Predstavljamo zgodbo slovenskega častnika 27. domobranskega pehotnega polka Hermana Vidmarja.

Rodil se je v Lokvah nad Gorico (v Trnovskem gozdu) 30. marca 1875, v družini s trinajstimi otroki. O svoji materi je napisal: »Mati je bila celo svoje življenje revica - 13 otrok, ki jih je rodila, so ji povzročili mnogo truda, napora, žalosti, skrbi in žalibog le bolj malo veselja. Njena srčna želja, da bi vsaj eden od njenih fantov bil »gospod« t. j. duhovnik, se ji je spolnila. Najstarejši sin Janko, je 8. septembra 1886 pel prvo sveto mašo. ... Ko je v 87. letu umrla (l. 1924) je Herman ob tem zapisal, »Bodi ti rahla zemlja slovenska in domača, ki jo sicer tlači tujec, ki pa se bo še v doglednem času otresla tujega jarma ter zopet postala naša t.j. slovenska.« Mišljena je bila seveda rapalska meja, ki je odrezala dober del, tretjino slovenskega ozemlja.

Svoje spomine je Herman Vidmar začel pisati septembra 1926 in ob tem uvodoma zapisal: »Spopolnil sem že 51. leto, ko sem se odločil, da popišem svoje življenje. Doživel sem mnogo, mnogo pa tudi že pozabil. Napisal bom torej le to, kar je važnejšega in česar se spominjam.« Pri tem je posebej zapisal in poudaril: »Pišem pa to v prvi vrsti za svoja dva otroka, Hermana in Marjana. Posamezne epizode nimajo namena komu kaj očitati, ga žaliti itd, napišem jih le radi popolnosti in resničnosti.

O vojaški enoti v kateri je služil, in med prvo svetovno vojno z njo odšel, avgusta 1914 v Galicijo, smo v oddaji Moja zgodba že govorili. Gre za Cesarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27 z nabornim okoljem na Kranjskem in Goriškem in matično vojašnico in sedež polka je imel v Ljubljani.

In tu smo zdaj pri zgodbi, ki jo je v svojem spominskem, neobjavljenem rokopisu napisal slovenski častnik Herman Vidmar in jo je ohranila njegova družina. Original hrani Mojca Vidmar, ki je omogočila preslikavo ohranjenega gradiva. Njej in sorodniku Petru Gspanu, ki je spominsko besedilo prinesel v Muzej in pomagal pri izbiranju podatkov se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujemo.

Odlomek iz dnevnika:

»Brat Janko je rad svoje sosedne tovariše obiskoval. Vedno sem ga spremljal. Manj mi je bilo za sosede več pa za salamo, pršut, kruh, vino, sadje idr., kar sem upal pri sosedu dobiti. Obiskala sva tudi pesnika Simona Gregorčiča, ki je bil z Jankom sploh dober prijatelj. Zmeraj se je Gregorčič mnogo razgovarjal, me peljal na vrt, dal grozdja, razkazoval razgled in me vedno za roko vodil. Ko je pozneje prišlo še več duhovnikov na obisk, so bili vsi prav veseli in so lepo peli. Jaz sem moral cel čas zraven Gregorčiča sedeti. Tudi v Gorico me je Janko peljal. Izšla je ravno »Soča« (slovenski goriški časopis). Kupil je kar 2 iztisa in sva po ulici brala. Kmalu se je začulo za nama nekako zabavljanje in zagledala sva za nama tolpo, ki je v meni nerazumljivem jeziku kričala. Janko me prime za roko in šla sva urnih nog naprej ter se zatekla v škofijo. Nabiti so naju hoteli, ker sva Sočo brala mi reče Janko. To je name zelo vplivalo! Soča je pa stala zame list vseh listov, začutil sem nekak ponos, da sem Slovenec. Ta epizoda je bila začetek mojega narodnostnega mišljenja. Pripomnim naj še to prigodo v Gorici 9 let pozneje. Deloma na počitnicah, deloma po časopisih na Dunaju sem zasledoval narodnostno gibanje na Goriškem. Soča, ki se je držala gesla »svoji k svojim« nas je obveščala o novih slovenskih obrtnikih v Gorici. Zvedeli smo celo, številke slovenskih izvoščkov v Gorici. Ko sem se vrnil po končani kadetni šoli bilo mi je prvo delo, da sem si kupil na kolodvoru v Gorici »Sočo« in jo visoko nosil in ko sem prišel pred kolodvor sem iskal slovenskega izvoščka. Laškim sem rekel, da jih ne maram. Zbral sem si res slovenskega in se Sočo beroč, peljal v mesto. Nikdo me ni več atakiral.«

Oddajo je pripravil mag. Marko Štepec: