• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

21. 2. 2016, Zdešarjev simpozij – dr. Roman Globokar

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete predavanju dr. Romana Globokarja z naslovom Zdešar in Cerkev na Slovenskem, ki ga je imel na Zdešarjevem simpoziju v Celju novembra 2015.
Spregovoril je o Zdešarjevem odnosu do Cerkve na Slovenskem in seveda njenih institucij, denimo Škofovih zavodov v Šentvidu, kjer je sam direktor. Globokar je predstavil Zdešarjevo prizadevanje na tem področju tako med njegovim bivanjem v tujini, kot po vrnitvi v domovino.


Dr. Roman Globokar

Dr. Janez Zdešar (1926-2013) se je rodil 19. maja 1926 v Ljubljani. Po osnovni šoli v Marijanišču je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance, po vojni pa doživel vrnitev s Koroškega v teharsko taborišče. Od tam je uspel 21. junija 1945 pobegniti v skupini enajstih domobrancev. Rešili so se le štirje. Po nekajmesečnem skrivanju v Ljubljani je oktobra 1945 pobegnil v Avstrijo, kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. Jeseni je odšel v Briksen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je bil posvečen v duhovnika 10. oktobra 1952. Dolga leta je opravljal službo izseljenskega duhovnika med zdomci v Nemčiji. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil odgovoren tudi za slovensko pastoracijo po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.

Prisluhnite oddaji:

 

14. 2. 2016, Emil Viler – spomini mobiliziranca v italijansko vojsko, partizana in izgnanca

Pričevanje Emila Vilerja, ki ga tu predstavljamo, je zgodba njegovega življenja do petindvajsetega leta starosti. Zgodba človeka s Primorske, slovenske Istre, rojenega oktobra 1920 v Koštaboni, staršem slabega zdravja, mami šivilji, očetu mežnarju. Emila Vilerja, ki je bil eden od sedmih otrok, sta zaznamovala revščina in boj za preživetje, a je vselej črpal moč v slovenskih koreninah in v prelepih melodijah slovenskih pesmi.

V času fašizma so mu bili trdna opora zavedni starši in koštabonski duhovnik Alojz Kocjančič, ki ga je učil igranja na orgle in ga navdušil za vodenje cerkvenega pevskega zbora. Emil Viler je kot italijanski državljan moral sprejeti breme vpoklica v italijansko vojsko. Po dvakratni zavrnitvi so ga januarja 1943 dodelili regimentu v mestu Asti, kmalu zatem pa razorožili in premestili v posebne bataljone italijanske vojske v Torino in v okolico Milana.

Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, se je srečno vrnil domov. Doživel je maščevanje vaščanov nad domačim fašistom, kar ga je prizadelo in zaradi česar je v svojem življenjepisu zapisal: »Bistvo je v tem, da pokažemo svetu tudi z dejanji, da smo boljši od fašistov, da smo bolj humani, da zavračamo sovraštvo med seboj, da odklanjamo maščevanja.«

Emil je bil v partizanskem gibanju določen za terenca, a ne za dolgo, saj so ga marca 1944 Nemci izgnali na prisilno delo v Nemčijo, od koder se je vrnil po koncu 2. svetovne vojne. Življenje pod fašizmom in v času 2. svetovne vojne v zadnjih letih podoživlja s pisanjem pesmi, v katere pogosto izliva ljubezen do materinega jezika.

Prisluhnite oddaji, ki jo je priravila Irena Uršič:

7. 2. 2016, O gospodarskih pretresih v minulih 25-ih letih

Gospodarskih pretresov je Slovenija od svojega nastanka doživela kar precej. Veliko strahov se je pojavilo že zaradi same izgube jugoslovanskega trga, menjave valute, nato se je zgodilo propadanje podjetij, lovke pa so se divje razpasle ob uvedbi lastninjenja družbenega premoženja ter menedžerskih prevzemih. Ob prelomu z Jugoslavijo je bil strah pred izgubo trgov precejšen. Izidor Rejc, ki je bil v prvi osamosvojitveni vladi Lojzeta Peterleta republiški sekretar za industrijo, je opozarjal, da se lahko zgodi totalen mrk, da torej izgubimo več kot 40 odstotkov BDP-ja, a je veljal za pesimista.

Dr. Boris Pleskovič in Izidor Rejc
Dr. Boris Pleskovič je pritiske, da bi prišlo do slabitve podjetij in menedžerskih odkupov, zaznal že v času, ko je bil svetovalec za gospodarstvo premiera Lojzeta Peterleta. »Enkrat je prišel Gosar, nekdanji direktor Mercatorja, Nano Vipotnik iz Iskre, pet jih je bilo, velikih direktorjev. In je rekel, da bi naredili tako, kot je rekel Mencinger, da bi pet odstotkov podjetja podarili direktorjem, potem bi pa oni v petih, desetih letih iz dobička izčrpavali podjetje in bi ga na koncu privatizirali, posojilo bi pa dala Ljubljanska banka ali pa mariborska. Pa sem rekel, da to se ne bo zgodilo, dokler bom jaz tu. ... Dve leti ni nihče upal priti s tako idejo.« Da so se potem, ko je Demosova vlada padla, stvari spremenile, priznava ekonomist in večkratni minister za delo dr. Vlado Dimovski. »Problem je bil v tem, ker je Demosova vlada padla že leta 1992 in določenih teh osnovnih zakonov, strukture, ni izpeljala in se to vleče do danes.«

Dr. Vlado Dimovski in Igor Antauer
Vmes se je zgodilo lastninjenje družbenega premoženja. Leta 1993 je bila sprejeta zakonodaja, prebivalstvu je bilo izdanih za 567 milijard tolarjev brezplačnih lastninskih certifikatov, kar 58 odstotkov lastniških certifikatov je bilo vloženih v pooblaščene investicijske družbe, 32 odstotkov jih je bilo plasiranih v podjetja, ostali so bili neporabljeni. V ozadju te zgodbe s certifikati so bile številne mahinacije, pooblaščene investicijske družbe so »čez noč« postale delniške družbe. Dimovski takole razmišlja: »Problem je bil, ker so se PIDI tako osamosvojili, da so postali ekonomska kategorija, postali so skupina s kapitalom. Začeli so vplivati na formiranje zakonov.«

dr. Vlado Dimovski
Izidor Rejc krivdo za nastalo situacijo deloma pripiše ustavi. »Tam bi lahko bil samo en člen, ki bi govoril, da se družbena lastnina ob sprejemu ustave spremeni v državno. Tako pa smo padli v prazno.« Sam je denimo predlagal člen, da je vsak brezplačni prenos ničen, državni zbor je to sprejel, ustavno sodišče pa razveljavilo. Antauer problem vidi v tem, da občutka za lastnino nismo imeli. »Morate vedeti, mi nismo imeli čisto jasne državne lastnine, niti privatne lastnine, razen malih obratov, ki jih je tudi prejšnja oblast pustila pri miru. Potem se nam je zgodilo, da smo rekli, da bomo privatizirali nekaj, ampak definitivno o kapitalu nismo znali razmišljati.«
V oddaji, ki je postregla z nekaj zanimivimi podrobnostmi o srečanjih in pogovorih v preteklih 25-ih letih, nismo mogli niti mimo prodaje Elana, privatizacije Mercatorja, propada Peka in podobnega.

Prisluhnite prvi oddaji ob 25 letnci samostojne Slovenije, ki jo je  pripravila Tanja Domniko:

31. 1. 2016, Polde Križaj (1929 – 2016) pričevanje

Naš gost je bil Polde Križaj iz Godešiča pri Škofji Loki, ki je obudil spomin na med in povojna leta, ko je bil najstnik. V oddaji Moja zgodba je predstavil, kako se je v vasi začela delitev ljudi na partizanske in ne partizanske. Bistveno so k temu pripomogli poboji ljudi, ki niso bili naklonjeni komunizmu.

Opisal je tudi pot članov njihove družine v Nemčijo, kjer so pred odhodom na fronto lahko obiskali dva strica, mobilizirana v nemško vojsko. Noben od njiju se ni vrnil, čeprav sta oba dočakala konec vojne.

Pogovor s Poldetom Križajem smo posneli v mesecu juniju 2015 na njegovem domu v Godešiču. Žal je naš pričevalec v začetku leta 2016 umrl, njegovo pričevanje pa smo ohranili.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

24. 1. 2016, Zdešarjev simpozij – msgr. Janez Pucelj

14. in 15. novembra 2015 je v Domu sv. Jožefa v Celju potekal simpozij z naslovom »V življenje in ne v Barbarin rov«, posvečen pa je bil velikemu Slovencu, duhovniku, teharskem beguncu dr. Janezu Zdešarju (1926- 2013). Bil je eden velikih pričevalcev 20. stoletja. Človek, ki mu je bilo namenjeno, da bo sotrpine, domobrance in civiliste iz Teharij, preživel za 68 let. Toliko let mu je bilo darovanih, da bi njegova beseda o težkih dneh maja in junija 1945, prišla na plano.

Na njem je s predavanjem „Zdešar in Slovenci v Evropi" sodeloval tudi izseljenski duhovnik msgr. Janez Pucelj. Ta je v svojem referatu osvetlil vlogo svojega predhodnika med duhovniki v izseljenstvu. Zdešar ni bil samo njihov duhovnik, ampak tudi prijatelj, socialni delavec, prevajalec, vedno pripravljen pomagati ...

Prisluhnite oddaji: