17. 6. 2014, Leon Turnšek - Otrok iz Petrička
By mojazgodba on Jun 19, 2014 | In totalitarizmi | Pošlji odziv »
Poslušalcem Moje zgodbe je verjetno dobro poznan pretresljiv dokumentarni film Otroci s Petrička, v režiji Mirana Zupaniča. V današnji oddaji bomo prisluhnili Leonu Turnšku iz Maribora, ki je svojo zgodbo že predstavil v tem filmu, tokrat pa jo je zaupal tudi poslušalcem Radia Ognjišče.
Starši in stari starši Leona Turnška so bili rudarji. Delali so v francoskih in nemških rudnikih. Oče Leopold in mama Jožefa sta se tako spoznala v Franciji in se tam poročila. Ko se je pojavil nacizem so se vrnili v Slovenijo. Med vojno je družina živela v Radečah, kjer je bil oče mestni redar in tolmač za nemški in francoski jezik, mama pa je bila gospodinja. Imela sta tri otroke, najstarejši Oskar je bil rojen v Franciji, Lise Lote v Nemčiji, Leon pa leta 1943 v Sloveniji.
Leon Turnšek
Ob koncu vojne, maja 1945 se je družina iz Radeč umaknila, ker je bilo rečeno, da bodo likvidirani vsi, ki so kakorkoli sodelovali z Nemci. Vlak s katerim so se odpravili na pot, so v Šoštanju zajeli partizani in ujetnike odpeljali na Teharje. Tam so starše ločili od otrok in takrat so se Turnškovi še zadnjič videli. Mama je bila v 8 mesecu nosečnosti. Kje se je končala pot staršev, otroci niso nikoli izvedeli. Otroke so s Teharij odpeljali v otroško taborišče Petriček. Najmlajši Leon je bil takrat star leto in pol, najstarejši Oskar pa enajst let. S Petrička so jih razselili po različnih domovih po Sloveniji. Prvič so ponovno prišli skupaj po 10-tih letih. Leon je šele takrat izvedel, da ima brata in sestro in od kod je njegova družina. Šele ob poroki pa je ugotovil, da so mu v času, ko je bival po domovih spremenili tudi rojstne podatke.
Leon Turnšek prvi iz leve
Izguba staršev in življenje po različnih domovih je vse otroke močno zaznamovalo in v njih pustilo globoke rane. Kljub temu, da so si ustvarili družine in imeli zgledne službe, je bilo njihovo življenje neprestan boj v iskanju notranjega miru. Brat Oskar je emigriral v Avstralijo, ne da bi o tem obvestil brata in sestro. Tam se je poročil, si ustvaril družino in se prvič vrnil v Slovenijo šele, ko je bil star 50 let. Težko življenje brez staršev ga je tako močno zaznamovalo, da je zaradi vseh hudih posledic leta 1994 umrl. Sestra Lise Lote je bila vzgojiteljica-negovalka. Zanimivo, da se je poročila s članom komunistične partije, ki je bil takrat župan občine Krško in si z njim ustvarila družino. Tudi ona je umrla dokaj hitro.
Leon besede˝mama in oče˝ ni poznal. Prvič ju je videl na fotografiji, ko je bil star 50 let.
Kaj mu je pomagalo, da je kljub najokrutnejšim razmeram, s katerimi se je srečal v rosnih letih zmogel nositi težo življenja? Reševalo ga je, da je bil v šoli odličnjak, bil je iznajdljiv, v karieri ni bil zapostavljen. Ustvaril si je trdno družino. Vse to mu je bilo v oporo, da ni zašel z začrtane poti. Kljub vsemu, znancem o svoji preteklosti ni govoril. O njej se niti ni smelo govoriti. Bolečino izgube staršev je nosil globoko v sebi. Kljub ponosu na družino in svoja dva sinova, v sebi še danes čuti primanjkljaj in se sprašuje, ali je otrokoma dal dovolj, ali jima je zmogel nadomestiti praznino, ki jo je doživel sam, ko je bil zaradi ukradenega otroštva, brez matere in očeta ter njune ljubezni vržen v nemilost sveta.
Pretresljiva Leonova zgodba nas ne pusti ravnodušne. Kaj je slovenska družba - skoraj 70 let od zločina - storila, da bi Leon našel mamo in očeta?
Zgodbo so pripravile sodelavke Študijskega centra za narodno spravo dr. Mateja Čoh Kladnik, Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 1. 7. 2014, Dr. Mirko Gogala - pričevanje | 10. 6. 2014, Judita Treven in Peter Sušnik - govora iz Kočevskega Roga 2014 » |