12. april 2013 - Najprej smo pogledali v spored Sedmega mednarodnega festivala gorniškega filma, v nadaljevanju pa posvetili pozornost kamniškim gorskim reševalcem, ki so lansko leto praznovali 90 let organiziranega reševanja.

Z nami sta bila urednica zbornika Želja pomagati Irena Mušič Habjan in član uredniškega odbora Janez Volkar

PRISLUHNI POSNETKU ODDAJE:

05. april 2013 - Letošnji Messierjev maraton, ki bi moral biti v marcu, je zaradi slabega vremena padel v vodo. V naših oddajah navadno gostimo zmagovalce tega maratona, tokrat pa je profesor Borih Kham povabil organizatorja. Naš gost je bil predsednik astronomskega društva Teleskop iz Nove Gorice Primoža Kuka.

Astronomsko društvo ima tudi svoj observatorij, ki je odprt dobri dve leti. Prvo opazovalnico so sicer postavili že v devetdesetih letih za OŠ Solkan. Današnji observatorij pa je postavljen na Trnovski planoti (Voglarji) na skoraj 800 metrih. V celoti so ga postavili člani društva. Zaradi bližnje Furlanije je sicer svetlobno onesnaženje kar precejšnje, izjema pa ni niti Ljubljana, ki "sije" na vzhodu.
Oddaja je bila v živo in zato smo imeli tudi nagradna vprašanja - pri vprašanju: naštejte značilna spomladanska ozvezdja, se je celo malce zapletlo. Pravilni odgovor smo iskali kar nekaj časa, saj je poslušalcem na pomoč priskočil horoskop...

PRISLUHNI POSNETKU ODDAJE:

29. marec 2013 - Na veliki petek, poseben dan v letu, dan ko je znamenje križa dobilo nov pomen za človeštvo, smo v oddaji spregovorili o križih. Križ ali križi so naši sopotniki v življenju. Srečujemo jih tudi na poti v gore, marsikje so postavljeni na vrhovih - tako pri nas kot v tujini. Stol, Mrzla gora, Storžič, Škrlatica, Mangart, Uršlja gora... Nekaj je takih, ki jih prisotnost tega največjega simbola krščanstva moti, a kje drugje bi lahko križ za gornika bolje ponazarjal zmago in veselje kot na vrhu gore.

Slišali ste tudi razmišljanje sodelavca uredniškega odbora Planinskega vestnika, Marjana Bradeška o križu na gori. Tu objavljamo besedilo: Križ ob poti na goro

Stal je tam, vegast, polomljen, trhel, pravzaprav je napol visel, s krakom se je naslanjal na mogočno bukev. Barve, od dežja prebičane, so se le stežka držale na izrezljanem lesenem Kristusu. Nad cerkvico svetega Lenarta, v skritem kotu med Lepenatko in Rogacem, v mračnem zimskem dnevu, ko je v globokem snegu oglušel še potok. A razveselil sem se ga morda bolj kot številnih sijočih, trdnih in mogočnih, križev na najvišjih vrhovih gora. Kajti stal je tam ob poti, ob poti preizkušenj, ob poti, ki je bila upanje, kot je vsaka pot, a vendarle drugačna. Ni imela cilja na vrhu, bila je cilj kar sama, pravzaprav se je cilj na njej šele počasi izrisoval, tedaj je bil še daleč, izven tiste poti. Zato mi je tisti skromni leseni križ tam v meglenem gozdu pomenil tako veliko. Ker sem skozenj nenadoma začutil vsa upanja številnih, ki so v desetletjih postajali pred njim, na poti navzgor, ob povratku navzdol, morda ob delu v gozdu, ob košnji na bližnji senožeti. In bili morda uslišani, kdo ve. Ker sem predenj položil tudi svoje upanje, ne glede na to, da z zunanjo pojavnostjo ni budil upanja. A bil je križ. Kakršen že je bil. In bil je ob poti. Saj, dokler si na poti, je upanje.
Zato se na poteh po gorah morda najbolj razveselim prav obpotnih znamenj, ker vem, da je pot še pred menoj, ker nosim upanje, hrepenenje, ker čutim, da me čaka še veliko. Presenečenj, skrivnosti, ki jih odkriva vsaka pot, lepot, ki se odpirajo v urah hoje, premišljevanj, da, včasih tudi molitve. Vsaka pot je neke vrste romanje. In kot hodimo od markacije do markacije, hodimo tudi od znamenja do znamenja. Kjer pa me na vrhu pričaka križ, je to najprej znamenje majhne zmage, osebne, skromne - nič v primerjavi s Kristusovo zmago nad smrtjo. A vendarle nekaj, na kar sem ponosen.
Razveselim se križev tudi po njihovi zunanji podobi. Kovinski, leseni, veliki in majhni, vkovani v led, potreseni s sladkorno peno ivja, srhljivo brneči v prihajajoči nevihti, šklepetajoči v bičanju viharja ... me pričakajo križi na gorah. Človek je od nekdaj zaznamoval vrhove. Bili so svet prostor, in gorniku, pa naj bo veren ali ne, je vrh nekakšno svetišče. Je prostor tihega občudovanja stvarstva, prostor veselja, zahvale za moč, ki je človeka pripeljala na vrh, kraj upanja, da se tja ponovno vzpne, kraj hrepenenja, da doseže obzorja, ki kipijo vsenaokoli. In križ na vrhu? Vernemu je opomin, da brez truda, tudi trpljenja, prelitega znoja, ni vstajenja, ni veselja velike noči. Saj je pot na goro dostikrat res tak majhen, zemeljski križev pot. Prostovoljen. Kot je Kristus, vdan v Očetovo voljo, prevzel breme križa, se tudi mi odločimo in gremo. Čeprav vemo, da ne bo lahko.
A prav vsakemu, ki pride na vrh, je križ na njem veselo znamenje, da je dosegel cilj. Pravzaprav vmesno točko na poti. Saj je onkraj gore še toliko lepega. Kot je Jezus preko križa nadaljeval svoje romanje v nebesa, tako tudi mi upamo, da bo nekoč taka naša pot. A tam na gori, na vrhu, se potem vsak gornik poslovi od križa, od vrha, in v upanju na srečno vrnitev prične povratek v dolino. Križ pa stoji na gori kakor prej. Večen, kot je večna gora. Znamenje ob poti, ki gornika vodi - na naslednjo pot.

Marjan Bradeško

PRISLUHNI POSNETKU ODDAJE

V drugem delu oddaje pa smo slišali zgodbo Leto Matildinih kos (Anka Vončina), ki je zmagala na Literarnem natečaju Planinskega vestnika.

15. marec 2013 - Edini še živeči član legendarnega prvega zimskega vzpona čez Čopov steber Anton Sazonov Tonač in Dušica Kunaver (soproga Aleša Kunaverja) sta bila gosta prvega dela oddaje. Ob obujanju spominov smo slišali, da bi lahko (sicer malce drugačni navezi) uspelo Čopa pozimi preplezati že leta 1967. Neuspešnemu poskusu v marcu tistega leta so seveda botrovale neustrezne razmere - previsok sneg in zato bi bilo napredovanje prepočasno. Tudi prof. Dušica Kunaver je povedala, kako je izvedela za srečno novico (bilo je ravno sredi pouka) in kako so bili njeni učenci veseli, da je navezi uspelo splezati iz stene. Zgodba o požrtvovalnosti, tovarištvu in vzdržljivosti je tudi zgodba o vztrajnosti Gorske reševalne službe.

Prof. Dušica Kunaver je predstavila tudi dokumentarni filmski zapis (DVD), ki je izšel letos ob 45. obletnici vzpona. Prvi del je zasnovan kot pripoved o vzponu, ki ga spremljajo pristne fotografije. Še posebej zanimiv pa je dodatek, v katerem med drugim Tonač spregovori o alpinistični opremi, ki so jo uporabljali pri vzponu.

V drugem delu oddaje pa smo gostili uspešno žensko alpinistično navezo. Z nami sta bili Tina di Batista in Nastja Davidova, ki sta se v Patagoniji povzpeli na Fitz Roy po smeri Afanassieff.

V Fitz Royu imamo tudi Slovenci preplezane prvenstvene smeri in odlične ponovitve, med njimi sta leta 2004 Tina Di Batista in Monika Kambič kot prva ženska naveza sploh pristopili na vrh Fitz Roya. Tina in Nastja sta povedali, kako je potekal tokratni vzpon in kako sta se razumeli v navezi.

Smeri na Fitz Roy. Tina in Nastja sta plezali po smeri št. 17 (Vir: PZS)

V steni... Vir: PZS

8. marec 2013 - Jaka Ortar, Tanja Plavec in Anže Čokl iz Društva Freeapproved so tokrat v Doživetjih predstavljali svoj pogled in način doživljanja gora, narave. Športno društvo Freeapproved že od leta 2004, ko je bilo ustanovljeno, živi bogato športno zgodbo. Predvsem gre za preplet alpinizma, športnih izzivov, pospremljenih z adrenalinom, odkrivanja še neznanih in tudi neodkritih delov...

Posebej smo se ustavili pri uspešnem turnem prečenju od Vogla do Krme (Triglavski transverzali), se pomudili na Aljaski in spregovorili tudi o pomembni dejavnosti društva - snemanju filmov. Anže Čokl je opisal tudi srečanje s športnim zvezdnikom svetovnega formata Larryjem Fitzgeraldom, ki se je odlično znašel v lednem plezanju... Več v oddaji....

PRISLUHNI POSNETKU:

1. marec 2013 - Tokrat smo v Zanimivostih nočnega neba govorili o meteorjih, meteoroidih in meteoritih. Ali poznate razliko med temi izrazi? Pojasnil jih je amaterski astronom, član Astronomskega društva Labod in naš gost Matic Smrekar.

Meteor je utrinek, tisto, kar na nebu vidimo. Meteoroid je tisti delec, ki leti po našem osončju in bi morda lahko priletel v naše ozračje in bi utegnil pasti celo na tla. Če se to zgodi, torej da delec "preživi" pot skozi ozračje in pade na tla, potem je to meteorit.

FOTO (s strani Astronomskega društva Labod):  Peter Atanackov in Simon Krulec: Sporadičen bolid.

To, kar je padlo na ruska tla, je meteorit. Večina materiala, ki pade na zemljo, zgori v ozračju. Ponavadi gre za zelo majhne delce (velike kot prah peska v puščavi). Če je delec dovolj velik, prileti na tla. To se je zgodilo tudi na Mežakli.
Na Rusijo pa je padla ogromna skala, velika 16 metrov, težka več tisoč ton (govori se o 10.000 tonah in več), taka skala pa padec na Zemljo "preživi".

Še veliko zanimivega boste slišali, tudi to, kako je bilo opazovati nočno nebo na La Palmi in kakšne dogodivščine so ob tem doživeli Astronomskega društva Labod, če boste poslušali
POSNETEK ODDAJE:

120 let od ustnovitve Slovenskega planinskega društva (SPD) je Planinska zveza Slovenije 27. februarja 2013 odkrila spominsko ploščo na mestu, kjer je bilo SPD ustanovljeno in okrogli jubilej počastila s slavnostno akademijo v Cankarjevem domu. Prireditev je bila dobro zamišljena in popestrena z mnogimi različnimi vložki. Četudi je pri izvedbi ušel kak tehnični detajl, je bil večer svež in zanimiv.

Nekaj utrinkov si poglejte v NAŠI FOTO GALERIJI

Na straneh Planinske zveze pa so zapisali:

S svojo pripovedjo o življenju z gorami so vsem zbranim planincem in ljubiteljem gora predstavili, zakaj je planinstvoza vse nas lahko način življenja. To vodilo si je Planinska zveza Slovenije vzela za svojega in ga tako tudi živi, saj planinstvo ni športna muha enodnevnica, je delovanje, razmišljanje in spoznavanje sebe in prijateljev, gora, varovanja narave in gorskega okolja, zavedanja pomembnosti preventive in skrbi zase in za sočloveka, je veselje nad drobnimi stvarmi, ki nas bogatijo ob vztrajnosti s kančkom poguma in trme, da se povzpnemo na goro in polni sveže energije stopamo nato skozi vsakodnevne obveznosti. To je življenje, ki ga živi že skoraj 3 % slovenskega prebivalstva, to je 57.520 članov planinske organizacije.

22. februar 2013 - "Vzdramimo se!", so sklenili Piparji med izletom na Stol 23. julija 1892. leta in si zastavili nalogo, da ne bodo odnehali, dokler ne bo ustanovljeno Slovensko planinsko drutšvo.

In res je bil njihov klub ključen pri ustavnovitvi našega prvega planinskega društva, predhodnika PZS. V tokratni tematski oddaji ste slišali, kakšno je bilo zgodovinsko ozadje in okoliščine, ki so privedle do nastanka društva 27. februarja 1893. leta. Pogovarjali smo se z avtorjem knjige Slovensko planinstvo, zgodovinarjem dr. Petrom Mikšo.

PRISLUHNI POSNETKU ODDAJE:

V drugem delu oddaje smo gostili pohodnico, ki je lansko leto v enem kosu prehodila letos tudi jubilejno Slovensko planinsko pot. Pia Peršič iz Krškega je kljub težavam,ki so se pokazale že čisto na začetku njene 630 km dolge poti, vztrajala in prišla do konca - z geslom Hodim, torej sem.

Iz arhiva Pie Peršič. FB profil: Hodim, torej sem

15. februar 2013 - Oddajo smo posvetili pohodništvu. Že proti koncu lanskega leta je namreč znana zmagovalka: pot, ki so jo Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), Turistična zveza in GIZ za pohodništvo in kolesarjenje izbrali za naj tematsko pot 2012.  Jože Prah iz ZGS je pojastnil kriterije izbora in omenil tudi druge izbrane in nagrajene poti. Spregovoril je še o težavi, ki se je pri nas oblikovala že kar v pravilo: pot je veliko lažje zasnovati in odpreti kot pa vzdrževati in zanjo skrbeti. Bistven kriterij je torej, da je pot živa.

Direktorica Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica Maja Zupan je opisala in povabila na pot, ki sicer najbolj zaživi na naš kulturni praznik, 8. februarja.

POT KULTURNE DEDIŠČINE ŽIROVNICA

V ravninskem delu občine Žirovnica poteka privlačna, kulturno obarvana tematska pot, ki ima edinstven pomen v slovenskem prostoru. Pot kulturne dediščine Žirovnica povezuje kulturno-zgodovinske spomenike v desetih vaseh pod Stolom, med katerimi se nahaja pet osrednjih točk: rojstna hiša Matije Čopa v Žirovnici, Janšev čebelnjak na Breznici, rojstna hiša Franca Saleškega Finžgarja v Doslovčah, rojstna hiša Janeza Jalna na Rodinah in rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi. Spričo bogate literarne, arheološke in sakralne dediščine, se je vasi pod Stolom prijelo ime »zibelka slovenske kulture«, območje pa se ponaša tudi z lepoto pokrajine, čebelarsko tradicijo in tehniškimi spomeniki.

Pot je dolga 8.2 km (oz. približno 10km, če se vrnemo na izhodišče), kar pomeni 2 uri nezahtevne hoje, skupaj z ogledi pa 4 ure.

Drugo mesto Naj pot 2012 je: UČNA POT ŠKOCJAN.
Tretje mesto za Naj pot 2012 si delita: GEOLOŠKA POT V KOBILJI CUREK in RAZKRIŠKI KOT.

Več informacij o Poti kulturne dediščine Žirovnica in o izboru naj poti.

PRISLUHNI POSNETKU ODDAJE: