V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete predstavitvi novega Muzeja slovenske osamosvojitve. Tam so v počastitev Dneva državnosti pripravil prvo razstavo, "Narod glasuje za ...? Samostojnost! Plebisciti skozi čas". Naša gosta sta bila direktor muzeja dr. Željko Oset in kustosinja Barbara Zalar. V oddaji pa ste lahko slišali tudi spomine vrhunskega športnika Francija Petka na čas plebiscita in osamosvajanja.

Marca leta 2021 je Vlada Republike Slovenije ustanovila nov muzejski javni zavod: Muzej slovenske osamosvojitve. V sklepu o ustanovitvi je med drugim zapisano, da »muzej sistematično raziskuje, zbira, ohranja, razstavlja in proučuje gradivo ter živa pričevanja v zvezi z osamosvojitvijo in nastankom samostojne slovenske države. Raziskuje in vrednoti tiste zapletene zgodovinske procese, ki so v preteklosti ustvarjali slovensko istovetnost, njene pomene in odnos družbe do slovenstva in lastne države.« Leto kasneje marca 2022 so bili podpisani dokumenti za gradnjo prostorov v nekdanji vojašnici na Roški. Prav pred kratkim pa ste postavili prvo razstavo o plebicitih. In o vsem tem je tokrat tekla beseda.

Z direktorjem muzeja dr. Željkom Osetom in kustosinjo Barbaro Zalar smo govorili o tem, da večina bivših vzhodnoevropskih držav tak muzej ima. Pri nas pa se je del progresistične kulturne javnosti opredelil, da ga mi ne potrebujemo, ker te tematike pokrivajo druge institucije, ker citiram »bodo delavci v kulturi s tem izgubili še dodatna sredstva«. Projekt je problematiziralo več institucij in skoraj 200 posameznikov v javnem pismu po spletu, v katerem so ustanavljanje muzeja opredelili kot ideološki projekt v korist bivše vlade ... V pogovoru smo slišali, da ne gre za nič od tega, ampak za ohranjanje spomina na nastanek samostojne slovenske države, ki je zenit narodnega prizadevanja skozi vso zgodovino in zato gotovo zasluži tak muzej.

Za nami je tudi največji državni praznik. In če smo začeli s problemi in dilemami, smo v drugem delu pogovora predstavili prvo razstavo muzeja, ki nosi naslov: Narod glasuje za ...? Samostojnost! Plebisciti skozi čas (beneški, koroški in slovenski). Na temo plebiscita pa so v Muzeju slovenske osamosvojitve posneli tudi intervju z nekdanjim smučarskim skakalcem Francijem Petkom, ki je 23. decembra 1990 v Planici zmagal na državnem prvenstvu v smučarskih skokih in se nato udeležil plebiscita.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

Prisluhnete lahko pričevanju 94-letnega Antona Goleža, ki je bil kot mladoletnik pri domobrancih. Doživel je izročitev domobrancev partizanom na Koroškem, zatem ujetništvo v taborišču Kranj in koncentracijskem taborišču Šentvid. Tam je s sojetniki ob zasliševanjih in poniževanjih bival v nečloveških razmerah vse do amnestije avgusta 1945. Večina ujetnikov pa ni imela te sreča in so končali v Kočevskem Rogu.

Družina Antona Goleža leta 1935. Foto: Družinski arhiv.

Anton Golež se je rodil 9. januarja leta 1927 v Ljubljani, leto kasneje se mu je pridružil brat Janez. Mama je bila doma iz Ljubljane, oče pa s Štajerske. Oba starša sta bila zaposlena, zato je zanje skrbela in jim kuhala teta Ančka. Tone je osnovno šolo obiskoval v Marijanišču, šolanje pa je nadaljeval na gimnaziji Bežigrad. Ob vpisu na gimnazijo je bila ta še pod Jugoslavijo, nato pod Italijo in nazadnje pod Nemčijo. Maja 1945 je Anton kot domobranec maturiral, kar je bilo za vojne čase dokaj redko. Med njegovimi gimnazijskimi profesorji je bil prof. Edvard Kocbek, ki je poučeval francoščino. Dijaki so mu pravili »velik sanjač«, saj jim je pripovedoval, kako bodo krščanski socialisti preobrazili svet. Posebej ostro je bil Kocbek nastrojen proti katoliški Cerkvi, ki je bila zanj preveč zatohla, gospodovalna in ni znala živeti s preprostimi ljudmi. Z Goležem sta se srečala po koncu vojne. Tone mu je takrat rekel, da je svet sedaj malo drugačen, kot jim ga je predstavljal Kocbek. Ta mu je le odgovoril: »Tako pač pride.«

Leta 1944 je Tone kot dijak pristopil k domobrancem in bil poslan na Štampetov most. Imel je funkcijo četnega pisarja, zato je imel precej časa za študij. Vsakih 14 dni je dobil dva dni t. i. študijskega dopusta, da je lahko opravljal izpite. Tik pred umikom na Koroško je maja 1945 maturiral in je šel zato na Koroško kasneje kot ostali, njegova domobranska enota se je namreč umaknila že prej. Na Vetrinjskem polju je bil nastanjen 14 dni, nato pa po prevari Angležev vrnjen v Jugoslavijo, v roke partizanov. Iz taborišča v Kranju je bil premeščen v šentviško koncentracijsko taborišče, kjer je bil lačen in je bival v nečloveških razmerah. Večkrat so ga zasliševali in poniževali. Po amnestiji avgusta 1945 je prišel domov in si poiskal službo, a mu mature niso priznali še dve leti. Anton Golež je leta 2008 svoje spomine tudi zapisal.

Odlomku lahko prisluhnete tudi v oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

V soboto 4. junija 2022 je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. Vodil jo je novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje. V današnji oddaji Moja zgodba boste lahko slišali letošnje nagovore. Prvi je že pred sveto mašo zbrane nagovoril Borut Pahor, ki je bil na slovesnosti še zadnjič v vlogi predsednika Republike. V izhodišče je postavil spomin na umrlega pisatelja in humanista Borisa Pahorja, saj je bil prav on tisti, ki je dolga leta nagovarjal in končno pregovoril Edvarda Kocbeka, da je v širšo javnost vstopilo dejstvo o pokolu več tisoč domobrancev in civilistov po drugi svetovni vojni in moralna obsodba tega dejanja.

Sveto mašo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval novomeški škof dr. Andrej Saje. V homiliji je opozoril na popravo krivic zaradi nezastarljivih totalitarnih revolucionarnih zločinov in se ob tem jasno opredelil do spoštovanja nedotakljivost človeške osebe in njegove lastnine.

Zbrane je po maši v okviru kulturnega programa, pri katerem so sodelovali še kvartet Krt in solist Matija Bizjan, nagovoril tajnik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik.

Osrednji govornik na tokratni slovesnosti v Kočevskem Rogu pa je bil filozof Jan Peršič, dejaven član odbora Nove Slovenske zaveze in pravnuk Janka Mačkovška, enega od ustanoviteljev zgodovinske Slovenske zaveze.

Prav v tem času (maj, junij, julij 2022) potekajo arheološka izkopavanja na morišču pod Macesnovo gorico, kjer so bili večinoma pobiti Slovenci. Strokovna ekipa nadaljuje dela, ki so se sicer začela že lani jeseni s pripravo in zavarovanjem terena, od sredine letošnjega maja pa nadaljujejo z izkopom. Dela bodo, kot so sporočili z Uprave RS za vojaško dediščino, trajala več mesecev, izvedba pa bo odvisna tudi od nepredvidljivih okoliščin, povezanih z geografskimi značilnostmi, nasutjem in najdbami. Pristojni napovedujejo, da bodo pripravili dodatne informacije o aktualnem stanju del v prikritem vojnem grobišču, po zaključku del pa bodo javnost seznanili z rezultati.

Prisluhnite nagovorom, ki jih je posnel p. Ivan Rampre, uredil pa Jože Bartolj:

V oddaji lahko prisluhnete Mari Kosem Celestina, ki je bila rojena leta 1930 v Dolu pri Ljubljani, po vojni pa se je kot begunka iz taborišča na Koroškem umaknila v Ameriko. Njen oče je bil mesar, pri hiši je bilo šest otrok. Marin rod izhaja iz Železnikov, dva brata sta se kasneje preselila v Dol pri Ljubljani. Ko se je oče poročil je bil star 25 let, mama pa 17 let, prišla sta živet na domačijo mamine tete v Dol. Ata je majhno domačijo z vrtičkom razširil še z delavnico in klavnico in bil daleč priznan mesar.

Mari Kosem Celestina, foto: ŠCNS

Nemci so ga leta 1943 zaprli v Begunje, kjer je bil zaprt 100 dni. Domači so se takrat zelo bali, da ga bodo ubili kot talca. Mami ga je uspelo rešiti. Zapor pa mu je hkrati nudil varnost pred partizani, ki so mu grozili s smrtjo. Ko so ga Nemci izpustili, je moral podpisati, da bo v primeru najmanjšega prestopka celotna družina izseljena. Zato se je umaknil od doma in vodenje mesarije je prevzela mama. Življenje doma je bilo zelo napeto, še posebej, ker so partizani hodili ponoči in pobirali, kar so mogli.

Starejši brat Lojze je bil vpoklican v nemško vojsko in namesto da bi odšel na fronto se je priključil domobrancem. Leta 1945 je prišel domačim povedat, naj se umaknejo, ker bodo partizani kmalu vse zasedli. Oče, ki je bil prepričan, da je prvi na vrsti za likvidacijo, se je odločil, da se cela družina umakne na Koroško. Življenje v taborišču ni bilo lahko, a so se kmalu organizirali in se postavili na noge. Zanje se je zavzel dr. Janez Janež, skupaj z dr. Valentinom Meršolom. K dobri organizaciji taborišča so veliko prispevali tudi salezijanci.

Mari je spregovorila tudi o bratu Lojzu, domobrancu, ki se je po koncu vojne prav tako umaknil v Vetrinj. Od tam pa je bil skupaj z ostalimi domobranci vrnjen v Slovenijo in ubit. Stara mama je čez nekaj let povedala, kaj je o njem rekel eden od likvidatorjev: »Ker ta starega nismo dobili, je pa ta mladi 'crknil'.« Kosmovi so v domovini izgubili vso imovino, premoženje in domačijo, a v taborišču so ohranili vsaj življenje, kar je bilo največ vredno.

Družina Kosem se je iz begunskega taborišča preselila v Ameriko, v Minesoto, na kmetijo. Tam ni bilo veliko drugih Slovencev, zato so se odločili, da se premaknejo v Cleveland. Leta 1952 sta se najprej preselili Mari in sestra, leto kasneje pa se jima je pridružila še preostala družina. Mari se je leta 1955 poročila. Njen mož je bil doma iz Zagorja in je bil med vojno prisilno mobiliziran v nemško vojsko. V svoje vrste so ga hoteli dobiti tudi partizani, a se jim je uspešno izognil. Kot nemški vojak je bil v ujetništvu v Franciji in Italiji. Po vojni je šel kot begunec najprej v Argentino, nato pa se je preselil v Cleveland (ZDA), kjer se je srečal z Mari, se z njo leta 1955 poročil in sta si ustvarila družino. Rodilo se jima je sedem otrok. Veliko mu je pomenila družina, otroci in njihova izobrazba, vsi otroci so končali univerze in dobili dobre službe. Njegova družina je ostala v Sloveniji, on se ni nikoli več vrnil domov in staršev ni več videl. Mari se je prvič vrnila v domovino leta 1973, ko je spremljala mamo, ki je potovala v Rim.

Pogovor z Mari Kosem Celestina je bil posnet leta 2011, ko so bili sodelavci Študijskega centra za narodno spravo na obisku pri rojakih v Združenih državah Amerike. Posnetek sta za oddajo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

5. januarja 2022 je minilo 130 let od rojstva učiteljice, publicistke, borke za pravice žensk, predvojne komunistke in nato kaznjenke Angele Vode (1892-1985). Ob tem so 23. Marca 2022 na Študijskem centru za narodno spravo organizirali predavanje Alenke Puhar, ki so ga poimenovali Angela Vode - modrost poznih let.

Alenka Puhar je pridobila kos zapuščine Angele Vode in leta 2004 pripravila za natis knjigo Skriti spomin, ki mu je dodala opombe in obsežno spremno študijo. Knjiga je bila dvakrat ponatisnjena, po njej je bil posnet igrani film, tudi dokumentarec, v režiji Maje Weiss. Predavanje, ki smo ga slišali, je bilo osredotočeno na Angelina pozna leta. Ta so bila predstavljena na podlagi doslej neznanega gradiva, predvsem korespondence z nečakom Janezom Spindlerjem.

Za oddajo Moja zgodba je predavanje posnel Boštjan Smole, uredil pa Jože Bartolj.