• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

19. 2. 2013, Antonija Ulčar Jug – družinska zgodba

Antonija Ulčar Jug ima na očeta Florjana Ulčarja zelo lepe spomine. Po poklicu je bil obrtnik, kovač. Kot udeleženec I. svetovne vojne pa je imel čin kapetana. Kot Maistrov borec je sodeloval pri osvoboditvi Maribora. Bil je zelo pogumen. Dobro je znal nemško in je bil tolmač Rudolfa Maistra. Marca 1941 je bil mobiliziran v staro Jugoslovansko vojsko.
Florjana Ulčarja so obdolžili, da je narodni izdajalec in ga ubili brez sodbe, že 25. 8. 1941.
Pečat t.i. narodnega izdajalca je po njegovi tragični smrti spremljal tudi družino. Kljub temu so partizanom zelo pomagali.
Po vojni se je nasilje nad družino nadaljevalo. Njihovo usodo je krojil Krajevni odbor O.F. SP. Gorje in kasneje Krajevni ljudski odbor Sp. Gorje. In kot je povedala: bili so vseskozi opazovani, prejeli niso nobene pomoči, dušile so jih obvezne dajatve in davki, grozili so jim s prisilnim izgonom, odvzeli so jim zemljo, v hišo so jim naselili tuje ljudi in Krajevno kovaško podjetje Sp. Gorje, umorjena je bila hčerka Nadja, ga. Antoniji Ulčar Jug so grozili s smrtjo. Leta 1947 je bila poslana na prisilno delo, sečnjo lesa na Pokljuki. Tam je zaradi težkega dela in težkih delovnih pogojev zelo zbolela, poškodba hrbtenice pa ji je pustila posledice za vse življenje.

Umorjena Nadja Ulčar.

Prisluhnite prvemu delu pričevanja, ki ga je posnela Majda Pučnik Rudl:

Dokument o zaplembi prostorov kovačije Ulčarjevih v Sp. Gorjah, kamor so naselili krajevno kovaško podjetje.

Ker niso dovolj hitro izpraznili svojih prostorov za krajevno kovaško podjetje, so jim zagrozili z zakonom o gospodarski sabotaži...

12. 3. 2013 Zofija Zagoričnik – Družinska zgodba

Tokrat je spregovorila Zofija Zagoričnik, ki se je rodila v Rovtah. Očeta Toneta so po vojni brez sodbe ubili osvoboditelji, družino s petimi otroki pa pregnali z doma. Zatekli so se v Rovte k župniku. Mama je bila šivilja, vendar po vojni ni bilo denarja niti za blago, zato jih s svojim poklicem ni mogla preživljati. Da so preživeli je mati vse noči klekljala, poleti so nabirali in prodajali borovnice, s katerimi so si prislužili kakšen zvezek ali čevlje.

Zofija se je morala zaposliti s petnajstimi leti. Rada bi se šla učit, vendar je morala svoje želje po izobrazbi zatreti, da so sploh preživeli. Leta 1958 se je želela vpisati v bolničarsko šolo v Piranu, vendar so jo od tam odslovili zaradi slabe karakteristike iz vojne. To jo je zelo prizadelo, saj je bila na začetku vojne stara sedem let.

Ko je umrla mama so na nagrobnik napisali tudi očetovo ime, čeprav ne vedo, kje so ga ubili. Veliko bi ji pomenilo, če bi vedela, kje je pokopan.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

5. 2. 2013, Dr. Milko Mikola – Rdeče nasilje

Prisluhnete lahko drugemu delu pogovora z dr. Milkom Mikolo, avtorjem knjige Rdeče nasilje - represija v Sloveniji po letu 1945. Knjiga, ki je izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe, prinaša najpopolnejši pregled totalitarnega nasilja na slovenskem, ki ga je zagrešila nekdanja, komunistična oblast.

 

 

V pogovoru je dr. Mikola med drugim spregovoril o Celjanki Elzi Premšak, ki je o množičnih pobojih na Celjskem javno spregovorila že leta 1947 in o njih celo obvestila britansko vlado. To pogumno dejanje je plačala z življenjem. Ker naj bi „lažno prikazovala delo organov za zaščito naroda, navajajoč, kako ti pretepajo ujetnike in izvajajo masovne likvidacije, podkrepljujoč to z lažnimi primeri pri Brežicah, Košnici, Laškem, Gornji Hudinji in Hudi jami, za katere navaja, da je bilo tam likvidiranih tisoč belogardistov" in še zaradi nekaterih drugih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storila, jo je Divizijsko sodišče v Celju 22. maja 1947 obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Premšakova je bila nato pomiloščena, njena smrtna kazen pa spremenjena v kazen odvzema prostosti s prisilnim delom, vendar je pomilostitev zanjo prišla prepozno, smrtno kazen so medtem 25. maja 1947 že izvršili... Nekateri navajajo, da je bila Premšakova v času, ko so jo obsodili na smrt in ustrelili celo noseča, vendar tega ni mogoče z gotovostjo dokazati...

Prisluhnite oddaji, ki sta jo posnela Majda Pučnik Rudl in Jože Bartolj:

29. 1. 2013, Dr. Milko Mikola – Rdeče nasilje

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo dr. Milka Mikole Rdeče nasilje - represija v Sloveniji po letu 1945. Knjiga, ki je izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe, prinaša najpopolnejši pregled totalitarnega nasilja na slovenskem, ki ga je zagrešila nekdanja, komunistična oblast.

Zgodovinar, sociolog in poznavalec povojne represije v Sloveniji dr. Milko Mikola delo Rdeče nasilje imenuje svoje življenjsko delo. Vsi podatki, ki so zapisani so podkrepljeni z arhivskim gradivom in znanstveno literaturo. Knjiga predstavlja srhljive podatke o nasilju v socialistični Sloveniji:
blizu 15.000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov;
več kot 100.000 izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov:
obstoj 8. večjih in več manjših koncentracijskih taborišč;
obstoj 4. kazenskih taborišč za prisilno delo;
obstoj blizu 20 taborišč za poboljševalno delo in družbeno koristno delo;
okoli 17.000 beguncev, ki so ob koncu vojne leta 1945 pred nasiljem zbežali v Avstrijo in Italijo in se od tam razselili po svetu;
okoli 16.000 političnih obsojencev;
okoli 25.000 političnih zapornikov;
blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja;
izgon okoli 10.000 pripadnikov nemške narodnostne manjšine iz Slovenije v Avstrijo;
izgon več sto slovenskih družin in posameznikov iz obmejnega pasu z Avstrijo in iz notranjosti Slovenije na Kočevsko;
izgon 215 madžarskih družin leta 1948/49 iz vasi Petišovci.

Z upoštevanjem teh podatkov je mogoče sklepati, da je bilo vseh neposredno prizadetih žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji več kot 100.000. Če bi upoštevali še njihove svojce, bi bila ta številka še nekajkrat višja...

 

Dokument iz knjige, ki govori o odstranjevanju grobov političnih nasprotnikov.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo posnela Majda Pučnik Rudl in Jože Bartolj:

22. 1. 2013 Rudnik Pečovnik, na sledi novemu množičnemu grobišču

V oddaji Moja zgodba je tokrat nastopil član komisije vlade Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic Janez Črnej, ki je spregovoril o odkrivanju zamolčanega grobišča rudnik Pečovnik pri Celju.

 

Črnej je razkril, kako je tekom let prišel do podatkov o rudniku, kako jih je dopolnjeval in sestavljal v celoto. Rudnik je v letu 1945 še deloval, saj so ga uporabljali Nemci. Partizani pa so ga po „osvoboditvi“ zaprli in v njegovo bližino niso spuščali ljudi. Ob velikih poplavah leta 1954 naj bi iz rudnika naplavilo kosti. Domobranec Janez Bajec takrat 17-letni fant, je v glasilu Zaveza št. 77, zapisal naslednje besedilo, ki se nanaša na zadnji transport iz Vetrinja.

Pogled proti Pečovniku

„Zjutraj sem videl, da stojimo na stranskem tiru ob Železniški ulici, kjer sem imel po mami teto. Kmalu so nas odpeljali naprej in so nas ustavili v Hočah. Tu smo ostali dlje časa, nato so nas odpeljali proti Celju in zaustavili ob nekem velikem travniku med Štorami in Celjem. Tam so nas v vagonih pustili čakati dlje časa. Vse te tri dni smo bili v vagonih brez hrane in vode. Slišali smo, da se pred vagonom preliva voda, vendar ne za nas, temveč za stražarje. Ko so nas po daljšem času začeli izpuščati iz vagonov, vagon za vagonom so odpirali od zadaj proti lokomotivi, so nas ob progi že čakali slovenski fantje partizani, o Hercegovcih ni bilo sledu. Ko si skočil iz vagona te je le brzina reševala udarcev kundakov, bičev, jermenov in kolov. Vsem ni nihče utekel. Ko sva z bratom pritekla do travnika ob železniških zapornicah, ki sekajo glavno cesto Celje–Teharje in železnico Celje–Maribor, je bilo tam že čez 1000 domobrancev, ležečih na tleh. Okoli njih in po ležečih in partizani nemilostno tepli ter iskali sebi znane obraze. Tudi nas je isto doletelo, ne da bi vedeli zakaj. Ko sva z bratom ležala tesno drug ob drugem in je padalo tudi po nama, je moj brat prvič izrazil resnico: »Pobili nas bodo!« Po moji oceni nas je bilo v tem vlaku preko 3000 in to je bil zadnji transport iz Vetrinja. Brata sta bila takrat stara 22 in 21 let, sam pa sem bil star 17 let.“

 

Na tem mestu so domobranci v vlaku čakali tri dni, nato pa so ležali na travniku in od tu nadaljevali pot v smrt, desno proti Pečovniku.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravila Majda Pučnik Rudl in Jože Bartolj:

 

Zasuti vhod v rudnik Pečovnik.

 

Janez Črnej s sodelavci bi rad sondiral mesto rudnika, ki je zdaj zravnano z zemljo. Odkrili so že mesto vhoda v rudnik. Sredstva za raziskavo niso predvidena, zato Črnej svojo pripoved sklepa s prošnjo:

 

„Vljudno vas prosim v imenu tisočih žrtev - Slovencev, da s svojim finančnim prispevkom pomagate zbrati 25 tisoč evrov in tako omogočite sondiranje rudnika. Denar lahko nakažete na transakcijski račun Nove slovenske zaveze št. 24200 900 4370 346, referenčna št. (sklic) 00 100771. Najlepše se vam zahvaljujem in vas lepo pozdravljam, Janez Črnej.“

 

Odkriti stranski vhod v Pečovnik z železniškimi tiri.