Spet lahko prisluhnete dvema referatoma, ki sta bila predstavljena na simpoziju ob 80 letnici začetka druge svetovne vojne, 3. junija 2021, v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Simpozij z naslovom Tragedija 1941 sta organizirala Študijski center za narodno spravo in Park vojaške zgodovine Pivka. Na simpoziju je sodelovalo 13 domačih in tujih predavateljev. Tokrat prisluhnite ddr. Igorju Grdini in dr. Vidi Deželak Barič.

Ddr. Igor Grdina, foto: ŠNCR

Ddr. Igor Grdina, sodelavec Inštituta za kulturno zgodovino na ZRC SAZU je predstavil referat z naslovom Priti pod enega okupatorja. Spregovoril je o delovanju vrhov slovenskega dela Jugoslovanske radikalne zveze (JRZ) oziroma Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je pred aprilsko vojno 1941 preferirala možnost, da Dravska banovina pride pod enega okupatorja. V zadnjem času se v krogih ideološko preobremenjenih piscev o preteklosti, ki jim je tuja kritična narava zgodovinarskih raziskav, celo že govori o kolaboraciji pred kolaboracijo. Vendar gre pri tem, kot navaja avtor, za nepoznavanje konteksta in za zanemarjanje pomembnih virov. Vrhovi slovenskega dela JRZ oziroma SLS so pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo vedeli, da bo prišlo vsaj do delne zasedbe njenega ozemlja. Vrhovi kraljeve vojske so namreč pred 27. marcem 1941 govorili o nemožnosti daljše obrambe.
Toda pričakovanja vodstva slovenskega dela JRZ oziroma SLS - da bo Dravska banovina samo zasedena, njena končna usoda pa se bo odločila na mirovni konferenci, se niso mogla uresničiti; Jugoslavija je bila za Hitlerja poseben primer, saj je, podobno kot prej Poljska, zavrnila njegovo »snubljenje«.
Vrhovi slovenske SLS, ki so ostali v domovini, niso nastopili proti jugoslovanski državi, v tej zvezi so izrecno pričakovali »zasedbo« in govorili oz. pisali o Sloveniji in Ljubljani kot njeni prestolnici; a do tega je prišlo šele potem, ko z jugoslovansko vlado ni bilo več stikov. Prav tako je tedaj že obstajala vednost o tem, da se jugoslovanska vojska iz Dravske banovine umika. Slovenski narodni svet pa niti v takem položaju ni razglasil spremembe statusa Dravske banovine; Narodni svet, ki mu je načeloval njen ban, ni bil organ, ki bi obstoječemu redu nasprotoval - čeprav bi to zlahka storil.

Dr. Vida Deželak Barič, foto: ŠNCR

V drugem delu oddaje pa lahko prisluhnete dr. Vidi Deželak Barič, nekdanji sodelavki Inštituta za novejšo zgodovino, ki je predstavila prispevek z naslovom Komunistična partija Slovenije med revolucijo in osvobodilnim bojem leta 1941.
Avtorica v idejnopolitičnih opredelitvah KPS leta 1941 razločuje dve temeljni fazi. Prva faza obsega razdobje do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, druga nastopi po omenjenem napadu. Dejanja komunistov neposredno ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo potrjujejo pripravljenost komunistov sodelovati v skupnih narodovih obrambnih prizadevanjih, je pa pri tem povsem jasen njihov cilj, doseči lastno legalizacijo in širši prodor v javnost. Kmalu po okupaciji pričnejo s pripravami na upor tako na vojaškem kot političnem področju, radikalno obliko odpora pa sprejmejo po prelomu pakta Hitler-Stalin.
Bistvo preloma temelji v predhodni oceni vojne kot imperialistične, ki jo komunisti z napadom na Jugoslavijo še niso opustili. Takšna ocena je temeljila na predpostavki, da bo v Evropi slej ko prej vzplamtela revolucija. Do izraza je prihajal radikalizem v ocenjevanju domačih razmer, ki je odgovornost za hitri zlom Jugoslavije pripisal dotedanjim nosilcem oblasti, zatrjeval, da se je »preteklost prelomila«, in da se zatirani narod ne more osvoboditi brez boja proti »lastni kapitalistični gospodi«.
Do spremembe v usmeritvi jugoslovanskih komunistov je prišlo šele v začetku julija 1941, po večkrat ponovljenih navodilih Kominterne in Stalina, da gre sedaj za domovinsko vojno in ne za revolucijo. Tako je nemški napad na SZ dal vojni antifašistični značaj, komunistične stranke pa so bile dolžne nuditi pomoč napadeni državi. Oborožen odpor je Kominterna tako opredelila kot narodnoosvobodilen. KPS je sledila tem usmeritvam z načrtnim ustanavljanjem partizanskih enot in oboroženim odporom ter s širjenjem organizacij OF, pri čemer je ob lastnem polnem angažiranju ne glede na žrtve skrbno varovala primat in si s tem zavarovala revolucionarne pozicije za prihodnost; le-te je dodatno zavarovala z vzpostavitvijo varnostno obveščevalne službe in propagandnim monopolom.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: