Tokrat lahko prisluhnete pričevanju Jožeta Kokalja, župnika pri sv. Jakobu v Ljubljani in njegovi sestri Bredi, poročeni Limbek, upokojeni zdravnici. Njuni spomini nas popeljejo v čase pred sedemdesetimi leti, ko je v Sloveniji divjala vojna in revolucija in pustila pečat tudi v družini Kokalj. V pripoved Jožeta in Brede se vpletajo spomini na očeta, uglednega predvojnega pravnika in sodnika ter na mamo, ki je bila kot učiteljica po vojni večkrat premeščena, nadzorovana in je zaradi moževega zapora hudo trpela.

Očetu Jožetu in mami Jagodi Kokalj so se rodili trije otroci Jože, Marjan in Breda. Živeli so v Ljubljani. Najstarejši sin Jože je obiskoval ljubljansko klasično gimnazijo in hodil k jezuitom pri sv. Jožefu, pri katerih se je tudi vzgajal. Na vojni čas nima slabih spominov, pravi celo, da je Ljubljana za časa Italijanov kulturno cvetela, saj številni pesniki, pisatelji, skladatelji in igralci niso upoštevali zapovedi o kulturnem molku, ki ga je zapovedala Osvobodilna fronta. Še najbolj ga je bilo strah italijanskih racij, ki so jih izvajali po ljubljanskih ulicah in nato moške odpeljali v internacijo. Prav tako so se po kapitulaciji Italije bali prihoda Nemcev, saj so bili vsem znani izgoni narodno zavednih Slovencev iz Gorenjske in Štajerske. Vendar tudi nemški okupator ni več gospodoval s tako ostrino, kot na začetku okupacije.

Družina Kokalj je bila v času vojne jasna in odkrita nasprotnica komunističnega gibanja. Oče Jože je bil eden tistih izobražencev in intelektualcev, ki ni bil na strani OF, zato ga je imelo osvobodilno gibanje na piki. Bil je ugleden član Slovenske ljudske stranke, znanec dr. Korošca, sodnik in namestnik višjega državnega tožilca.

8. maja 1945 se je sin Jože skupaj z očetom umaknil na Koroško.

Najprej sta se odpravila v Predoslje, k očetovi sestri. Tam ju je že čakal kamion. Jože je bil star 16 let, in je imel željo, da bi stopil k jezuitom. Ko sta prišla čez mejo, so ju pri baškem jezeru zajele jugoslovanske partizanske enote. 9. maja so ju aretirali in odpeljali v taborišče v Bače od tam v Podrožco, potem pa na vlak in do Jesenic, v nekdanje nemško taborišče. Po kratkem postanku sta bila odpeljana v Škofjo Loko na grad, potem pa peš v Šentvid, v škofove zavode. V Šentvid so jih odpeljali zastražene, zgodaj zjutraj, ko na cesti ni bilo nikogar, okna hiš so morala biti zaprta. Vse to z namenom, da ni bilo nikakršnih prič. Tam sta bila zaprta skupaj z očetom. Po amnestiji za mladoletne je bil najprej izpuščen Jože, za njim so izpustili še očeta.

Ob prihodu iz zapora se je moral oče javiti pri uličnem odboru OF. Oče je bil doma komaj teden dni, ko so ga prišli ponoči aretirat. Bil je obsojen dvakrat. Prvič 16. oktobra 1945 - na podlagi predavanja o komunizmu, ki ga je imel za javne uslužbence že med vojno. Sin Jože je bil prisoten na razpravi in pravi, da je očetu škodovalo to, da je bil preveč načelen. Ob koncu razprave ga je namreč nekdo izzval z vprašanjem: »Kaj pa vi danes mislite o komunizmu?« Oče pa mu je brez zadržkov odgovoril, da je že kot gimnazijec študiral komunizem in ga tudi že takrat obsodil. Druga aretacija se je zgodila na podlagi snemanja pogovora v gostilni. Kot pravnik je med prijatelji povedal svoje prepričanje, da bo Jugoslavija razpadla, in da se bo Slovenija pridružila svobodni, katoliški Evropi. Nekdo izmed prijateljev ga je ovadil in je bil zaradi tega zaprt še drugič.

Mama je bila kmalu po vojni kot učiteljica kazensko prestavljena v Veliki Podlog na Krškem polju (6. oktobra 1945). S seboj je vzela najmlajšo hčerko Bredo, 12 letni brat pa je ostal pri sorodnikih v Ljubljani. Nato so jo premestili v Stražišče pri Kranju. Očeta zapori niso strli, mamo pa so, saj je stalno jokala in zato tudi prezgodaj umrla. Doma se o pritiskih, ki jih je izvajala povojna oblast niso pogovarjali, kot da tega ne bi bilo. Breda je šele kot študentka v Angliji prebrala nekaj knjig o tem. Zato pa se je toliko bolj posvetila študiju in športu.

Prisluhnite pričevanju, ki sta ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

 

Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, je 28. maja 2015, v Državnem svetu RS potekal znanstveni posvet v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo, Nove slovenske zaveze, Slovenskih katoliških izobražencev in Zbora za republiko.

Posvet z naslovom LETO 1945 - 70 LET POTEM, je obravnaval dogodke v letu 1945 in po njem z zgodovinskega, pravnega, teološkega, sociološkega, politično analitičnega in publicističnega vidika. Na njem so poleg 12 predavateljev sodelovali tudi pričevalci, ki jih je vojni in povojni čas odločilno zaznamoval.

Prisluhnete lahko še zadnji oddaji, v kateri predvajamo posnetke z omenjenega posveta. Tokrat sta spregovorila dr. Aleš Maver in Janko Maček.

Dr. Aleš Maver v svojem referatu primerja nekatere državljanske vojne v rimski zgodovini s slovenskim letom 1945. Pri tem poudarja, da je za antične zgodovinarje in antično javnost nasploh obstajalo le malo dvoma, da predstavlja državljanska vojna najhujšo obliko vojaškega spopada. Zato je bil ta pojav v zgodovinopisju že od nekdaj deležen velike pozornosti. Po drugi strani pa je predstavljal tudi velik izziv, ko je bilo treba osmisliti zgodovinski spomin nanj.

V nadaljevanju lahko poslušate še pričevanje Janka Mačka, ki je vojno doživel kot 11 letni fant. Rodil se je v Šentjoštu nad Horjulom in bil kot otrok priča najhujšemu partizanskemu nasilju, ki se je v tem kraju razplamtelo že poleti 1942. Požgane hiše, izropani domovi in otroci - sirote brez staršev je bil svet, v katerem je odraščal. Pot ga je peljala v šolo v Ljubljano, a jo je moral predčasno zaključiti. Družino je močno zaznamovalo očetovo begunstvo v Argentino. Po 18. letih, ko se je vrnil domov, so zopet zaživeli skupaj. Podržavljena zemlja pa je postala njihova šele po osamosvojitvi, pa še takrat z muko, saj je bil oče, kot lastnik domačije vsa ta leta izbrisan kot slovenski državljan in kot tak neupravičen, da dobi nazaj odvzeto zemljo.

Prisluhnite posnetku oddaje:

 

Prisluhnete lahko prispevkoma s posveta v Državnem svetu Republike Slovenije z naslovom LETO 1945 – 70 LET POTEM, ki je obravnaval dogodke v letu 1945 in po njem z zgodovinskega, pravnega, teološkega, sociološkega, politično analitičnega in publicističnega vidika.

Tokrat najprej predavanju mag. Majde Pučnik Rudl, vodji Sektorja za popravo krivic na Ministrstvu za pravosodje, nato pa pričevalcu Jožetu Pavliču.

Mag. Majda Pučnik Rudl je bo spregovorila o dragocenem dokumentarnem gradivu o terorju komunizma, ki nastaja v okviru Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic. Komisija je do sedaj priznala status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja 6800 osebam, status svojca in bivšega političnega zapornika pa blizu 33. 800 osebam. V svojem prispevku bo Majda Pučnik Rudl predstavila nekaj tragičnih usod žrtev, ki pričajo o sistemskem in sistematskem kršenju temeljnih človekovih pravic po drugi svetovni vojni.

V drugem delu pa prisluhnite še pričevanju Jožeta Pavliča. Kot taboriščnik v nekdanjem koncentracijskem taborišču v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, je bo spregovoril o razlogih, zakaj je stopil k domobrancem, o umiku na Koroško, taborišču v Vetrinju, razočaranju zaradi izdaje Angležev, o spominu na petje deklet in žena, ki se je slišalo iz šentviškega taborišča ter o sočutnem primorskem partizanu, ki mu je prinesel nekaj svetlobe v taboriščno temo. Njegova zgodba je ena izmed tisočih, pa vendar samo njegova, edinstvena in pretresljiva.

Prisluhnite oddaji:

Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, je 28. maja letos (2015), v Državnem svetu RS potekal znanstveni posvet v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo, Nove slovenske zaveze, Slovenskih katoliških izobražencev in Zbora za republiko.

 

Današnja oddaja je sedma po vrsti, v nizu oddaj, v kateri predvajamo referate z omenjenega posveta. Tokrat bosta predstavljena prispevka dr. Staneta Grande in dr. Janeza Juhanta.

Dr. Stane Granda bo v svojem prispevku odgovarjal na vprašanje, ali je pomenilo leto 1945 konec vojne ali zmago? Ker je zmaga nad nacizmom predvsem zasluga Angloamerikancev in sovjetskih armad, poudarjanje slovenskih in jugoslovanskih zaslug, ob vsem spoštovanju do žrtev in prestanega trpljenja ni najbolj resno. Nadalje avtor pravi, da poudarjati zmago, pomeni v današnjih razmerah predvsem poudarjanje zmage revolucije v državljanski vojni.

Zatem pa lahko prisluhnete še dr. Janezu Juhantu. Njegovo predavanje nosi naslov Ustrahovani narod na poti k resnici in svobodi. V njem avtor ugotavlja, da nas čaka še ogromno dela in zavzetosti posameznikov, združenj in predvsem uradnih organov, ker se očiščenje od preteklosti izkazuje kot zahtevni osebni, skupinski in državni projekt. Ta terja pogumne, zavzete ter svobodi in demokraciji zavezane državljane.

 

Prisluhnite oddaji:

Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, je 28. maja letos (2015), v Državnem svetu RS potekal znanstveni posvet v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo, Nove slovenske zaveze, Slovenskih katoliških izobražencev in Zbora za republiko.

 

Danes je na vrsti šesta oddaja z omenjenega posveta. V njej bomo prisluhnili zgodovinarju in kustosu v Gorenjskem muzeju dr. Jožetu Dežmanu ter tržaškemu novinarju in publicistu Ivu Jevnikarju.

Dr. Jože Dežman v referatu z naslovom Brez groba in spomina za vse, slovenska tranzicija ni sklenjena spregovori o težavah, ovirah in preprekah, ki jih pristojni v slovenski državi postavljajo na poti do narodne sprave. Dokler morišča in grobišča ne bodo urejena v skladu z mednarodnim pravom in slovenskimi zakoni, ne moremo govoriti o koncu tranzicije v Sloveniji.

V drugem delu oddaje bomo v referatu Iva Jevnikarja prisluhnili malo obravnavani zgodovinski temi in sicer protifašističnemu in protinacističnemu delovanju Slovencev, ki se na ozemlju predvojne Jugoslavije niso prepoznavali v OF in načrtih Komunistične partije Slovenije. V tem kontekstu nam bo Jevnikar predstavil lik obveščevalca Jožeta Golca, ki je bil na čelu postojanke obveščevalnega omrežja v povezavi z britansko tajno službo in je to svoje delovanje plačal z življenjem.

 

Prisluhnite oddaji: