Vinko Dobršek z Sestrž pri Majšperku je bil prisilno vpoklican v nemško vojsko. V družini je bilo osem otrok, šest sester in dva brata. Starejši brat je bil vpoklican že prej in je večkrat pisal s fronte. Bil je zajet in je dve leti preživel v ujetništvu.

Vinko je tako že vedel kaj se zgodilo. Avgusta 1944 so ga vpoklicali v RAD, nemško državno službo. Odšel je z vlakom iz Maribora, v skupini pa so bili tudi njegovi trije sovaščani. V Avstriji je ostal tri mesece. Spominja se predpostavljenih, ki so vpili na njih: Windische Hund, sprich Deutsch!«

V RAD so ga učili streljati, učili preživetja, naučili dobro plaziti po tleh, veliko so tudi telovadili. Disciplina je bila zelo huda. Pa tudi zelo so bili pozorni na čistočo. Predpostavljeni so vsakokrat pregledovali nohte na rokah. Poleg učenja so tudi veliko delali. Pokrivali so strehe, namreč, z lopatami so rezali zemljo ter s prstjo in travo pokrivali strehe. Bil je v skupini kjer so bili pretežno Slovenci. Zadnji mesec bi moral na dopust vendar ga Slovenci niso dobili.

Potem so jih poslali v München, v Adolf Hitler Kasarno. Določen je bil k grenadirjem in postal pomočnik mitraljezca. Takrat so München že bombardirali. Nekoč so bili kar tri dni zakopani. Zaradi alarmov so bili nekaj časa v gozdu v barakah. Nato pa so jih poslali na rusko fronto.

Mladi šestnajstletni fantje so bili preplašeni. Spominja se, da so veliko bežali, reševali pa so jih pripadniki enot SS. Večinoma so se umikali. Mladi fantje so bili neizkušeni, a so jim starejši vojaki prigovarjali, da naj med neposrednimi spopadi držijo glave »dol«. Na fronti je bil ranjen v desno roko, zato so ga poslali v bolnišnicov zaledje.

Od tam je po petih dneh je večja skupina Slovencev skupaj pobegnila. Najprej jih je bilo 12. Odpravili so se proti Sloveniji. Tri tedne so bili na poti, čeprav so bili prepričani, da bodo pot zmogli v krajšem času. Po Avstriji so večkrat spraševali za pot. Orožje so že zelo hitro pustili v gozdu, saj so vedeli, da bi bili tako bolj ogroženi. V skupini je bil tudi domačin iz Pragerskegain s Prlekije. S seboj so imeli kar nekaj opreme, ki so jo zamenjevali za hrano. Vinko je oficirske škornje je zamenjal za civilno obleko, ki si jo je nadel kar čez nemško uniformo. Noči so bile še vedno hladne in kar prav mu je prišlo, da je imel na sebi dve obleki oz. uniformo. Prišli so do Dravograda in nato naprej do Bistrice. 20. maja 1945 so bili doma.

Nato se je moral javiti partizanom in oditi pred komisijo, ki ga je pregledala. Povedal je, da je zaradi še ne dobro zaceljenih ran, vojaško nesposoben. Začasno so ga odpustili. Ko je šel proti domu so ga prestregli partizani in ga želeli kot dezerterja ustreliti. Rešil ga je višji oficir iz njihove vasi, ki ga je preprosila njegova mati. Doma je nato mati uniformo prebarvala in prekrojila.

Pozneje je moral tudi na t.i. dosluženje. Priznali so mu 10 mesecev nemške vojske. Najbolj si je zapomnil, da so morali nekdanji nemški vojaki, ki so bili sedaj v JA in so bili izurjeni vojaki, učiti svoje predpostavljene, npr. kako se razstavi in sestavi mitraljez in ostalo, saj so imeli le ti za seboj že dobro nemško »ausbildungo«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar in v kateri je podrobneje spregovorila tudi o problemu mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko.