Pred nami je zgodba Mihajle Habjan Bitežnik, hčerke znanega primorskega pravnika in politika Josipa Bitežnika, rojenega v Solkanu. Njena bogata zgodba nas vodi od otroških in mladih let, spomina na Ehrlichov umor na Streliški ulici v Ljubljani, selitev iz kraja v kraj do življenja v številnih begunskih taboriščih. Po koncu druge svetovne vojne je svobodo začutila šele v novi domovini Kanadi.

Mihajla je bila rojena leta 1922 v Gorici. Njen oče Josip Bitežnik se je v tridesetih letih, ko je fašizem onemogočil sleherno slovensko dejavnost, umaknil na Dunaj, kjer je več let sodeloval pri reševanju manjšinskih narodnostnih vprašanj. Družina je medtem živela v Mariboru, tam je Mihajla hodila v ljudsko šolo. Maturirala je na klasični gimnaziji v Ljubljani in se nato vpisala na študij prava, ki pa ga zaradi vojne ni mogla zaključiti. Ko so maja 1942 v Ljubljani ustrelili dr. Ehrlicha je pritekla na Streliško ulico in ga videla krvaveti. Bila je prijateljica študenta Frančka Župca, poznala pa je tudi Jaroslava Kiklja, ki sta bila oba žrtve revolucionarnega nasilja že marca 1942. Po prekinjenem študiju je Mihajla za krajši čas dobila službo. Oče se zaradi strahu pred Italijani ni upal vrniti iz Beograda, zato je ostala mama sama z otroki. 6. maja 1945 se je z njimi umaknila iz Ljubljane na Koroško. Do Kranja so šli z vlakom, naprej pa peš. Ko so prišli čez mejo, so jih na avstrijski strani zajeli partizani in jih zaprli. Potem so se morali partizani s Koroške umakniti. Pod okrilje so jih vzeli Angleži in jih odpeljali v Celovec, od tam pa v Italijo, kjer so se selili iz taborišča v taborišče.

Nato sledimo času, ko se je Mihajla z mamo vrnila v Gorico in si poiskala delo, da je lahko preživljala družino, ki je bila še vedno brez očeta. Delo je dobila pri Rdečem križu. Življenje v coni A je bilo zanjo lepo, saj je bila srečna, da živi v svobodi. Uredili so si lepo stanovanje in se končno po več letih (leta 1947) srečali z očetom.

Moža Franca je Mihajla spoznala v Gorici in sta se kmalu poročila. Mihajla je bila krajši čas zaposlena pri Rdečem križu v Trstu, potem pa jo je dr. Falež povabil, da začne delati pri mednarodni organizaciji za begunce t. i. IRO - International Refugee Organization. Mihajla je bila že drugič noseča, zato se je odločila, da se z družino preseli v Kanado. Nikdar ji ni bilo žal, da so se preselili tja. Šele v Kanadi je Mihajla v polnosti začutila svobodo, tam je bila srečna in zadovoljna.

Pričevanje sta novembra 2016 v Kanadi (v Torontu) posnela sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič in publicist Ivo Jevnikar, za predvajanje pa sva ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.