Pri založbi Beletrina je leta 2022 izšla knjiga dopisovanje med očetom in hčerko, Borisom Furlanom in Stašo Furlan Seaton z naslovom SKOZI GOSTO NOČ, ki jo je urednila publicistka Alenka Puhar. Tokratna oddaja se torej ukvarja s posledico montiranega sodnega procesa, ki ga poznamo pod imenom Nagodetov proces.

Tega je izvedla povojna oblasti pod vodstvom Komunistične partije proti predvojnim simpatizerjem in medvojnim zaveznikom partizanskega gibanja. Obtožili so jih protidržavne dejavnosti in vohunjenja. Bil je obračun s predvojno svobodomiselno in demokratično inteligenco. Maja 1947 je slovenska tajna policija UDBA aretirala 32 visoko izobraženih intelektualcev. Med njimi so bili nekateri nekdanji člani KPS, večina pa je bila liberalnih demokratov, ki so bili naklonjeni parlamentarnim demokracijam na Zahodu. Med aretiranimi so bili Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj, Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc, Elizabeta Hribar, Franca Snoja. Dva meseca so jih zasliševali in mučili v ljubljanskih zaporih. Politbiro Centralnega komiteja KPS je aretirane v slovenskih medijih označil kot peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva, ki nimajo nobene politične vsebine in katerih delo je brez vsake politične osnove škodovati ljudski oblasti. Javni tožilec v procesu je bil Viktor Avbelj, kasnejši predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije. Po 13 dneh sojenja, 12. avgusta so tri obtožene, Črtomirja Nagodeta, Borisa Furlana in Ljuba Sirca obsodili na smrt s streljanjem, ostale na visoke zaporne kazni, s prisilnim delom in odvzemom vseh državljanskih pravic. Nagodeta so 27. avgusta 1947 ustrelili, Furlanu in Sircu pa je bila kasneje kazen spremenjena v dvajset let ječe s prisilnim delom.

Boris Furlan je bil po štirih letih in pol, ki jih je večinoma presedel v samici, pogojno izpuščen zaradi bolezni. Od prihoda na pogojno svobodo do smrti leta 1957, si je dopisoval s hčerko Stašo, ki je živela v Ameriki in o tej korespondenci, ki je zdaj izšla v knjigo Skozi gosto noč, smo govorili z urednico knjige, prevajalko, publicistko, nekdanjo novinarko Alenko Puhar.

Leta 1952 se je preselil v Radovljico, da bi se izognil vsakodnevnemu zastraševanju, ki mu je bil izpostavljen v slovenski prestolnici. Novembra 1953 je bil žrtev javnega linča, ki so ga uprizorili mladinski aktivisti, agentje Jugoslovanske tajne politične policije, pri čemer je utrpel resne poškodbe, predvsem pa nečloveški strah. Umrl je štiri leta kasneje za srčno slabostjo, med sprehodom po parku v Radovljici, pokopali so ga v Ljubljani na pokopališču Vič.

Hčerka je skrbno hranila očetova pisma in celo kopije svojih ter jih malo pred smrtjo poslala v domovino in ponudila v natis, kjer postajajo dokument časa izjemnega pomena, saj so polna topline in ljubezni, a tudi globokih in kompleksnih filozofskih pogovorov, saj, kot v enem izmed pisem zapiše Boris Furlan, je filozofija v bistvu dialog duha s samim seboj ali pa z drugimi.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je z urednico Alenko Pinan pripravil Jože Bartolj: