• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

23. 10. 2016, Slovenija 25 let - Pleskovič, Mencinger in Tomažič

V oddaji Moja zgodba smo tokrat slišali, kako se obdobja osamosvojitve Slovenije spominjajo tedanji gospodarski minister in podpredsednik osamosvojitvene vlade dr. Jože Mencinger, ekonomski svetovalec predsednika vlade dr. Boris Pleskovič in nekdanji poslanec SLS ter eden prvih članov Slovenske kmečke zveze Branko Tomažič.

Dr. Jože Mencinger je ministrski stolček prevzel v času službovanja na Pravni fakulteti, kamor se je nato tudi vrnil. »V tistih časih osamosvojitev ni bila povsem samoumevna, takrat so politični ljudje večinoma govorili o nesimetrični federaciji, to je bila priljubljena fraza. Jaz sam sem mislil, da bomo postali konfederacija, o razpadu oziroma samostojni Sloveniji je bilo razmišljanja še relativno malo, to je prišlo pozneje.« O odnosih z vlado v Beogradu je dejal, da je bilo največ polemik v zvezi z valuto, tečajem dinarja. »Osnovni problem, ki smo ga imeli z zvezno vlado, se je vrtel okoli tečaja dinarja. Novembra 1989 je namreč Markovič pripravil znamenito reformo in fiksiral dinar na eno nemško marko, inflacija je šla naprej. Seveda Sloveniji ta tečaj ni ustrezal, želeli smo, da je dinar šibkejši. Razlog je bil enostaven. Slovensko gospodarstvo je bilo predvsem izvozno gospodarstvo, osredotočeno na zahodne trge, zlasti na trgovino z Zahodom. Okoli tega smo pisali veliko pisem, veliko pogajanj smo imeli z Markovičem.«
Mencinger je osvežil tudi spomin na valutno osamosvojanje. Mnogi mu namreč očitajo, da ni bil pristaš lastne valute, a sam je poudaril, da ni tako. Logično je pač bilo, da ni mogel stvari naglas razlagati, saj je tisk denarja potekal v tajnosti. »Že junija 1990 smo naredili prve študije, ali se da uvesti lasten denar. Prvo študijo je naredil g. Kobal, ki je bil nekoč viceguverner Narodne banke Slovenije. On je na nek način odklonil. Potem se nikakor nismo mogli dogovoriti z zvezno vlado, kaj narediti. Potem smo sporočili, da je v Sloveniji odpravljen črni trg. ... Nato smo se odločili za tisk svojih bonov. To se je začelo delati oktobra 1990, do decembra so bili natisnjeni. Menjava je bila 1:1 v primerjavi z dinarjem. Papir je bil iz Radeč, tiskal je Aero Celje. Medtem smo delali še zakonodajo, o Banki Slovenije in bankah. ... Jaz nisem bil nevemkakšen navdušen osamosvojitelj, zame je bilo osamosvajanje zasilni izhod, zdelo se mi je, da se pač nič drugega ne da narediti. Prelomna točka je bila oktober 1990, ko je prišlo do nekega spora med Teritorialno obrambo in JNA, reakcija ljudi je bila, da so dvignili devize, kolikor so jih imeli v bankah. In takrat se je pokazalo, da stvari ne bodo več tekle.«

Dr. Boris Pleskovič je bil sodelavec Svetovne banke v Washingtonu, ko se je odločil priti na pomoč slovenski vladi pri njenih porodnih krčih. V ekipo je prišel naknadno, zato je vladalo kar nekaj nezaupanja do njega. »Sogovornikov nisem imel pravih, razen Peterletu sem svetoval. Enkrat mi je Peterle priznal, da nima niti dovolj blagovnih rezerv, niti pšenice, mleka v prahu, če bo vojna. Sklical je sestanek v nedeljo ob šestih, potarnal je ministrom, da bo v proračunu velika luknja, če ne bomo zmanjšali sredstev. Ko sva šla skupaj v pisarno, sem mu rekel, da ministri niti ne vedo, kaj imajo, so amaterji. Kaj pa če bi vsem linearno zmanjšali proračun za deset odstotkov.« To se je tudi zgodilo, ministri so tako pristali na desetodstotno znižanje denarja za svoj resor in proračun je bil uravnotežen. Pleskovič je nato sodeloval tudi s skupino Geoffreya Sachsa, ki jo je povabil v Slovenijo dr. Janez Drnovšek, pripravila pa naj bi denarno osamosvojitev. Ko so se že skoraj poslovili, prepričani, da jih v Sloveniji nihče ne posluša, jih je Pleskovič povabil na kosilo skupaj s premierom Peterletom in tako se je sodelovanje začelo. »V skupini je bilo pet, šest nadarjenih ekonomistov, sestavili smo program na 25-ih straneh s petimi točkami. Prva je bila monetarna osamosvojitev, makroekonomska stabilizacija, tretja sanacija podjetij, četrta sanacija bank, peta privatizacija. Tudi Mencinger se je s prvimi štirimi točkami strinjal, s peto se je pa zalomilo.«

Branko Tomažič je v politiko prišel s primorskega podeželja. »Mi, Primorci, smo res drugače doživljali osamosvojitev. Iz dneva v dan poslušaš, kako so se predniki borili za slovensko pesem, kako je bilo težko ostati kmet, gospodarstvenik, saj je fašizem zlomil vse. Tudi poslušaš pozneje bolečine 2. svetovne vojne, ko nisi mogel svobodno govoriti. Naša stalna želja je bila, da se bomo tega osamosvojili. Ko so prišli tisti dnevi, sem se takoj vključil v Slovensko kmečko zvezo, prvo demokratično stranko, postal sem predsednik krajevne skupnosti, tudi predsednik Izvršnega sveta Občine Ajdovščina. Ko je prišla osamosvojitev, smo odigrali tudi v naši vasi ključno vlogo. Slišali smo, da so tanki na poti iz vojašnice Pivka, so hoteli iz Razdrtega priti proti Gorici. Ko sem izvedel, da bodo šli skozi našo vas, sem se vprašal, ali jih bomo lahko ustavili. Preko ceste nad vasjo smo postavili buldožer, kolono smo zaustavili za dve uri, še eno blokado smo postavili v vasi. Zvečer, ko smo sadili lipo, je prišel zadnji tank, je bila takšna evforija, da smo se celo usedli pred tank. Ko čutiš, da gre za svobodo, vztrajaš. Hvala Bogu se je vse srečno končalo.«

Na vprašanje, koga vidijo kot najbolj pozitiven lik osamosvajanja, so bili odgovori različni. Tudi na vprašanje, kaj želijo državi za prihodnjih 25 let. Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Tanja Dominko.

16. 10. 2016, Okrogla miza: Ali je skrivnost Krimske jame res razkrita?

V petek, 7. oktober je v Gasilnem domu v Begunjah pri Cerknici v organizaciji Združenih ob lipi sprave in župnije Begunje pri Cerknici, potekala okrogla miza z naslovom Ali je skrivnost Krimske jame res razkrita? Na njej so sodelovali: dr. Janez Juhant, mag. Stane Okoliš, Damjan Debevec, Martina Kocmur, dr. Anton Velušček, dr. Andrej Mihevc in dr. Stane Granda. Vodil jo je novinar dr. Jože Možina.

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete prvi uvodni uri pogovora, ki nam lahko razjasni marsikatero skrivnost Krimske jame.

Ob tem so odprli tudi razstavo z naslovom: Vsako noč je požrla koga iz naših krajev. Njeni avtorji so:

dr. Anton Velušček, Martina Kocmur, dr. Andrej Mihevc, Uroš Košir, Damjan Debevec in mag. Stane Okoliš.

V nedeljo 9. oktobra 2016, ob 15. uri je bila v farni cerkvi sv. Jerneja v Begunjah pri Cerknici tudi pogrebna sveta maša za žrtve iz Krimske jame, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval gospod nadškof dr. Anton Stres. Ta je po sveti maši vodil tudi cerkveni pogreb žrtev na begunjskem pokopališču. Takoj po sveti maši, pred pogrebnim obredom, je bil tudi kulturni program. Prisoten je bil tudi predsednik Republike Slovenije g. Borut Pahor.

Čez šest mesecev bo dno pet metrov globlje. (Foto: Peter Svete)

Ob tem je Damjan Debevec zapisal tudi naslednje besedilo:

10 koncev tedna, 40 m3 materiala, 29 najdenih žrtev

V Krimski jami tudi otroci

Po enaindvajsetih akcijah se je v začetku septembra zaključil projekt izkopa žrtev iz Krimske jame. Jamarji in drugi prostovoljci so iz jame izvlekli tristo 120-litrskih sodov skal in zemljine, nadalje tri m3 hlodov in lesnih ostankov, skupno skoraj 40 m3 materiala, med katerega so bili pomešani posmrtni ostanki 28-ih ljudi.

Nerojena deklica ni nikoli zapustila materinega naročja. (Foto: Martina Kocmur)

Dolga pot do izkopa žrtev

Od prvih pobud za prekop žrtev iz Krimske jame letos teče že deseto leto in četudi je občinski svet že leta 2012 soglasno sklenil, da se izvede in zanj namenil tudi primerna sredstva, do izvedbe zavoljo vrste birokratskih in politikantskih ovir še dolgo ni prišlo. Pozitivni premik na državnem nivoju se je ob velikem angažmaju predsednika republike Boruta Pahorja zgodil šele lani, ko je Jamarski klub Borovnica prejel ključno soglasje ministrstva. V jesenski akciji je bila iz jame najprej izvlečena hlodovina, dela pa so se s polno paro nadaljevala letošnjo pomlad. Domačim jamarjem so na pomoč priskočili še Jamarsko društvo Rakek, Jamarsko društvo Logatec, Jamarsko društvo Ajdovščina, pa Turistično društvo Borovnica in Planinsko društvo Borovnica ter številni prostovoljci iz Borovnice, Zabočevega, Zavrha in od drugod, najsi bo finančno, fizično ali s strojno pomočjo pri transportu, izvleku in sortiranju. Pri izkopu posmrtnih ostankov je redno sodelovala stroka: arheologa dr. Anton Velušček in Uroš Košir, antropologinja Martina Kocmur ter sodelavec Inštituta za raziskovanje Krasa iz Postojne, dr. Andrej Mihevc. Izkopni delovni dan je v povprečju trajal od 12 do 13 ur. Iz jame je bilo v enaindvajsetih akcijah od novembra 2015 do septembra 2016 izvlečenih okrog tristo 120-litrskih sodov skal in zemljine, nadalje za tri m3 hlodov in lesnih ostankov- skupno okrog štirideset m3 materiala, izmed katerega je bilo pred jamo prebranih osemindvajset skeletov. Jama je bila s tem poglobljena za pet metrov, na predvojno globino petindvajsetih metrov. En skelet pa je bil izvlečen iz bližnje Jame pri Rotovi skali, kamor je delavce napotil mimoidoči domačin. Vsi posmrtni ostanki so bili sproti preneseni na varno v Begunje pri Cerknici. Sočasno se je uredila tudi gomila pred oltarjem ter bližnja okolica.

Glej, človek. (Foto: DD)

Trije otroci, osem žensk, sedemnajst moških

Antropološka analiza posmrtnih ostankov je pokazala, da je v Krimski jami svoje življenje končalo osemindvajset oseb: še nerojen otrok (32 tednov), enomesečni dojenček, dve- do triletni otrok, osem žensk starosti od 16 do 35 let ter sedemnajst moških starosti od 11 do 50 let. Mladoletnih oseb je tako devet, mladih odraslih je štirinajst, starejših od 30 let pa pet. Zaradi pomanjkanja lobanj oziroma njihove fragmentacije - dokaj celih je ostalo zgolj osem - je težko določiti, kako so osebe umrle. Pri individualiziranih osebah imata dve lobanji strelno rano, ena pa ima vbod noža. Večina ohranjenih lobanj je utrpela tope udarce, verjetno zaradi padca v jamo ali pa so nepoškodovane. To pomeni, da so nekateri v jami umirali počasi zaradi pomanjkanja hrane in vode. V jami in pred jamo najdeni tulci puške in pištole, ki jih je bilo manj kot deset, so to le potrdili, kot tudi žica, s katero je bila ena oseba zvezana. Dvakratno miniranje roba brezna in pa iznos posamičnih ostankov v preteklosti sta preiskavo še dodatno otežila, kot tudi dejstvo, da so bile žrtve v brezno večinoma pometane gole. Najdenih je bilo namreč le malo osebnih predmetov (žepni nožek, lasnice, zobna ščetka, del očal, trinajst italijanskih kovancev iz let 1940-41, jugoslovanski novčič iz 1925 ter drugi iz leta 1945) in še manj delov oblačil (nekaj gumbov, koščkov blaga in delov obutve). So pa zato spregovorile kosti. Po dognanjih antropologinje Kocmurjeve so žrtve pogosto bolehale za »vnetjem sklepov in kostne površine. To je verjetno zaradi tega, ker so osebe opravljale težaška fizična dela že od mladih let. To tudi potrjuje dejstvo, da so nekatere osebe imele zelo razvite kosti, predvsem področje pritrdišč mišic. Pojav hernij pri mladih osebah prav tako nakazuje na prebivalstvo, ki je opravljalo zahtevna fizična dela vsak dan (kmetje, delavci...).« Pridobljeni podatki se tako v veliki meri ujemajo s seznamom žrtev, ki jih je na tem prostoru v obdobju med majem in julijem 1942 likvidirala 3. četa 1. bataljona »Ljubo Šercer« Notranjskega odreda. Med žrtvami so tako partizani kot civilisti, zelo verjetno pa ne skupina internirancev, rešenih z vlaka na Verdu, ki jih je prevzela 1. četa.

Pokojnik iz jame pri Rotovi skali je po drugi strani verjetno umrl med skrivanjem, za posledicami bolezni ali telesne poškodbe (vnetje domala vseh sklepov). Lobanje v dva metra globokem kevdrcu ni bilo moč najti, a je bilo vseeno dognano, da gre za 35-40 let starega moškega, visokega 173 cm, pri sebi pa je imel zalogo hrane, tri puškine naboje francoske izdelave ter italijanski novec iz leta 1940.

Prisluhnite posnetku:

9. 10. 2016, Kranjski Demos - Franc Čebulj

V oddaji Moja zgodba smo poslušali spomine župana občine Cerklje na Gorenjskem Franca Čebulja. V okviru študijskega krožka Kranjski Demos,ki je deloval pri Gorenjskem muzeju, so raziskovali dogodke, ki so pripeljali do samostojne slovenske države na lokalnem območju nekdanje občine Kranj. Eden od sodelujočih je bil tudi Franc Čebulj, ki je zdaj že šesti mandat župan občine Cerklje na Gorenjskem.


Franc Čebulj (foto: spletna stran občine Cerklje na Gorenjskem)

Franc Čebulj je obudil spomine na svoje šolanje, svojo rast in zanimanja. Spominjal se je ustanovitve SDSZ, katere član je bil, zatem Demosa na kranjskem, volilne kampanje in neprimerne propagande nasprotnikov, izvolitve in zatem ustanovitve nove občine Cerklje na Gorenjskem.

Župan Franc Čebulj se nam razkriva kot zanimiva osebnost, ki ji velja prisluhniti.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman.

 

2. 10. 2016, Dr. Branko Rozman, duhovnik - predavanje iz Drage 1989

V tokratni oddaji Moja zgodba boste lahko prisluhnili besedam duhovnika dr. Branka Rozmana, iz študijskega srečanja v Dragi leta 1989. Rozman je namreč verjetno prvi, ki je spoznal potrebo sprave v slovenskem narodu in si je za to prizadeval že od šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Branko Rozman se je rodil 31. marca 1925 v Bohinjski Bistrici. Otroštvo je preživljal s staršema ter sestro in s tremi brati v Spodnji Šiški. Obiskoval je škofijsko gimnazijo v Šentvidu, leta 1943, že sredi revolucije, je vstopil v Slovensko domobranstvo in služil kot pisar v 22. četi na Pijavi Gorici.

 

Leta 1944 je maturiral, maja 1945 se je skupaj s svojo družino umaknil na Koroško. Leto dni kasneje je začel študij bogoslovja (v Brixnu), ki ga je nadaljeval na Slovenski teološki fakulteti v Argentini (San Luis in naposled Adrogué). Mašniško posvečenje mu je podelil (1952) škof Gregorij Rožman v Argentini.

 

Leta 1955 je doktoriral, nato pa opravljal duhovniško službo med rojaki. Dolga leta je bil prefekt v Rožmanovem vzgojnem zavodu in profesor pastoralke, pozneje tudi kaplan po argentinskih župnijah. Ves čas je bil aktiven član slovenske skupnosti.

 

Poleg pastoralnih obveznosti je objavljal tudi članke, pisal pesmi, dramska dela in kritično komentiral kulturno ustvarjanje Slovencev tako v Argentini kakor po celotnem zdomstvu. Po trinajstih letih se je odločil za odhod v Evropo in prevzel mesto župnika za Slovence v Münchnu ter okolici. Leto zatem je začel urejati revijo za zdomce Naša luč in ostal njen urednik sedemindvajset let, vse do leta 1992, ko se je po osamosvojitvi vrnil v domovino.

 

Ob vrnitvi v Slovenijo je ostal še naprej izjemno dejaven, kot duhovnik in pisec različnih člankov in razprav. Vrsto let je s kritičnimi zapisi sodeloval pri tedniku Družina. Ob svoji zlati maši leta 2002 je takole zapisal: Duhovništvo, kot vsak drug poklic, je božji dar. In edino modro, pametno, razumno, smiselno je, ob takšnem jubileju se Bogu zahvaljevati …

 

Dr. Branko Rozman je bil seveda najprej duhovnik. Prav iz tega daru pa je črpal moč za svoje literarno ustvarjanje. Pesmi je začel pisati že v dijaških letih in z objavljanjem poezije nadaljeval tudi v begunstvu in izseljenstvu. Njegov pesniški prvenec »Na steni spi čas« je izšel leta 1954 v Rimu. Mohorjeva družba pa je leta 2004 izdala njegove izbrane pesmi pod naslovom »Čas je zreli plod jeseni«. Sam je bil najbolj ponosen na drami »Roke za steno«, in »Človek, ki je umoril Boga«. Poleg tega je objavil več črtic in tudi prevajal. Med proznimi besedili pa je najbolj znana njegova knjižica »V Rogu ležimo pobiti«. Branko Rozman je poskrbel tudi za žepno izdajo pesmi Franceta Balantiča, ki je sicer izšla v tujini, a pogosto našla pot v domovino, kjer so pesnika več desetletij skušala izbrisati in našega narodnega spomina.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

25. 9. 2016, Teodor Čopi – italijanski vojak in partizan

Teodor Čopi je o svoji izkušnji italijanskega vojaka in partizana pripovedoval le dva meseca pred 99 letom starosti, ki pa ga na žalost ni dočakal. Rodil se je oktobra 1916 v Nemčiji. Leta 1921 se je družina vrnila domov v Bovec, ki si je težko opomogel po požaru v začetku stoletja in po uničenju, ki ga je doživel med 1. svetovno vojno. Komajda je Teodor Čopi prišel na slovenska tla, že je Italija z rapalsko pogodbo priključila velik del slovenskega ozemlja, in v Plužni nad Bovcem, koder je hodil v šolo, je italijanska beseda že teptala slovensko.

Po končani šoli je dobil delo pri gradnji makadamske ceste iz Koritnice proti Soči, nato pa v rudniku svinca in cinka Rabelj. Leta 1938 je bil vpoklican na služenje italijanskega vojaškega roka in bil nameščen v Bologni. V svojih spominih ni mogel pozabiti vojaškega postroja, ko je Mussolini v tišini paradiral na belem konju po Rimu, Teodorju Čopiju pa je iz rok padla puška in glasno zaropotala. Za kazen je bil tepen in ostrižen do golega.

Premestitvi na afriško fronto se je izognil s prošnjo za delo v rudniku Rabelj, ki mu je bila ugodena. Po kapitulaciji Italije, ko so Nemci prevzeli nadzor nad rudnikom in grozili s kaznovanjem delavcev v primeru pobega v partizane, so se nemškim okupatorjem uprli in se enotno ter brez izjeme dogovorili za pobeg in odšli v partizane.

Aprila 1945 je bil Teodor v Velikih Laščah ranjen v nogo in bil pripeljan v bolnico v Bari v Italiji, koder so mu rešili življenje in ga po 2. svetovni vojni pripeljali domov.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič: