Tokrat lahko prisluhnete Kristini Podkrižnik, rojeni Pečar, ki se ji je v drugem delu oddaje pridružil še brat Izidor Pečar.
V družini Pečar je bilo šest otrok, najstarejši sin je bil rojen leta 1933, najmlajša hčerka pa po drugi svetovni vojni, ko se je oče vrnil iz zapora v Šentvidu nad Ljubljano. Živeli so v vasi Nadgorica pri Črnučah, blizu cerkve sv. Janeza Krstnika. Doma so imeli kmetijo, oče Jože je bil zelo razgledan in napreden. Bil je član telovadnega društva Orel in odličen športnik. Udeležil naj bi se celo olimpijskih iger, vendar mu zaradi dela na kmetiji to ni bilo omogočeno. Lotil se je različnih del, od zidarjenja, mizarstva, do skrbi za dom, družino in kmetijo.

Kristina Podkrižnik, roj. Pečar; foto: Študijski center za narodno spravo

Nadgorica je bila v času druge svetovne vojne del nemškega okupacijskega območja. Domačini so bili do začetka vojne med seboj zelo povezani in so drug drugemu pomagali. Na tem območju so se kmalu pojavili partizani.

Zaradi svoje naprednosti in poštenega dela je bil oče nekaterim kmalu v napoto. Zato je bil prisiljen, da se je skrival že med vojno, sicer bi ga partizani umorili. Nasprotovanje je močno občutil tudi takoj po koncu vojne, ko je bil zaprt v šentviških zaporih. Hčerka Kristina se spominja, da ga ob prihodu domov ni spoznala, ker je bil tako spremenjen. Oče ji je povedal, da so imeli v zaporu zelo skromno hrano, v glavnem redko juho, v kateri so plavali črvi.

Po očetovem prihodu iz šentviškega zapora so se nad družino zgrnile nove tegobe in sicer obvezna oddaja in veliki davki, ki so kmetijo skoraj uničili. Le z neverjetnim naporom in trdim delom je domačim uspelo, da so kmetijo obdržali pri življenju. Dodatno so služili kruh s kopanjem mivke in peska na Savi, da so lahko plačali vse davke, ki jih je od njih zahtevala povojna oblast.

Spomine na očeta je ohranil tudi Kristinin brat Izidor, ki mu sicer zaradi zdravstvenih težav nekoliko peša spomin, pa je vendar ohranil glavne poudarke na med in povojni čas. Kristina in njen brat Izidor se spominjata, da so po koncu vojne skozi njihovo vas vozili kamioni, ki so bili namenjeni v bližnji gozd. Po pripovedovanju očeta naj bi bili na teh kamionih zaporniki iz Šentvida. Oče je takrat večkrat ponavljal: 'Spet jih vozijo, spet jih vozijo!' Omenjeno grobišče danes še ni označeno in evidentirano, locirano naj bi bilo v bližnjem močvirnatem gozdu, kjer so speljani jarki, nad njimi pa se vzpenjajo posamezni, nekoliko dvignjeni nasipi.

Izidor Pečar, foto: Študijski center za narodno spravo

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.