Študijski center za narodno spravo je tudi letos obeležil obletnico vstopa v Hudo jamo. V oddaji Moja zgodba objavljamo nagovor člana Komisije vlade RS za prikrita množična grobišča dr. Mitje Ferenca.

„...Če smo bili v nekem obdobju navajeni, da vsako leto poročamo o tem kaj nam je uspelo postoriti pri zmanjšanju pietetnega zaostanka do žrtev in grobov, ki desetletja niso smeli obstajati, pa zadnjih nekaj let, vse od Hude jame dalje temu ni več tako.
Če se ozrem nazaj na začetek, na leto 1990, ko sem postal član vladne komisije, ki naj bi reševala vprašanja prikritih grobišč, lahko povzamem, da smo prvih deset let lahko delovali le iz pisarne, ne da bi lahko poiskali in si na terenu ogledali vsaj ducat teh grobišč. Vsa prizadevanja so morala biti usmerjena le na dva simbolna spomenika.
V Kočevskem rogu - pod Krenom na kraju, kjer slovenskih žrtev verjetno niti ni. Tam se je tako dolgo odlašalo z izgradnjo na natečaju izbrane kapelice, da sta po desetih letih nastala tam kar dva spomenika, vsaka vlada je postavila svojega. In enega je urbanistični inšpektor celo naročil odstraniti češ, da je črna gradnja.
Še več težav je povzročala izgradnja drugega spomenika. Na Teharjih, na najbolj neprimernem mestu, ki še danes ni do konca urejen, dostop do njega pa zaradi vandalizma, omejen.
Tudi tretji projekt; postavljanje enotnih bronastih valjev v bližini grobišč se je po enem letu končal pri zaporedni številki 5.
Zato me prosim ne vprašajte na koncu našega srečanja, kaj si mislim o rešitvi za spomenik sprave, ki naj bi stal na prostoru garaž Državnega zbora v Ljubljani poleg Kazine.
Ne potrebujemo spomenikov,vsaj ta trenutek ne, potrebujemo pa sočutje in razumevanje za to kar se je zgodilo in za to, kaj kot država in majhen narod še moramo narediti, narediti, da bomo ublažili bolečine tistih, ki so v vojni ali v letih po koncu vojne izgubili najdražje in za katerimi vse do leta 1990 niso smeli žalovati, niti ni bilo pametno o njih kaj dosti spraševati. In ko so upali, da se bo vendarle kaj spremenilo, je poteklo že skoraj četrt stoletja. Zato menim, da poleg sočutja in razumevanje potrebujemo tudi trdno in jasno izraženo zahtevo, da se stanje spremeni.
Znan je rek, da je zgodovina učiteljica življenja. Če bi to povsem držalo, bi rekel, da je bolj slaba učiteljica. A zgodovina ne more biti učiteljica za tiste ki je ne poznajo ali se je nočejo zavedati. Dejstvo je, da se človek iz zgodovine nekaj nauči, človeštvo pa ne. Zato smo priče, da se vojne ponavljajo in z njimi vsa hudodelstva ki jih spremljajo..."

Celotnemu govoru dr. Ferenca lahko tudi prisluhnete: