22. novembra 1942 so partizani pobili vsaj sedem članov Hudnikove družine iz zaselka Selo v vasi Hruševo pri Dobrovi: 42-letnega gospodarja Alojzija, njegovi sestri 46-letno Frančiško in 31-letno Ivano, njegove brate Janeza, 40-letnega Matijo in 29-letnega Leopolda, njegovo svakinjo Albino. Ženo Manico naj bi po enem pričevanju tudi ubili, po drugem pa naj bi umrla od groze.

Alojzij in Manca Hudnik (foto: Črne bukve)

Janez (Ivan) in Albina Hudnik

Francka in Ivana (ki je bila visoko noseča) Hudnik

26. novembra pa so ubili še deveto žrtev iz te družine: 67-letno gospodarjevo mati Frančiško, po vojni pa je bil aretiran in umorjen še Alojzov brat Miha.

O tem zakaj je moral umreti družina Hudnik in kaj se je dogajalo z edinima preživelima, otrokoma Alojzom (1938) in Marijo Veroniko (1937), lahko prisluhnete v pričevanjski oddaji, v kateri poleg omenjenih sodeluje še Alojzova žena Olga Hudnik.

Alojz Hudnik, Marija Vera Filip, dr. Jože Dežman, Olga Hudnik, Peter Hribar, foto: Jože Bartolj

Rudolf Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB piše: »Kot opravičilo za nepravilnosti, ki so jih zagrešili nekateri partizani, je odredni štab poudaril dejstvo, da so med partizani tudi nekateri ljudje, ki so se pred Italijani le umaknili, niso pa pripravljeni boriti se, in da teh ljudi v nekaj tednih ni mogoče zgraditi v zavedne borce. Tak je bil primer s prejšnjim komandirjem 1. čete iz Dravelj, ki je prišel v partizane iz avanturističnih razlogov, se predajal pijači ter na skrivaj in na svojo roko po vaseh okoli Dobrove in Hruševega izsiljeval od prebivalcev pijačo, denar in hrano ter vse nosil k svoji ljubici, ki jo je imel pri Martinovcu na Selu. Za vse njegove postopke je vedela tudi ljubica in vsa Martinovčeva družina.

Ko so se začele širiti govorice, češ da partizani nasilno ropajo po vaseh, kar je močno prizadelo vse partizane in politične delavce na terenu, je poveljstvo odreda takoj energično ukrepalo. Določili so skupino najsposobnejših vosovcev, da ugotovi, kdo se za tem skriva, in ji dali vsa pooblastila. Krivca naj aretirajo, če bi se upiral, naj ga onesposobijo, in če ne bo druge možnosti, likvidirajo. Obveščevalcem je kmalu uspelo najti in razkriti krivca. Vse te prekrške je že nekaj časa delal komandir Tone. Nagrabljeno hrano, pijačo in drugo so uporabljali vsi člani Martinovčeve družine. Vosovci so obkolili Martinovčevo hišo in jo temeljito preiskali. Toda Toneta ni bilo nikjer in tudi njegove ljubice niso mogli najti. Vsi domači so lagali, da ne vedo, kje sta. Ko pa je nekdo pogledal še v peč, je zaslišal glas: 'Ne streljajte, vdam se.' Takoj za tem pa je iz peči počil strel. Partizan, v katerega je Tone streljal, je še utegnil preteči vežo, ko pa je prišel pred hišo, se je mrtev zgrudil. Tone je takoj za tem vrgel v kuhinjo bombo, nato pa skočil iz peči in skušal zbežati. Ko je Tone vrgel bombo, so prisebni preiskovalci bliskovito popadali na tla za štedilnik, zato jih bomba ni ranila. Vrgli so se na Toneta in ga šele po daljšem boju obvladali.

Ko so na kraj dogodka poklicali oškodovane kmete iz okoliških vasi, pri katerih je Tone izsiljeval, so vsi po vrsti prepoznali izsiljevalca in se prepričali, da za vse njegovo početje partizani niso vedeli, dokler stvar ni bila odkrita. Podrobno so preiskali tudi krivdo Martinovčeve družine. Ljudsko sodišče je zaradi okoriščanja, zaradi sramotenja partizanske vojske in prikrivanja neposrednega krivca obsodilo na smrt celo družino, starše, hčer in brate.« (Dolomiti v NOB, str. 304 - 306)

Tako piše v partizanski literaturi v knjigi avtorja, generala in prvoborca Rudolfa Hribernika - Svaruna, ki je bila pisana leta 1974. Tudi če bi vse navedeno res držalo, (čeprav ne!) se človek sprašuje, zakaj so bili na smrt obsojeni prav vsi člani družine? So mar vsi zagrešili kaj takega, kar bi zaslužilo smrt? Ali je šlo preprosto za dejstvo, da je bilo na omenjeno območje, kjer je nato delovala partizanska komanda, potrebno naseliti strah ...?

Kaj vse je omenjeni pokol povzročil preživelima otrokoma, pa lahko prisluhnete v posnetku.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman: