Študijski center za narodno spravo je decembra 2015 organiziral znanstveni posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«, ki je potekal v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani.

Najprej lahko prisluhnete razpravi dr. Mateje Čoh Kladnik z naslovom Kazensko sodstvo poleti 1945. Poleti 1945 so v Sloveniji kazensko sodstvo izvajala vojaška sodišča, ki so sodila tudi civilnim osebam, in Sodišče slovenske narodne časti. Vojaška sodišča so začela pospešeno delati junija in so sodila na podlagi Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944. Direktivo za ustanovitev Sodišča slovenske narodne časti je dal centralni komite KPS. Procesi pred vojaškimi sodišči in Sodiščem slovenske narodne časti so bili pripravljeni zelo hitro. Pomembno vlogo v teh procesih je imela Ozna, ki je zbirala le obremenilno gradivo. Za oblast je bilo delovanje teh sodišč pomembno tudi zaradi kazni, ki so jih izrekala, predvsem zaradi odvzema državljanskih in političnih pravic, ki je pomenila tudi izgubo volilne pravice, in zaplembe premoženja.

Sledi prispevek dr. Tamare Griesser Pečar, ki mu je dala naslov Božični proces. Ta je potekal od 19. do 23. decembra 1945 na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod predsedstvom sodnika Jožeta Baričeviča. Obtožbo je zastopal javni tožilec major dr. Jernej Stante. Sojeno je bilo 34 osebam, vplivnim političnim nasprotnikom komunizma. Obtoženi so bili zaradi sodelovanja v Slovenski, Sokolski in Narodni legiji, Tajni obveščevalni službi (TOS), Državni obveščevalni službi (DOS), Slovenskemu domobranstvu (DMB), Katoliški akciji (KA), pa zaradi sodelovanja z okupatorjem. Na zatožni klopi je bilo tudi pet duhovnikov. Proces se je končal z 18. obsodbami na smrt, trije na odvzem prostosti za dobo 20 let s prisilnim delom, eden za dobo 18 let, šest na 15 let, dva za dobo 12 let in trije za dobo 10 let. Eden je bil oproščen. Šest smrtnih obsodb je bilo izvršenih.

V zadnjem delu pa sledi še pričevanje prof. dr. Janeza Juhanta, ki je povedal osebno zgodbo, kako je kot mlad študent ostal brez potnega lista in kakšne so bile njegove izkušnje z Udbo.

Oddajo je pripravila Marta Keršič

V oddaji Moja zgodba tik pred praznikom 27. aprila Dnevom upora, bomo objavili pogovor o telovadcu, trenerju, pravniku in publicistu Viktorju Murniku.

Skušali bomo ugotoviti, zakaj je bilo telovadno društvo Sokol po drugi svetovni vojni ukinjeno, kljub temu, da so bili ustanovni člani Osvobodilne fronte "levi sokoli". Teza, ki je na dlani je, da Protimperialistične fronte 26. aprila 1941 niso soustanavljali člani sokolske organizacije, pač pa odpadli sokol Josip Rus, ki svojega voditelja Viktorja Murnika o tem sploh ni obvestil. Ta se zaradi svoje izrazite apolitičnosti OF ne bi pridružil. Gre torej za še en zgodovinski ponaredek v nizu, ki spremlja slovenski državni praznik 27. april.

Borut Trekman, Jože Dežman in Ivan Čuk na Radiu Ognjišče

O tem so spregovorili prof. dr. Ivan Čuk iz Fakultete za šport (kjer so odprli tudi spominsko sobo posvečeno Viktorju Murniku), upokojeni diplomat Borut Trekman (tudi dedič zapuščine Viktorja Murnika) in pa muzejski svetnik dr. Jože Dežman.

Skupinska fotografija s predsednikom republike Borutom Pahorjem Foto arhiv Fakultete za šport, fotograf Bogdan Martinčič.

Oddajo je pripravil Jože Dežman

Gostje oddaje Moja zgodba so bili prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, nekdanji notranji minister in zdajšnji vodja Konzularnega sektorja na MZZ Andrej Šter ter član Komisije pravičnost in mir Ivan Štuhec. Spregovorili so o tem, kako je Slovenija v času osamosvajanja gradila svojo diplomatsko mrežo, kako je tekla njena mednarodna pot, kakšen je bil tu prispevek Cerkve, vloga izseljencev in ostalih držav.

Brez zunanjih zadev, diplomacije in mednarodnega priznanja Slovenije ne bi bilo, je prepričan Dimitrij Rupel, ki je bil naš prvi zunanji minister. „Brez dogovora na Brionih in tega, da smo uspeli svoje stališče predstaviti na haaški konferenci septembra 1991 in tega, da smo napredovali kar zadeva mednarodno priznanje v zadnjih mesecih leta 1991 in prvih leta 1992, te države ne bi bilo. To je treba večkrat poudariti. Slovenska država je stara 25 let, začela se je v senci jugoslovanske krize v spopadu z Jugoslovansko armado, tudi v spopadu z jugoslovansko diplomacijo in v konfrontaciji z mnenjem mednarodne skupnosti, ki ni bilo naklonjeno slovenski samostojnosti," se prvih korakov, ki so se začeli že pred Deklaracijo o samostojnosti spominja Rupel.

Andrej Šter je bil v tedanjem času poslanec v trodomni republiški skupščini. „Veliko znanja in entuziazma je bilo vključenega v ta projekt osamosvajanja, in to je tisto, kar človek v današnji situaciji resnično pogreša." V povezavi s kadrovsko politiko tistega časa se Šter spominja geste ministra Rupla, ki mu ni bila najbolj pri srcu, in sicer njegov predlog, da za svojega namestnika angažira evidentno drugi politični opciji pripadajočega Zorana Thalerja. „Ta gesta kaže na odprtost in na to, da je diplomacija tisto, kar spada v vrtiček, znotraj katerega se sile v državi strinjako, da se tam ne taca. Če bi to modrost znali obdržati, bi imeli danes mnogo manj težav."

Štuhec: Vloga Cerkve pri osamosvajanju ni dovolj cenjena
Pomembno vlogo v času osamosvajanja je imela tudi Cerkev. Dr. Ivan Štuhec se je v takratnem času po petletnem študiju v Rimu vrnil v Maribor, kjer je bil študentski duhovnik. Prihod v Slovenijo je zanj pomenil vračanje v še komunistično državo, ki je na koncu svojih izdihljajev. »Meni je bilo to takrat jasno, večini Slovencev pa ne, ker so bili prikrajšani za ogromno informacij, ki sem jih jaz v Italiji preko TV lahko spremljal. S tega zornega kota sem ob vrnitvi videl, da Maribor leži globoko v socializmu in da je treba tu začeti delati.« Vključen je bil v pripravo takratnih teoloških tečajev, ki so se pozneje preimenovali v Nikodemove večere. »Teološki tečaj je bil pomembna javna tribuna, ki je v mesecu novembru privabljal veliko poslušalcev in bil je zelo pomemben doprinos pri rahljanju celotne situacije.« Pomembno je bilo tudi srečanje katoliških izobražencev Draga, kjer se je odpiral socialistično kontaminiran prostor v demokracijo. Ko so se začele ustanavljati stranke, je nastopil logistični problem, kje sploh najti prostor za sestanke in župnijske učilnice so večkrat odprle vrata. Štuhec je spomnil, da je škofijska avla gostila prvi javni dogodek mariborskega Demosa, v tamkajšnji stolnici pa so po vzoru frančiškanov iz Ljubljane sprožili molitve za domovino. Cerkev je bila aktivna na različnih ravneh. »Če kdo, potem smo ravno kristjani pričakovali, da družbene spremembe lahko tudi za nas, ki smo bili drugorazredni državljani v prejšnjem sistemu, prinesejo pomemben preobrat, zato smo z vsemi močmi in vsemi razpoložljivimi sredstvi podpirali ustanavljanje novih političnih strank, ker smo se zavedali, da samo pluralizem v političnem smislu prinaša tudi demokracijo.«

Cerkev je v času osamosvajanja aktivno sodelovala. Ob dogodkih, ki so povezani z osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Štuhec je spregovoril tudi o vlogi samih kristjanov in miselnosti le-teh. »Ker je bila vsa propaganda Kučanu v prid, so bili ljudje na njegovi strani, ne da bi se spraševali o njegovi preteklosti o njegovi preteklosti in o tem, koliko je oviral ali pospeševal osamosvojitev Slovenije. Tisti, ki smo vemo, da ni bilo nobene enotnosti in da so stare politične sile v parlamentu naredile ve, da so stvari ovirale, zavirale ali preprečile,« je v med drugim oddaji povedal Ivan Štuhec, ki je prepričan, da niti vloga Cerkve niti vseh ključnih akterjev, ki so izpostavili svoje življenje v času osamosvajanja, ni dovolj ovrednoteno.
Prisluhnite posnetki oddaje, ki jo je vodila Urška Hrast:

Franc Jerončič, ki se je rodil oktobra 1923 v majhnem zaselku Kostanjevica na odročnem Kolovratu, nad Kanalom ob Soči in s pogledom na Beneško Slovenijo, je odraščal v revni družini. Raznarodovanje pod italijansko fašistično oblastjo je doletelo, tako kot vse, tudi ta košček slovenske primorske zemlje.

Franc Jerončič se je pod obvezo moral vključevati v fašistične organizacije. Fantje v starosti od 6 do 14 let so bili Balilla, od 14 do 18 let avantgardisti in od 18 do 21 let mladi fašisti - vse z namenom vcepljanja militarističnega duha, fašistične ideologije in brisanja slovenske identitete. Toda družina Jerončičevih je ostala zavedna slovenstvu in verna.

Franc Jerončič je bil predčasno, pri 19 letih, januarja 1943, vpoklican v italijansko kraljevo vojsko. Služil je v Arezzu v Toscani, a le do maja 1943, ko so bili tam služeči italijanski vojaki slovenske narodnosti razoroženi in premeščeni v posebne bataljone italijanske vojske v Livornu. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se mu je uspelo vrniti domov. Drugi dan po vrnitvi se je že priključil partizanom in se vse do konca vojne bojeval kot pripadnik briško-beneškega odreda.

Partizansko gibanje je Franca Jerončiča močno zaznamovalo. Po drugi svetovni vojni je deloval v kmetijski zadrugi Dobrovo in bil zaslužen za obnovo in vzpostavitev glavne infrastrukture v domačem okolju. Z veliko ljubeznijo do umetniške obdelave lesa in ohranjanja kulturne dediščine je ustanovil Etnološko rezbarski muzej in s sinom Zoranom napisal knjigi: Življenje na Kanalskem Kolovratu ter Bratje Slovani - dolga pot avstrijskega vojaka Franca Jerončiča starejšega in druge zgodbe s Kanalskega Kolovrata.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

Študijski center za narodno spravo je v letu 2015 organiziral tri znanstvene posvete, ki so bili posvečeni času druge svetovne vojne, posledicam vojne in revolucije in pogledu na zgodovinske dogodke s 70 letne perspektive.

Tretji posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«, je potekal 10. decembra 2015 v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Namenjen je bil prikazu delovanja enega najmočnejših orodij, ki jih je komunistični sistem izbral za nadvlado in teptanje človekovih pravic, to je sodstvu.

V tokratni oddaji bomo prisluhnili uvodnim pozdravom Marte Keršič, sodelavke Študijskega centra za narodno spravo, direktorici omenjenega inštituta dr. Andreji Valič Zver in Davidu Tasiču, predsedniku Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.

V nadaljevanju pa lahko poslušate prispevek sodelavca Študijskega centra za narodno spravo mag. Renata Podbersiča z naslovom Partizansko sodstvo na Primorskem. Prispevek pregledno prikaže razvoj sodstva na Slovenskem med drugo svetovno vojno, ki se je razvijalo vzporedno s partizanskim gibanjem. Bilo je pod močnim vplivom komunistične partije. Novi časi, ki so jih propagirali komunisti, naj bi veljali tudi na področju sodstva. Po mnenju medvojnih revolucionarnih oblasti bi se moralo razvijati t. i. ljudsko sodstvo, ki je bilo usmerjeno predvsem proti notranjemu sovražniku. Prvi predpisi na področju t. i. partizanskega sodstva so začeli nastajati že poleti 1941. Za kazniva dejanja so bila v partizanskem gibanju ustanovljena vojaška sodišča. Obtoženi so morali odgovarjati pred najbližjim brigadnim ali področnim sodiščem. Žal se je prevečkrat dogajalo, da je partizanska oblast zaobšla celo odredbe revolucionarnega sodstva.

Oddajo zaključuje predavanje Boštjana Kolariča, sodelavca Študijskega centra za narodno spravo, ki v prispevku z naslovom Politični sodni procesi na Slovenskem spregovori o tem, da je Komunistična partija Slovenije za obračun z dejanskimi in domnevnimi nasprotniki režima zlorabila tudi sodstvo in kazensko pravo. Tako je omogočila izvajanje političnih sodnih procesov zoper, kot jih je sama poimenovala, »narodne« in »razredne« sovražnike. Kot pojavna oblika nasilja so se politični sodni procesi pojavljali skozi celotno obdobje komunističnega totalitarizma, s skupnim številom okoli 25.000 žrtev- političnimi obsojenci.

Oddajo je pripravila Marta Keršič: