• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

14. 1. 2014, Milan Zajec – In memoriam

Tokrat smo se v oddaji Moja zgodba poklonili spominu na Milana Zajca, enega tistih, ki jim je bilo dano pobegniti iz morišča v Kočevskem Rogu. Umrl je v petek 20. decembra 2013, pokopan pa je bil v petek 27. decembra v Clevelandu v ZDA.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Navedimo odlomek iz pogovora Janeza Grila s škofom Stanislavom Leničem, ki je bil objavljen v Družini, štev. 14-15, 1990. Na vprašanje o tem, kaj je takoj po vojni zvedel o pobijanju domobrancev, je odgovoril:

»Na škofijo so začele prihajati novice, da vračajo domobrance. Storiti nismo mogli ničesar. Bili smo poraženci in so nas kot take jemali. Nihče nas ne bi niti poslušal. Sprva nismo mogli verjeti, da je to sploh mogoče. Potem so prišle prve vesti, da jih vozijo v Kočevski rog. Bilo je strahotno, mora nad deželo. Nihče ni hotel ničesar vedeti ali videti, če smo koga spraševali.
Prvo natančno poročilo, ki sem ga jaz dobil, mi je dal Milan Zajec iz Velikega Gabra, ki se je rešil iz jame v Rogu. Prosili so me, da sem ga šel spovedat in obhajat v Stehanjo vas, kjer se je skrival pri svoji teti. Skoraj čudežno sem prišel do njega. Spremljal me je njegov brat in še nekdo. V Gabru je skočil pred nas komandir milice in rekel: Pregledali bomo to bando, kaj ima pri sebi. Nenadoma ga je nagovorila neka ženska in ga tako zamotila, da smo lahko šli mimo. Vso noč sem se pogovarjal z Milanom Zajcem in on mi je vse natančno povedal, kako je potekalo vračanje in pobijanje domobrancev.
Kasneje, sredi marca 1946, je bila velika nevarnost, da bi tega preživelega domobranca ujeli, ker je pogorel kozolec, na katerem se je skrival. Pomagal sem mu in ga na kolesu spremljal do Šentjošta, kjer sta ga dva fanta prevzela in peljala čez mejo. Pred kratkim je bil pri meni na obisku Slovenec iz Argentine in mi povedal da je on eden tistih, ki je Zajca spravil čez mejo. Spomnim se, kako mi je Milan Zajc pravil, da ga je v duhu vedno spremljalo pet njegovih v Rogu pobitih bratov in mu govorilo: Milan, bodi pogumen, ti se boš rešil. Bog hoče imeti pričo vsega tega, kar se je v Rogu dogajalo.« Leniča so obsodili tudi zaradi njegove pomoči pri Zajčevem pobegu.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

7. 1. 2014, Načrti oddaje Moja zgodba za leto 2014

Tokrat so nastopili avtorji prispevkov, ki jih lahko poslušate v oddaji Moja zgodba. O pomenu življenjskih zgodb, ki jih lahko poslušamo, so spregovorili muzejski svetnik, kustos v Gorenjskem muzeju Kranj Jože Dežman, Marta Keršič iz Študijskega centra za narodno spravo in pa kustosinji Muzeja Novejše zgodovine Slovenije Monika Kokalj Kočevar in Irena Uršič.

V letu 2014 nas bodo zanimale zgodbe povezane s totalitarizmi, mobilizacijo Slovencev v nemško in italijansko vojsko, ter osamosvojitvijo Slovenije.

 

Prisluhnite posnetku oddaje, ki jo je vodil Jože Bartolj:

 

17. 12. 2013, Milan Širca - italijanski mobiliziranec, prekomorec

MILAN ŠIRCA - Italijanski vojak, pripadnik italijanskih posebnih bataljonov in 1. prekomorske brigade NOVJ
»Ni bilo ne sladkorja ne soli, nobene hrane ni bilo. In tam na Glamočkem polju sem si jaz enkrat nabral malo regrata in sem tisto jedel in me je videl komisar. Drugi dan sem šel na raport h komandantu bataljona in oštja, je bilo nevarno. Nisi smel nekaj po svoje delati. Oni niso pustili. Če si kaj pametnega mislil - si moral misliti tako kot oni.«

Milan Širca je bil rojen leta 1921 v Skopem, danes pa prebiva v Krajni vasi na Krasu. Janaurja 1942 je bil vpoklican v italijansko vojsko in dodeljen 20. regimentu artilerije v Padovi. Nato je bil premeščen v Vicenzo, pozimi 1942 pa v Bolzano, kjer je bil skupaj z drugimi Slovenci v enoti razorožen in dodeljen posebnim bataljonom. Odpeljan je bil v Galatino v južni italijanski pokrajini Puliji, kjer je v okviru delovnih enot posebnih bataljonov kopal jarke za obrambo letališča italijanskih in nemških letalskih sil.

 

V času zavezniškega prodiranja po Apeninskem polotoku so Američani letališče v Galatini bombardirali in tako se je za Milana Širco odprla priložnost, da zapusti posebne bataljone in se pridruži zaveznikom. Prišel je v bližino Taranta in nato v Carbonaro, kjer se je po kapitulaciji Italije septembra 1943, zlasti pod vodstvom slovenskih internirancev že začela ilegalna agitacija za vstop v partizansko gibanje. Tako je bil Milan Širca eden od prvih prekomorcev, torej tistih, ki so sestavljali 1. prekomorsko brigado NOV, ki je bila ustanovljena 20. oktobra 1943 v zavezniškem taborišču Carbonara, ki so jo opremili in oborožili Britanci ter v Jugoslavijo čez Jadransko morje odpeljali konec novembra 1943.

Milan Širca je na jugoslovansko bojišče stopil na Korčuli ter nato z dalmatinskih otokov z brigado odšel na Drvar. Po razpustitvi brigade je bil vključen v pevski zbor 3. krajiške brigade, ki je iz Bosne v Srbijo prodrla v okviru Prve proletarske divizije ter sodelovala v zaključnih bojih v Slavoniji. Konec 2. svetovne vojne je Milan Širca doživel v Zagrebu.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

10. 12. 2013, Milan Podpečan – družinska zgodba, 2. del

Družini Podpečan kljub prizadevanjem lokalnih povojnih oblasti, ni bilo mogoče dokazati nobenega od očitanih dejanj kolaboracije oz izdajstva, zato so očeta celo v nevarnem letu 1946 oprostili vseh obtožb in po devetih mesecih krutega zapora v Teharjah izpustili. Mami in otrokoma so dovolili vrnitev v domovino šele po skoraj dveh letih.

Milan Podpečan je zapisal: „Sestra in jaz sva se vrnila v zelo slabem zdravstvenem in psihičnem stanju. Podhranjena, bolehna z nočnim prebujanjem, jokanjem in vstajanjem, sva bila v veliko breme staršem, ki sta sama trpela zaradi sovražnega okolja (policijskih preiskav...). Kot povratnik, izseljenec in sin bivšega trgovca sem bil v šoli postavljen v zadnjo klop s primernim (diskriminatornim) komentarjem učitelja." Sestri je kar naprej grozilo udarniško delo, zato jo je mati leta 1948 poslala k stricu v Split.
Teror nad družino in starši se je nadaljeval do smrti staršev. Odvzeto premoženje družini Podpečan ni bilo vrnjeno, pač pa so ga morali odkupiti. Nikoli tudi niso prejeli odškodnine za zaplenjene premičnine v trgovini.

Mama se je vse do smrti trudila, da bi ji vrnili odvzeto premoženje in da bi jo oprali neupravičenih obtožb, da je nemške narodnosti. V prošnji Okrožnemu javnemu tožilcu v Celje je leta 1954 zapisala:" Za časa okupacije nisem nikjer politično z okupatorjem sodelovala, ker sem se vedno zavedala slovenske narodnosti, ter sem tudi imela zeleno legitimacijo... Že leta 1942 sem podpirala NOB z živili in denarjem, kar lahko dokažem s pričami (navaja imena) ter potrdili."

Njena prizadevanja je nadaljeval njen sin, a brez uspeha vse do sodišča v Strasbourgu. 10. 12. 2001 je zapisal: „Zelo si želim, da bi se v R Sloveniji nekaj spremenilo. Danes pač potrdilo Osvobodilne fronte iz leta 1945/46 še vedno velja več, kot pa „zakonodaja" in da so tovrstna potrdila izdana zaradi točno določenih akcij (odstranitve trgovcev itd.) še vedno osnova (nedela) naših sodišč."

Prisluhnite drugemu delu pričevanja, ki ga je pripravila Majda Pučnik Rudl:

3. 12. 2013, Milan Podpečan – družinska zgodba, 1. del

Dokumenti kažejo, da je družina Milana Podpečana iz Črnove slovenske narodnosti, tako po očetovi kot po mamini strani, vsaj od leta 1800 do danes. Mama Amalija Podpečan izvira iz trdne kmečke družine Vrisk iz Ivence pri Vojniku, oče pa iz Strmeca pod Dobrno.
Ker so imeli doma trgovino in da bi se povojna oblast lahko polastila njihovega premoženja, so očeta Alojza Podpečana 26. avgusta 1945 brez pojasnil zaprli v Teharje, od koder je bil odpuščen šele po devetih mesecih zapora 23. maja 1946. Oprostilno sodbo je izdalo Okrožno sodišče v Celju 10. maja 1946.

Mamo Amalijo, 13-letno sestro Štefiko in našega pričevalca Milana, takrat starega 9 let, so prisilno izselili v Avstrijo. Prisilno odvedeni iz Velenja, kjer so takrat stanovali, so bili brez vsakega pojasnila 15. januarja 1946, ob 4.h zjutraj. V pol ure so lahko s seboj vzeli le najnujnejše, istočasno pa je tedanja oblast zasegla vse njihovo premoženje.

Otroka sta se iz Avstrije lahko vrnila 12. septembra 1947. Bila sta v zelo slabem telesnem in psihičnem stanju. Mama se je lahko vrnila šele 15. novembra 1947.

Prisilno izseljeni, izpostavljeni grožnjam, krutemu ravnanju in zmerjanju s strani spremljevalcev ter življenjsko ogroženi, so bili skoraj dve leti, zaradi „pomote", kar je tedanja oblast ugotovila kasneje. Zaradi izselitve so izgubili tudi vse premoženje.


Prisluhnite prvemu delu pričevanja, ki ga je pripravila Majda Pučnik Rudl: