XML Feeds14. 2. 2016, Emil Viler – spomini mobiliziranca v italijansko vojsko, partizana in izgnanca
By mojazgodba on Feb 15, 2016 | In totalitarizmi | Pošlji odziv »
Pričevanje Emila Vilerja, ki ga tu predstavljamo, je zgodba njegovega življenja do petindvajsetega leta starosti. Zgodba človeka s Primorske, slovenske Istre, rojenega oktobra 1920 v Koštaboni, staršem slabega zdravja, mami šivilji, očetu mežnarju. Emila Vilerja, ki je bil eden od sedmih otrok, sta zaznamovala revščina in boj za preživetje, a je vselej črpal moč v slovenskih koreninah in v prelepih melodijah slovenskih pesmi.
V času fašizma so mu bili trdna opora zavedni starši in koštabonski duhovnik Alojz Kocjančič, ki ga je učil igranja na orgle in ga navdušil za vodenje cerkvenega pevskega zbora. Emil Viler je kot italijanski državljan moral sprejeti breme vpoklica v italijansko vojsko. Po dvakratni zavrnitvi so ga januarja 1943 dodelili regimentu v mestu Asti, kmalu zatem pa razorožili in premestili v posebne bataljone italijanske vojske v Torino in v okolico Milana.
Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, se je srečno vrnil domov. Doživel je maščevanje vaščanov nad domačim fašistom, kar ga je prizadelo in zaradi česar je v svojem življenjepisu zapisal: »Bistvo je v tem, da pokažemo svetu tudi z dejanji, da smo boljši od fašistov, da smo bolj humani, da zavračamo sovraštvo med seboj, da odklanjamo maščevanja.«
Emil je bil v partizanskem gibanju določen za terenca, a ne za dolgo, saj so ga marca 1944 Nemci izgnali na prisilno delo v Nemčijo, od koder se je vrnil po koncu 2. svetovne vojne. Življenje pod fašizmom in v času 2. svetovne vojne v zadnjih letih podoživlja s pisanjem pesmi, v katere pogosto izliva ljubezen do materinega jezika.
Prisluhnite oddaji, ki jo je priravila Irena Uršič:
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
| « 21. 2. 2016, Zdešarjev simpozij – dr. Roman Globokar | 7. 2. 2016, O gospodarskih pretresih v minulih 25-ih letih » |
