Naslov njunega prispevka je Vojaške operacije jugoslovanske ter nemške vojske in njenih zaveznic med aprilsko vojno v Jugoslaviji.
Druga svetovna vojna na Slovenskem je potekala najprej kot kratkotrajna vojaška operacija, potem kot okupacija z aneksijami slovenskega ozemlja s strani okupatorskih držav, ves čas pa je potekal tudi politični in oborožen odpor gverilskega tipa, spopad med narodnoosvobodilnim gibanjem in njemu nasprotujočimi domačimi formacijami ter občasne večje vojaške operacije okupatorjev in osvobodilnega gibanja. Civilno prebivalstvo, tudi tisto, ki sploh ni sodelovalo v odporniških strukturah ali proti partizanskih organizacijah, je bilo žrtev množičnih in raznovrstnih oblik nasilja.
Politične kalkulacije kraljevega namestnika kneza Pavla Karadžordževića in kraljeve vlade v Beogradu so vplivali na nekonsistentno izvajanje obrambnih načrtov države. Po več odlaganjih je bil 18. februarja 1941 izdan ukaz o mobilizaciji oziroma pozivu na vojaške vaje med 10. in 12. marcem. Splošna mobilizacija je bila ukazana šele 7. aprila 1941. Tako je napad sil osi jugoslovansko vojsko presenetil prav na začetku mobilizacije.
Nemška stran je na politične spremembe v Jugoslaviji odgovorila zelo hitro. Že 27. marca je bil v Berlinu posvet o situaciji v Jugoslaviji, ki ga je vodil Adolf Hitler. Opisal je razmere po državnem udaru v Jugoslaviji ter ugotovil, da je bila Jugoslavija, v zvezi z načrtovanimi vojaškimi operacijami Marita in Barbarosa, nevaren element. Po njegovem mnenju je bila država, zaradi nacionalnih sporov nestabilna.
Jugoslovansko vojaško vodstvo je lahko z gotovostjo pričakovalo nemško oboroženo posredovanje, o čemer je pričala tudi vse večja koncentracija nemških sil predvsem v Bolgariji. Prav tako je bilo iz nemških vojaških operacij letih 1939 in 1940 jasno, da so nemške vojaške operacije temeljile na hitrem in usklajenem sodelovanju letalstva in oklepnih sil. Zato je bila jugoslovanska zamisel o popolni zaustavitvi takšne vojaške sile, ki je bila v taki premoči, tako v živi vojaški sili, kot v opremi, vse prej kot preprosta. Vendar bi, v kolikor bi zgostili obrambne položaje, lahko pridobili prepotreben čas, da bi jim lahko zavezniške sile priskočile na pomoč, a je aprila 1941, v jugoslovanskem političnem in vojaškem vodstvu vladala zmeda in neodločnost. In ti dve, zmeda in neodločnost jugoslovanskih vojaških poveljnikov, sta privedla do bliskovitega poraza in kapitulacije kraljeve jugoslovanske vojske v aprilski vojni leta 1941.

Prispevek za simpozij je pripravila tudi dr. Monika Kokalj Kočevar, sodelavka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki pa se simpozija ni mogla udeležilti. V oddaji predstavljamo tudi povzetek njenega referata z naslovom Priprave na prisilno mobilizacijo v nemško vojsko na Gorenjskem.

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.