Kot smo izvedeli že v prvem delu pričevanja, je bila Bernardka Korošec rojena Antoniji in Antonu Debevec v Begunjah pri Cerknici. Med 8. in 9. majem 1945 je na očetovo željo odšla z drugimi na Koroško. Z njo sta bila še brat Anton in teta Ančka, očetova sestra. Tu so bili, dokler jih niso s prevaro vrnili v domovino. V taborišče Teharje so brata, teto in njo pripeljali 31.5.1945. Oče je bil poslan v Teharje z zadnjim transportom.

Očeta in brata Antona so iz Teharij odpeljali neznano kam, datuma se ne spomni, in sta bila likvidirana, verjetno v Hudi jami. Njiju s teto pa so izpustili v sredini avgusta 1945. Zakaj ji je bila odvzeta prostost, ne ve in o tem nima nobenih dokumentov.

Poročila se je s 25. Letom. Do takrat je vse plače dajala mami, da so preživeli in da so se mlajši lahko šolali.

Kaj ji je pomagalo, da je preživela vojni teror in vse povojne krivice, Vetrinj, Teharje, povojni uboj očeta in brata, življenjsko ogroženost, negotovost in strah?

 

Takole je povedala: »Če so bile hude reči, jaz sem to slutila. V Teharjih, kjer smo bili skupaj, sem čutila, da se nobeden ne boji; In tudi jaz se nisem bala. Vzameš za svoje in greš; vdanost v usodo je neka nadnaravna moč. Strah nas je bilo prej in potem, ko smo prišli domov, še sedaj! Skozi živiš v strahu, da bodo otroke sekirali. Moje sinove, pet sinov, so sekirali pri vojakih. Ta starejši je imel neko knjigo in so mu zato grozili, da ga bodo potolkli z lopato. Pomoči ali štipendij za šolanje otrok nisem dobila.«

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

Celjski škof Stanislav Lipovšek je v nedeljo 6. oktobra daroval sv. mašo za žrtve medvojnega in povojnega nasilja v Spominskem parku Teharje. V je pridigi poudaril, da se je na Teharjah zgodil dvojni zločin. Prvi, ko so na Teharje pripeljali in tam ter v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve, drugi pa, ko so rajne izenačili s smetmi in odpadki.

Po Lipovškovih besedah bi se tretji zločin zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini omogoči vsem žrtvam povojnih pobojev, da dobijo svoje ime in grob.

Po maši je bila tudi spominska slovesnost na kateri sta spregovorila publicist dr. Aleš Maver in pa eden izmed štirih domobrancev, ki so uspeli pobegniti iz teharskega taborišča, zdaj 89-letni Ivan Korošec pa se je spominjal dogodkov v taborišču leta 1945.

V tokratni oddaji boste lahko prisluhnili Mavrovemu in Koroščevemu nagovoru. Posnel ju je p. Ivan Rampre, uredil pa Jože Bartolj:

 

 

Objavljemo nekaj odlomkov iz govora Ivana Korošca:

Ko so nas prignali do vrat taborišča, smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« - mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.

Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in porno-orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru, so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan« je klicala svojega fanta, »pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.

Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.

Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.

Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo in nepokrito. Stali so na vročem soncu, do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. - Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.

Blizu vrat civilne barake, je pripeljalo par konj voz »diro«, kmalu za njim pa se primaje star velik osebni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišiče, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

Objavili smo še zadnje predavanje z Znanstvenega posveta ob 4. obletnici vstopa v Hudo jamo pri Laškem, ki so ga skupaj pripravili Študijski center za narodno spravo, Arhiv Republike Slovenije in Slovenski filmski arhiv.

 

Dr. Jernej Letnar Černič je spregovoril o normativni ureditvi spominskega parka Huda jama in drugih povojnih grobišč na Slovenskem.

 

Oddaji, ki jo je posnel Izidor Šček, lahko prisluhnete tudi v audio obliki:

Tokratno oddajo smo oblikovali kot spomin na preminulega duhovnika Janeza Zdešarja (19.9. 2013), enega velikih pričevalcev 20. stoletja.

Rodil se je 19. maja 1926 v Ljubljani. Po osnovni šoli v Marijanišču je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance, po vojni pa doživel vrnitev s Koroškega v teharsko taborišče. Od tam je uspel 21. junija 1945 pobegniti v skupini enajstih domobrancev. Rešili so se le štirje. Po nekajmesečnem skrivanju v Ljubljani je oktobra 1945 pobegnil v Avstrijo, kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. Jeseni je odšel v Briksen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je bil posvečen v duhovnika 10. oktobra 1952. Dolga leta je opravljal službo izseljenskega duhovnika med zdomci v Nemčiji. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil odgovoren tudi za slovensko pastoracijo po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.

Janez Zdešar je oktobra leta 1946, zapisal spomine na težke dni, ki jih je kot ujetnik preživel v uničevalnem koncentracijskem taborišču Teharje. Spomini na beg so se ohranili kot po čudežu, po tem, ko so prepotovali dobršen del sveta. Avtor jih je konec oktobra 1946 v Brixnu zaupal duhovniku Janezu Kraljiču, ki je odhajal v ZDA. »Izgubljeni« so bili do leta 1990, ko so jih odkrili v Kaliforniji. Knjižica Spomini na težke dni, je prvič izšla leta 1990 in od takrat doživela več ponatisov, Zdešar pa je večkrat spregovoril tudi na našem radiu.

V oddaji lahko prisluhnete nekaterim spominom na življenje v koncentracijskem taborišču Teharje, o pobegu preko meje v Avstrijo, šolanju in dokončanju gimnazije v Lienzu, odločitvi za duhovniški poklic. Dr. Zdešar je opisal tudi svoje delo med zdomci v Nemčiji, kako ga je nadzorovala nekdanja jugoslovanska tajna policija ob koncu pa je povedal tudi, kako se je veselil samostojne Slovenije.

 

 

Pogovor je nastal leta 2007 ob razstavi preganjanje vere in Cerkve Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

 

V Rovtah nad Logatcem so se 24. in 25. avgusta spominjali 20. obletnice postavitve farne spominske plošče, na kateri je zapisanih kar 218 imen po vojni pobitih domačinov. Temu so pridružili še obeležitev 70. obletnice domobranstva ter Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Praznovanje so začeli v soboto, s spominskim večerom in odprtjem razstave medvojnega in povojnega gradiva domačinov iz Rovt, nadaljevali pa v nedeljo s sveto mašo za pokojne, ki jo je daroval prof. Janez Juhant in priložnostno akademijo, pri kateri je zbrane nagovoril Janez Janša.

 

Glede na bolečo razdeljenost slovenskega naroda se organizatorji zavedajo, da sprave ni brez resnice, zato so z razstavo in priložnostnim programom želeli odstreti rovtarsko polpreteklo zgodovino in spregovoriti tudi o prizadevanjih, kako v luči prave resnice priti do vsenarodnega soglasja. Sestavni del dogajanja je bil spominski večer s kulturnim programom Domoljubnega zbora, pričevanjem dveh žena, ki sta po vojni ostali siroti in okroglo mizo, pri kateri so sodelovali Marta Keršič, Andrej Mihevc, Jože Olup in Jože Dežman.

Danes boste v oddaji Moja zgodba lahko prisluhnili pričevanju Cvetke Hanuna, rojene Praper, ki bo spregovorila o zgodovini njene družine. Njen oče Cveto Praper je bil namreč zadnji poveljnik domobranske postojanke v Rovtah, ki je od tam maja 1945 odšel najprej na Koroško nato pa v smrt v Teharje.

 

Slika iz poroke očeta in mame Cvetke Praper.

Prisluhnite pričevanju, ki ga je na okrogli mizi v Rovtah posnel p. Ivan Rampre: