Tokrat lahko poslušate pričevanje o časih po drugi svetovni vojni s strani naslednje generacije. O svojem dedu je spregovorila vnukinja, ki je pisala pred časom o tej družinski preizkušnji, prav lahko ji rečemo tudi travma, pod naslovom Mnogo več kot žrtve, dr. medicine Kristina Lovšin Salmič.

Najprej je potrebno povedati, da se za vsakim imenom žrtve vojne skriva posameznik, njegova usoda, usoda njegove družine. Vsak umrli je bil nekomu sin, nekomu brat, morda mož, morda je imel že otroke … Za njim, še posebej, če je odšel nenadoma, nepričakovano, so ostale neizgovorjene besede, nekdo je za njim žaloval, velikokrat tudi skrivoma. In vse te bolečine in travme so se, morda tudi nezavedno, potem prenašale tudi na druge družinske člane, še posebej če je bila žrtev ožigosana za izdajalca, sovražnika, ki še mesta na pokopališču ni vreden …

Kristina Lovšin Salmič, foto: Jože Bartolj

Kristina Lovšin Salmič je z nami delila zgodbo njenega deda Žana Pirca. Takole piše:

"Dedek po moji mami je bil domobranec, žrtev povojnega nasilja s strani jugoslovanskih komunističnih oblasti v maju in juniju 1945. Njegovo ime je Žan Pirc, rojen 7. 5. 1908 v Zalokah pri Raki, kjer je tudi odraščal. Imel je tri brate in štiri sestre, doma so živeli na kmetiji. V družini so lepo peli, igrali na citre, orglice, bili so tudi korski pevci. Stara mama Neža, njegova žena, je večkrat omenila, da je bil spreten človek in je znal vse narediti sam.  Moja mama, njegova edina hči, je bila nezakonski otrok in sta se starša poročila šele leta 1941 pri njenih 9 letih, do takrat se je pisala Bajc. Do poroke sta z mamo živeli na Golem vrhu pri Raki pri Bajčevih, na kmetiji materinih staršev. Imeli so jo radi, najbolj je občudovala dedka Bajca. Družini Pirc in Bajc sta bili zelo povezani, ker je še eden od Žanovih bratov bil poročen z Bajčevo sestro. Starša od moje mame naj bi prevzela kmetijo na domačiji Pirčevih, vendar se je že kmalu začela vojna in so pred nemškim izseljevanjem dobesedno čez noč prebežali na italijansko stran, v okolico Šentjerneja. Tam so živeli skupaj kot družina do leta 1943, ko je šel moj dedek k domobrancem. Čeprav moja mama ni dolgo živela s svojim očetom, je bila nanj zelo navezana."

"Ob koncu vojne sta prišla zakonca Žan in Neža Pirc iz Šentjerneja domov v Zaloke, saj je dedek menil, da ni storil nič narobe. Po dveh tednih so v maju 1945 prišli ponj partizani in ga aretirali. Najprej so ga odpeljali na policijsko postajo na Raki, od tam pa na grad Rajhenburg (Brestanica). Z njim sta bila zaprta tudi njegova dva svaka Bajca (domobranca) – brata moje stare mame. Na gradu je bila paznica, ki jih je zverinsko pretepala. Dedek je dobil – najverjetneje s puškinim kopitom – hude udarce po glavi. Imel je odprto lobanjo. Tretji brat moje stare mame, ki je bil partizan, jih je lahko obiskoval in je njihove okrvavljene obleke odnašal domov, da jih je njegova žena oprala. Ko se je nekega dne zopet vrnil k njim, je vprašal: »A Žana pa ni?« On pa je ležal na tleh in rekel: »Kaj me ne poznaš?«, imel je namreč tako oteklo glavo, da je bil neprepoznaven.

Oba brata moje stare mame sta bila na poti na morišče rešena. Zanju je posredovala sestrična, ki se je zaradi tega s kolesom peljala iz Rake v Brežice k svojemu bratu, partizanu, aktivistu in ga prosila, češ: »Saj to so vendar naši bratranci«. Dedek Žan pa je bil umorjen ali napol živ odpeljan s kamionom, tako kot drugi jetniki, neznano kam."

Prisluhnite pričevanju Kristine Lovšin Salmič. Z njo se je pogovarjal Jože Bartolj: