Objavljamo govora Judite Treven in Petra Sušnika iz spominske slovesnosti za po vojni p0bitimi domobranci in civilisti, ki je bila 7. junija v Kočevskem Rogu.

"...Tu smo zbrani, da počastimo spomin tistih, ki tu počivajo ...in tu smo zbrani v opomin ... v opomin tistim, ki v dogodkih po končani vojni (še vedno) ne vidijo nič tragičnega in usodnega za slovenski narod, češ, saj je normalno, da zmagovalec pobije svoje nasprotnike, sploh če so bili »kolaborantje« in »sodelavci okupatorja«, »izdajalci slovenskega naroda«. Tako so jih označili in mirno pobijali vsepovprek... tudi ranjence, tudi tiste, ki so ostali doma in so se šli javit na razglas; ti so bili ubiti preventivno. Se zavedamo, kaj pomeni človeka ubiti preventivno? Kaj pa ženske in otroci, tisoči beguncev od drugod ... Za njih niti odgovora nimamo.

Ne samo, da so obglavili narod, pohabili so tudi nas, pohabili do te mere, da to kar nekako sprejemamo in mislimo, da bomo brez iskrenega soočenja s to nedvomno največjo tragedijo v zgodovini slovenskega naroda lahko živeli naprej. Sedaj vedno bolj spoznavamo, da to ne gre in kako visoko ceno vsi vsakodnevno plačujemo za to ..." Judita Treven

Judita Treven foto Damjan Hančič

"...To, da smo se danes že petindvajsetič zapored zbrali tu, v Kočevskem rogu, nas sooča s kruto zgodovinsko resnico: država sama po sebi ne pomeni enotnosti naroda. Prav to soočanje pa je potrebno, če želimo državnost ne le ohraniti ampak tudi razviti.
Kočevski rog, kot metafora za vse kraje groze in smrti na našem državnem ozemlju, nas sooča z vprašanjem civilizacijskega temelja naše državnosti. Če iz leta v leto romamo od grobišča do grobišča ter gledamo enako podobo, mar ni vsakdanje življenje zgolj banalnost?
Evropska civilizacija in kultura krščanskega etosa, ki je v stoletjih oblikovala slovenski narod, od nas zahteva, da se najprej opredelimo do tega, kar v nas zre - nemo, a odločno.
Najprej je pred nami civilizacijska zahteva, da mrtve dvignemo iz anonimnosti: trupla razsejana po Sloveniji morajo dobiti imena in priimke - postati morajo zgodovinske osebe, dobiti morajo svoje prepoznane sorodnike, ki bodo za njimi lahko iskreno in nemoteno žalovali - na znanem kraju. Komu služi ta nepopustljiva anonimizacija zgodovinskega spomina? Komu lahko služi, da se ne dovoli ugotoviti kdo so, ki tukaj počivajo? Komu služi, da se ne izda niti uradnega dokumenta, da je oče, sin, brat, stric, mož umrl in da bi bil v matični knjigi uradno zapisan kot mrtev?..." Peter Sušnik

Prisluhnite audio posnetku oddaje, ki ga je posnel p. Ivan Rampre: