprva je bil na italijanski vojaški križarki Montecuccoli, tik pred vstopom Italije v vojno junija 1940 pa je bil zaradi odličnega strokovnega znanja postavljen na vrhovno komando italijanske vojaške mornarice - ne glede na to, da je bil protifašist in Slovenec. Zaradi širjenja ideje o porazu Mussolinija je bil z vrhovne komande odstavljen in poslan na grški otok Kefalonija.

Tam se je začel njegov angažma v podporo grškemu osvobodilnemu gibanju že leta 1942 in v širjenju ideje, naj po kapitulaciji Italije italijanski vojaki ne predajajo orožja Nemcem. Sredi septembra 1943 je bil Elio priča enega največjih zločinov med 2. svetovno vojno nad ujetniki, ko so pripadniki nemške divizije Edelweiss izvedli množičen pokol nad vojnimi ujetniki, zlasti pripadniki italijanske divizije Acqui. Tudi sam bi bil med žrtvami, a mu je bila sreča toliko naklonjena, da se je pokola rešil.

Kot eno zadnjih še živečih prič zločina so ga junija 2013 prosili za pričanje na sodišču v Rimu. Elio se sodne obravnave ni udeležil, zločinec, proti kateremu bi pričal, pa je bil kljub temu obsojen. Elio je po pokolu pristal v nemškem ujetništvu, od koder je med zavezniškim bombardiranjem Kefalonije pobegnil in se spet povezal z grškim EAM-om. V Grčiji je ostal do konca 2. svetovne vojne. Kako aktiven je bil v grškem osvobodilnem gibanju še danes zgovorno dokazujejo Grki na Kefaloniji, ki ga ohranjanjo v spominu.

 

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič: