V oddaji Moja zgodba predstavljamo zgodbe slovenskih beguncev po letu 1945. Na razstavi z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je osebne zgodbe beguncev predstavila dr. Helena Jaklitsch.

Tokrat spoznavamo Staneta Grebenca, rojenega leta 1930 v Rašici pri Velikih Laščah, ki je večino svojega življenja preživel v Mendozi v Argentini.

Stane je od desetega leta živel pri stricu v Malih Laščah, ker stric ni imel otrok, Grebenčevih pa je bilo osem. Stricu, ki je bil krojač, je pomagal v delavnici in pri dvanajstih letih je mlajšemu bratu iz vojaškega plašča izdelal svoje prve hlače.

Maja 1942 so Italijani zaradi povračilnih ukrepov na umor treh dekle, ki so ga izvedli partizani, iz Rašč odpeljali vse moške stare od osemnajst do petinpetdeset let, med njimi tudi Stanetovega brata Francija. Star komaj dvanajst let je Stane ostal najstarejši fant v vasi, zato je moral poprijeti za vsako delo, ne le doma ampak tudi pri sosedih.

Brata Jožeta so Nemci že ob začetku vojne kot vojaka kraljeve vojske aretirali in odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Dolgo so mislili, da je mrtev, tudi pokopali so ga, vendar se jim je kasneje javil, da je še živ. Domov se je vrnil ob koncu vojne, kot begunec.

Ob italijanski kapitulaciji se je iz taborišča Gonars vrnil brat Franci. Le nekaj dni po prihodu domov so ga mobilizirali partizani, vendar je od tam pobegnil in se priključil domobrancem. Decembra 1943 so partizani napadli Velike Lašče in brat Franci je bil v napadu ranjen. Njega in še tri ranjence so partizani ustrelili kar v hiši, kamor so se zatekli. Staneta in še nekatere domačine so potem nagnali, da so mrtve po napadu, bilo jih je šestinpetdeset (56), pokopali. Niso jih dovolili pokopati na pokopališču, pač pa so morali skopati dvajsetmetrsko jamo za pokopališkim zidom. Ko so vanjo polagali ustreljene, je trinajstletni Stane mislil le na to, da si mora zapomniti, kam je položil svojega brata. Partizani so sprva skupno grobnico zastražili in tako so domačini lahko šele februarja 1944 umrle prekopali v domače grobove.

Maja 1945 je šel Stane s sedemnajstletnim bratom Janezom in dvema sestrama čez Ljubelj na Koroško. Starši, ki so doma ostali z najmlajšimi otroki, so jim svetovali, da bo tako najbolj varno. To je bilo zadnje slovo, kajti nikoli več se niso videli. Janez je bil iz Koroške kasneje z domobranci vrnjen v domovino. Kot mladoleten je bil sicer ob amnestiji avgusta 1945 pomiloščen in izpuščen, vendar pa do Velikih Lašč nikoli ni prišel. Njegov prikriti grob je nekje na poti do doma ...

Stane je bil iz Vetrinja poslan v taborišče Špital, kjer je obiskoval obrtno šolo. Sestra Alenka se je po letu in pol vrnila domov, saj je do beguncev prišla novica, da je mama zbolela. Sestra Micka, ki se je v taborišču poročila in on, pa sta kasneje odločila za odhod v Argentino.

Kako je začel svoja begunska leta, si lahko preberete tukaj:

Stane se je v Slovenijo spet vrnil leta 1991 prav v času vojne za ohranitev samostojnosti. Ironija usode je hotela, da se je pred napadi v Avstrijo spet umikal preko Ljubelja. Zdelo se mu je, da se zgodba izpred 45 let spet ponavlja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklistch: