• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

30. 4. 2017, Tone Brne, pričevanje Slovenca iz Avstralije

V »Moji zgodbi« smo slišali zgodbo Toneta Brneta, rojenega 4. avgusta 1921, doma iz Podgraj pri Ilirski Bistrici, ki že sedmo desetletje živi v Avstraliji. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v italijansko vojsko. Iz Milana so ga poslali na grške otoke. Po kapitulaciji Italije je postal nemški vojni ujetnik. Preostali čas vojne je preživel v različnih taboriščih od holandske meje do Poljske. V Berlinu je dočakal prihod Rdeče armade in se od tam odpravil peš domov. Povojna oblast ga je skušala pridobiti za tajnega sodelavca, a je sodelovanje odklonil in z dekletom Marijo pobegnil v Trst.

Marija in Tone Brne

Prvi meseci v Trstu so bili precej napeti, saj so za njim poslali sodelavca udbe, da bi ga pripeljal nazaj. Tone Brne in nekaj tednov mlajša Marija, prav tako iz Podgraj, sta se pred koncem leta 1945 poročila in si ustvarila družino. Sledila so leta v begunskih taboriščih v Italiji. Nazadnje so bili v Aversu pri Nepalju, od koder so 1949 odpluli v Avstralijo. Tone je tudi tam za krajši čas izkusil begunsko taborišče in zatem dobil prvo službo skoraj tisoč kilometrov stran od žene in hčerke, ki so ju premestili v drugo taborišče. Zaposlitev je dobil v gradbeništvu in v tej stroki ostal do upokojitve.

V zadnjem delu Moje zgodbe je Tone Brne spregovoril o povezovanju Slovencev Melbournu, o začetkih slovenskega misijona in slovenskih klubov. Sam se je dejavno vključil v »slovensko župnijo«, ki je pod vodstvom p. Bazilija Valentina zaživela v predelu Kew. Zgradili so cerkev sv. Cirila in Metoda, dvorano, dom ostarelih ...

Ob koncu je spregovoril tudi o prihodnosti slovenske skupnosti v Avstraliji, o razmerah doma v Sloveniji in o nujnosti sprave v našem narodu.

Pogovor je marca 2013 v slovenskem misijonu v Melbournu posnel Tone Gorjup.

23. 4. 2017, Marija Žakelj, rojena Oblak

Prisluhnete lahko pričevanju Marije Žakelj, rojene Oblak, doma iz Sv. Gregorja nad Sodražico, Ribnico in Velikimi Laščami. Tam se je rodila leta 1926 kot četrta od devetih otrok. Imela je še sedem bratov in eno sestro. V hiši, kjer je obiskovala šolo, se je rodil Janez Evangelist Krek. Oče je imel pred vojno lesno trgovino, potem pa so živeli od kmetije. Čeprav je bilo življenje skromno, so bili zadovoljni in jim ni ničesar primanjkovalo.

Močan udarec za njihovo družino, za vas in okolico je pomenil začetek druge svetovne vojne. Okupirali so jih Italijani, ki jih domačini niso marali, še hujše izkušnje pa so imeli s partizani, ki so kmalu po začetku vojne prišli v njihove kraje. V prvi fazi so izvajali rekvizicije in oropali gostilno, trgovino in številne domačije. Nato so začeli z umori, med katerimi je gospe Mariji posebej ostal v spominu umor njene birmanske botre, učiteljice Ivanke Novak, ki so jo umorili visoko nosečo, skoraj pred porodom. Po smrti so pri njej našli pismo nerojenemu otroku, ki mu ga je napisala v slovo.

Umorili so tudi bratranca Marijinega očeta in precejšnje število ciganov. Marijina starejša brata sta odšla k vaški straži, ki se je oborožila s starimi jugoslovanskimi puškami. Enega so ujeli partizani, ga imeli precej časa pri sebi na Blokah, nato pa so ga ob priliki pobega umorili. Drugi brat Tone je bil zajet s strani partizanov na Velikem Osovniku. Od tam so ga peljali v Kočevje, kjer je bil nekaj časa zaprt. Potem so jih peljali v gozd, da bi jih umorili, na poti pa so jih izsledili Nemci, zato so se partizani razbežali in so domobranci ostali živi. Nemci so jih pripeljali v Kočevje. Tretji brat je delal v trgovini v Kamniku, od koder je bil mobiliziran v nemško vojsko. Med vojno je bil ranjen, domači so dobili njegovo obleko po pošti in so mislili, da je mrtev, vendar je bil še živ. Vrnil se je po koncu vojne.

Pričevanje je novembra 2016 v Clevelandu posnel sodelavec SCNR Dr. Renato Podbersič, za oddajo pa je pripravila Marta Keršič.

19. 4. 2017, (Ne)urejenost vojaških grobišč

V oddaji Moja zgodba smo pripravili pogovor ob vprašanjih, ki si jih v dveh člankih (Revolucija in božja njiva in Slovenija Antigona) zastavlja dr. Jože Dežman: Kakšno je in kakšno bo partizansko mesto mrtvih, ter Ali Republika Slovenija želi izvedeti za grobove svojih otrok? Ali jih hoče urediti?

Ob tem smo v studio povabili tri kustose Muzeja Novejše zgodovine Slovenije dr. Moniko Kokalj Kočevar, mag. Marka Štepca in Ireno Uršič, ki so nam vsak s svojega področja zaupali kako je z urejenostjo oz neurejenostjo vojaških pokopališč. Tako je mag Marko Štepec spregovoril o pokopališčih prve svetovne vojne, dr. Monika Kokalj Kočevar in Irena Uršič pa sta predstavili nemška in italijanska vojaška pokopališča, kjer je pokopanih tudi kar nekaj slovenskih mobilizirancev. O partizanih grobiščih je spregovoril dr. Dežman.

Temeljna ugotovitev je, da so predvsem pomanjkljivi podatki, ki bi nas lahko pripeljali do vseh pokopališč. Različne metodologije, ki jih imajo v različnih državah, namreč onemogočajo enoten register vseh žrtev, tako prva kot druge svetovne vojne. Vsekakor pa se ne moremo znebiti vtisa, da je najslabše poskrbljeno prav za grobišča druge svetovne vojne.

Več pa v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete:

9. 4. 2017, Marija Pivik rojena Novak - pričevanje

Svojo zgodbo nam je predstavila Marija Pivik Novak, ki se je pred osemdesetimi leti rodila na Jeličnem Vrhu, v župniji Gore nad Idrijo. Njeno pričevanje je novembra 2016 v Clevelandu posnel dr. Renato Podbersič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo.

Oče Marije Pivik je bil krojač, mama pa gospodinja. V družini se je rodilo 11 otrok, 7 deklet in 4 fantje. Jelični vrh je 25 let spadal pod Italijo, tako se Marija spomni, kako so v Jugoslavijo hodili po moko in živež. Oče je imel kot krojač 5 učencev in je bil zelo podjeten ter je dobro zaslužil. Napeljal je tudi svojo elektriko. Družini pod Italijo ni bilo hudo.

Do sprememb pa je prišlo v času, ko se je med drugo svetovno vojno začela komunistična revolucija, in so komunisti začeli ropati in krasti po kmetijah. Domačini so za varstvo prosili Italijane. Ti so jim odgovorili, da jih sami ne bodo varovali, lahko pa jim dajo orožje. Tako so se kmetje organizirali in se oborožili. K tem enotam je kot 16 leten pristopil tudi Marijin brat Ivan. Nastanil se je na postojanki pri sosedu, od koder so skrbeli za varnost vasi Zavratec. Ko so nekega dne odšli proti vasi, je prišel v roke partizanom. Od tam so ga peljali na Gore in ga mučili. Od takrat ga ni bilo več nazaj. Oče se je trudil, da bi izvedel, kje je bil ubit. Nekateri so vedeli, vendar mu niso upali povedati. Resnica je prišla na dan mnogo kasneje.

Pričevanje, ki ga je novembra 2016 v Clevelandu posnel dr. Renato Podbersič, je za poslušanje pripravila Marta Keršič:

26. 3. 2017, Življenje in delo dr. Milka Mikole

V letu 2016 je dr. Milko Mikola obeleževal življenjski jubilej in sicer 70. letnico rojstva. V tem letu je izšla njegova najnovejša monografija z naslovom "Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji med letoma 1945 in 1951". Ob tem dogodku so na Študijskem centru za narodno spravo oktobra 2016 z njim pripravili pogovor o njegovem življenju in delu, ki ga je vodila dr. Mateja Čoh Kladnik.

 

V pogovoru se je dotaknil grenkih izkušenj in ponižanj, ki jih je kot otrok in mladostnik doživel po koncu druge svetovne vojne. Spregovoril je o svojem študiju in poklicni poti, o težavah, ki jih je doživljal kot profesor zgodovine na šolskem centru Borisa Kidriča v Celju, o bogatem arhivskem gradivu, s katerim se je srečeval, ko se je zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje. Kot eden odličnih poznavalcev nasilja v komunističnem sistemu povojne slovenske zgodovine je prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in narodno spravo na Ministrstvu za pravosodje, in svoje delo nadaljeval kot prvi direktor Študijskega centra za narodno spravo. Tudi po odhodu v pokoj je nadaljeval z znanstvenim raziskovanjem. Je avtor številnih člankov in prispevkov s področja zgodovine med in povojnega nasilja komunističnega sistema na slovenskem ozemlju, pionir raziskovanja polpretekle slovenske zgodovine, ki je s svojimi raziskavami utiral pot mnogim zamolčanim in prepovedanim temam ter avtor številnih znanstvenih in strokovnih monografij. Izdal je več odmevnih publikacij, dokumentov in pričevanj, sodeloval je na simpozijih, okroglih mizah in širom Slovenije predstavljal izsledke svojih raziskav.

Za opravljeno delo je prejel več priznanj in nagrad, med katerimi velja posebej omeniti Aškerčevo priznanje iz leta 2004, ki ga podeljuje Arhivsko društvo Slovenije, Srebrni Celjski grb iz leta 2009 in Zoisovo nagrado za pomembne znanstvene dosežke na področju zgodovine iz leta 2013.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Marta Keršič: