V Parku vojaške zgodovine v Pivki je 3. junija 2021 potekal simpozij ob 80. obletnici začetka II. svetovne vojne v Sloveniji z naslovom Tragedija 1941. Simpozij sta organizirala Študijski center za narodno spravo in Park vojaške zgodovine Pivka. Na njem je sodelovalo 13 domačih in tujih predavateljev. V uvodni oddaji je simpozij predstavil dr. Renato Podbersič, slišite lahko tudi pozdrav direktorja Parka vojaške zgodovine Pivka mag. Janka Boštjančiča in direktor Študijskega center za narodno spravo dr. Tomaža Ivešića.

V drugem delu oddaje lahko poslušate prispevek dr. Tamare Griesser Pečar, sodelavke Študijskega centra za narodno spravo, z naslovom Preseljevanje duhovnikov in redovnikov po okupaciji leta 1941.

Dr. Tamara Griesser Pečar, foto: ŠNCR

Dr. Griesser Pečarjeva pove, da se je na ozemlju, ki so ga aprila 1941 zasedli Nemci kmalu začelo preseljevanje nosilcev slovenstva, med njimi v prvi vrsti duhovnikov. Na ozemlju Štajerske so smeli ostati samo tisti, ki so imeli leta 1914 tam že domovinsko pravico, ostale so Nemci zaprli in jih potem izselili, predvsem na Hrvaško, pa tudi v Srbijo, nekaj pa so jih poslali v nemška taborišča. Tako so iz lavantinske škofije izselili 366 škofijskih in redovnih duhovnikov. Ker so Nemci najprej zasedli Prekmurje, so tudi od tam izselili duhovnike, vendar so jih potem, ko so Madžari prevzeli to ozemlje repatriirani. Tudi na ozemlju ljubljanske škofije, ki so ga zasedli, so Nemci izseljevali duhovnike in redovnike. Od tam je bilo pregnanih 205 od 260 duhovnikov. Večina redovnih hiš in samostanov je bila zaprtih.
Že pred deportacijo je iz zasedenega dela ljubljanske škofije pribežalo v Ljubljansko pokrajino 40 ljubljanskih duhovnikov in 13 lavantinskih, s Hrvaške pa pozneje 108 duhovnikov ljubljanske in 51 lavantinske škofije. Na Hrvaškem je ostalo 19 ljubljanskih in 220 lavantinskih duhovnikov, v Srbiji pa pet ljubljanskih in 15 lavantinskih duhovnikov, v Italiji 14 ljubljanskih duhovnikov in dva lavantinska, v Nemčiji sedem ljubljanskih in šest lavantinskih duhovnikov. Slovenski duhovniki na Hrvaškem niso bili na varnem. Do neke mere so bili na varnem le tisti, ki jih je po svojih močeh podpiral nadškof Alojzij Stepinac v Zagrebu, v Đakovu pa so imeli velike težave. Jeseni 1942 je bilo šest duhovnikov aretiranih in odpeljanih v taborišče Jasenovac, kjer so jih pet umorili.
Že 5. maja 1941 je škof Rožman ustanovil »Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom«. Za predsednika je imenoval kanonika Antona Vovka. Skrbel je za duhovnike, izgnane na Hrvaško in v Srbijo, ter za duhovnike begunce, ki so našli zatočišče v Ljubljanski pokrajini.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: