• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

17. 4. 2016, Rupel, Šter in Štuhec o mednarodni poti Slovenije po 25. letih

Gostje oddaje Moja zgodba so bili prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, nekdanji notranji minister in zdajšnji vodja Konzularnega sektorja na MZZ Andrej Šter ter član Komisije pravičnost in mir Ivan Štuhec. Spregovorili so o tem, kako je Slovenija v času osamosvajanja gradila svojo diplomatsko mrežo, kako je tekla njena mednarodna pot, kakšen je bil tu prispevek Cerkve, vloga izseljencev in ostalih držav.

Brez zunanjih zadev, diplomacije in mednarodnega priznanja Slovenije ne bi bilo, je prepričan Dimitrij Rupel, ki je bil naš prvi zunanji minister. „Brez dogovora na Brionih in tega, da smo uspeli svoje stališče predstaviti na haaški konferenci septembra 1991 in tega, da smo napredovali kar zadeva mednarodno priznanje v zadnjih mesecih leta 1991 in prvih leta 1992, te države ne bi bilo. To je treba večkrat poudariti. Slovenska država je stara 25 let, začela se je v senci jugoslovanske krize v spopadu z Jugoslovansko armado, tudi v spopadu z jugoslovansko diplomacijo in v konfrontaciji z mnenjem mednarodne skupnosti, ki ni bilo naklonjeno slovenski samostojnosti," se prvih korakov, ki so se začeli že pred Deklaracijo o samostojnosti spominja Rupel.

Andrej Šter je bil v tedanjem času poslanec v trodomni republiški skupščini. „Veliko znanja in entuziazma je bilo vključenega v ta projekt osamosvajanja, in to je tisto, kar človek v današnji situaciji resnično pogreša." V povezavi s kadrovsko politiko tistega časa se Šter spominja geste ministra Rupla, ki mu ni bila najbolj pri srcu, in sicer njegov predlog, da za svojega namestnika angažira evidentno drugi politični opciji pripadajočega Zorana Thalerja. „Ta gesta kaže na odprtost in na to, da je diplomacija tisto, kar spada v vrtiček, znotraj katerega se sile v državi strinjako, da se tam ne taca. Če bi to modrost znali obdržati, bi imeli danes mnogo manj težav."

Štuhec: Vloga Cerkve pri osamosvajanju ni dovolj cenjena
Pomembno vlogo v času osamosvajanja je imela tudi Cerkev. Dr. Ivan Štuhec se je v takratnem času po petletnem študiju v Rimu vrnil v Maribor, kjer je bil študentski duhovnik. Prihod v Slovenijo je zanj pomenil vračanje v še komunistično državo, ki je na koncu svojih izdihljajev. »Meni je bilo to takrat jasno, večini Slovencev pa ne, ker so bili prikrajšani za ogromno informacij, ki sem jih jaz v Italiji preko TV lahko spremljal. S tega zornega kota sem ob vrnitvi videl, da Maribor leži globoko v socializmu in da je treba tu začeti delati.« Vključen je bil v pripravo takratnih teoloških tečajev, ki so se pozneje preimenovali v Nikodemove večere. »Teološki tečaj je bil pomembna javna tribuna, ki je v mesecu novembru privabljal veliko poslušalcev in bil je zelo pomemben doprinos pri rahljanju celotne situacije.« Pomembno je bilo tudi srečanje katoliških izobražencev Draga, kjer se je odpiral socialistično kontaminiran prostor v demokracijo. Ko so se začele ustanavljati stranke, je nastopil logistični problem, kje sploh najti prostor za sestanke in župnijske učilnice so večkrat odprle vrata. Štuhec je spomnil, da je škofijska avla gostila prvi javni dogodek mariborskega Demosa, v tamkajšnji stolnici pa so po vzoru frančiškanov iz Ljubljane sprožili molitve za domovino. Cerkev je bila aktivna na različnih ravneh. »Če kdo, potem smo ravno kristjani pričakovali, da družbene spremembe lahko tudi za nas, ki smo bili drugorazredni državljani v prejšnjem sistemu, prinesejo pomemben preobrat, zato smo z vsemi močmi in vsemi razpoložljivimi sredstvi podpirali ustanavljanje novih političnih strank, ker smo se zavedali, da samo pluralizem v političnem smislu prinaša tudi demokracijo.«

Cerkev je v času osamosvajanja aktivno sodelovala. Ob dogodkih, ki so povezani z osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Štuhec je spregovoril tudi o vlogi samih kristjanov in miselnosti le-teh. »Ker je bila vsa propaganda Kučanu v prid, so bili ljudje na njegovi strani, ne da bi se spraševali o njegovi preteklosti o njegovi preteklosti in o tem, koliko je oviral ali pospeševal osamosvojitev Slovenije. Tisti, ki smo vemo, da ni bilo nobene enotnosti in da so stare politične sile v parlamentu naredile ve, da so stvari ovirale, zavirale ali preprečile,« je v med drugim oddaji povedal Ivan Štuhec, ki je prepričan, da niti vloga Cerkve niti vseh ključnih akterjev, ki so izpostavili svoje življenje v času osamosvajanja, ni dovolj ovrednoteno.
Prisluhnite posnetki oddaje, ki jo je vodila Urška Hrast:

10. 4. 2016 Franc Jerončič – italijanski vojak in partizan

Franc Jerončič, ki se je rodil oktobra 1923 v majhnem zaselku Kostanjevica na odročnem Kolovratu, nad Kanalom ob Soči in s pogledom na Beneško Slovenijo, je odraščal v revni družini. Raznarodovanje pod italijansko fašistično oblastjo je doletelo, tako kot vse, tudi ta košček slovenske primorske zemlje.

Franc Jerončič se je pod obvezo moral vključevati v fašistične organizacije. Fantje v starosti od 6 do 14 let so bili Balilla, od 14 do 18 let avantgardisti in od 18 do 21 let mladi fašisti - vse z namenom vcepljanja militarističnega duha, fašistične ideologije in brisanja slovenske identitete. Toda družina Jerončičevih je ostala zavedna slovenstvu in verna.

Franc Jerončič je bil predčasno, pri 19 letih, januarja 1943, vpoklican v italijansko kraljevo vojsko. Služil je v Arezzu v Toscani, a le do maja 1943, ko so bili tam služeči italijanski vojaki slovenske narodnosti razoroženi in premeščeni v posebne bataljone italijanske vojske v Livornu. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se mu je uspelo vrniti domov. Drugi dan po vrnitvi se je že priključil partizanom in se vse do konca vojne bojeval kot pripadnik briško-beneškega odreda.


Partizansko gibanje je Franca Jerončiča močno zaznamovalo. Po drugi svetovni vojni je deloval v kmetijski zadrugi Dobrovo in bil zaslužen za obnovo in vzpostavitev glavne infrastrukture v domačem okolju. Z veliko ljubeznijo do umetniške obdelave lesa in ohranjanja kulturne dediščine je ustanovil Etnološko rezbarski muzej in s sinom Zoranom napisal knjigi: Življenje na Kanalskem Kolovratu ter Bratje Slovani - dolga pot avstrijskega vojaka Franca Jerončiča starejšega in druge zgodbe s Kanalskega Kolovrata.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

3. 4. 2016, Znanstveni simpozij Brezpravje v imenu ljudstva

Študijski center za narodno spravo je v letu 2015 organiziral tri znanstvene posvete, ki so bili posvečeni času druge svetovne vojne, posledicam vojne in revolucije in pogledu na zgodovinske dogodke s 70 letne perspektive.

Tretji posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«, je potekal 10. decembra 2015 v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Namenjen je bil prikazu delovanja enega najmočnejših orodij, ki jih je komunistični sistem izbral za nadvlado in teptanje človekovih pravic, to je sodstvu.


V tokratni oddaji bomo prisluhnili uvodnim pozdravom Marte Keršič, sodelavke Študijskega centra za narodno spravo, direktorici omenjenega inštituta dr. Andreji Valič Zver in Davidu Tasiču, predsedniku Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.

V nadaljevanju pa lahko poslušate prispevek sodelavca Študijskega centra za narodno spravo mag. Renata Podbersiča z naslovom Partizansko sodstvo na Primorskem. Prispevek pregledno prikaže razvoj sodstva na Slovenskem med drugo svetovno vojno, ki se je razvijalo vzporedno s partizanskim gibanjem. Bilo je pod močnim vplivom komunistične partije. Novi časi, ki so jih propagirali komunisti, naj bi veljali tudi na področju sodstva. Po mnenju medvojnih revolucionarnih oblasti bi se moralo razvijati t. i. ljudsko sodstvo, ki je bilo usmerjeno predvsem proti notranjemu sovražniku. Prvi predpisi na področju t. i. partizanskega sodstva so začeli nastajati že poleti 1941. Za kazniva dejanja so bila v partizanskem gibanju ustanovljena vojaška sodišča. Obtoženi so morali odgovarjati pred najbližjim brigadnim ali področnim sodiščem. Žal se je prevečkrat dogajalo, da je partizanska oblast zaobšla celo odredbe revolucionarnega sodstva.

Oddajo zaključuje predavanje Boštjana Kolariča, sodelavca Študijskega centra za narodno spravo, ki v prispevku z naslovom Politični sodni procesi na Slovenskem spregovori o tem, da je Komunistična partija Slovenije za obračun z dejanskimi in domnevnimi nasprotniki režima zlorabila tudi sodstvo in kazensko pravo. Tako je omogočila izvajanje političnih sodnih procesov zoper, kot jih je sama poimenovala, »narodne« in »razredne« sovražnike. Kot pojavna oblika nasilja so se politični sodni procesi pojavljali skozi celotno obdobje komunističnega totalitarizma, s skupnim številom okoli 25.000 žrtev- političnimi obsojenci.

Oddajo je pripravila Marta Keršič:

 

27. 3. 2016, Peter Bergant o usodi Jožeta Beraneka

V oddaji Moja zgodba nam je Peter Bergant predstavil usodo ilustratorja Jožeta Beraneka, ki je bil po drugi svetovni vojni popolnoma zamolčan, zaradi njegovega dela v propagandnem oddelku Slovenskega domobranstva. V drugem delu oddaje pa lahko prisluhnete „Beranekovemu pismu", literariziranemu besedilu Petra Berganta, ki skozi usta umrlega ilustratorja govori svojemu sinu. Prebral ga je dramski igralec Pavle Ravnohrib.

 

Jože Beranek, roj. 22.6. 1913, ubit: (2.?) junij 1945

Rojen je bil materi Vilemini, roj. Teplicky sicer na Češkem v kraju Piskova Lhota. Oče Jan je bil avstroogrski vojak in glasbenik. S tremi otroki je prišla družina najprej v Zagreb. Takrat je bil Jože star 9 let. Po enem letu zagrebškega življenja, so se leta 1922 preselili v Ljubljano, kjer so dobili malo hiško na Galjevici in jo postopoma odplačevali.
Sin Jože je leta 1930 končal meščansko šolo. Pet let kasneje pa je diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Imel pa je očitno velik risarski talent. Zaprosil je za šolanje v Pragi, na likovni akademiji. Žal ni mogel dokončati študija, ker je umrla mama.
Zatem se je zaposlil v Saturnusu, kjer je slikal na embalažo. Tam so namreč izdelovali kovinsko embalažo. Vmes je odslužil vojaški rok in se vrnil s činom podporočnika. Leta 1940 se je poročil z Marijo Lupinc, s katero sta leta 1943 dobila sina Marka.

Prijavil se je na natečaj Slovenca, kjer so iskali ilustratorja. Bil je sprejet. Opremljal je knjižne ovitke, pri številnih knjigah pa je dodal veliko vrednost- svoje ilustracije. Nepozabni so njegovi motivi planinskega življenja. Istočasno so v nadaljevanjih izhajale v Slovencu zgodbe in povesti Joža Tomažiča, ki jih je ilustriral v stripovski maniri. Ilustriral je večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk. V letu 1943 je izšel roman v slikah »Quo vadis« Znani roman Henrika Sienkiewicza je priredil Edvard Traven. Akademski slikar Marijan Tršar je te ilustracije ocenil za vrh njegovega ustvarjanja. Ker je družina potrebovala denar, je veliko risal tudi sicer. Znani so njegovi plakati za turizem.

Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva. Tu je skrbel za ilustracije in opremo revije Slovensko domobranstvo. Zasnoval je tudi vrsto plakatov, ki so vabili v domobranske vrste.
Ko je bilo konec vojne, ni odšel v Avstrijo. Trdil je, da se nima česa bati, saj ni sodeloval v vojaških operacijah. Tako je maja 1945 ostal v Ljubljani. Knoj in Ozna sta skupaj „čistila" Ljubljano „sovražnih elementov". Vršilec dolžnosti komandanta generalštaba slovenske NOV Dušan Kveder in politkomisar Viktor Avbelj sta 12. maja izdala razglas, da se morajo vsi pripadniki nekdanje nemške vojske in pripadniki enot v službi okupatorja najkasneje v tednu dni javiti komandam mest ali drugim vojaškim organom, sicer jih bodo kaznovala vojaška sodišča. Zajete ljudi so zapirali v mestne zapore na Poljanski cesti pa tudi v taborišče Šentvid. Ob razglasu se je Beránek javil komandi mesta Ljubljana. Žena mu je branila, ampak on se je šel javit ... Obdržali so ga v zaporu. Od obljub, da bo pomiloščen, ni bilo nič. Nekega junijskega dne je prišel po tednu dni zapora domov. Povedal je, da se je vrnil le toliko, da pozdravi ženo in sina, preden jih odpeljejo na Krim „sekat drva". Odšel je in nikoli več se ni vrnil.
Govorilo se je, da so jih odpeljali nekam proti Igu. Domači niso nikoli izvedeli, kje je končal. Bojda so mu pred smrtjo odsekali roki v zapestju, »da ne bo mogel več malati domobranskih plakatov«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

20. 3. 2016, Zdešarjev simpozij - mag. Blaž Otrin

Prisluhnete lahko še zadnjemu predavanju iz Zdešarjevga simpozija v Celju novembra 2015, ki je potekal pod naslovom "V življenje in ne v Barbarin rov".

Mag. Blaž Otrin je spregovoril na temo "Zdešar kot ohranjevalec zgodovinskega spomina". Njegovo predavanje se je posvečalo Zdešarjevemu ukvarjanju z zgodovino Slovencev, kot tudi širše, ter njegovemu odnosu do aktualnega družbenega trenutka, ki ga je zaznaval.

 

Prisluhnite oddaji: