Prisluhnete lahko še trteji oddaji v sklopu referatov, ki so bil predstavljeni na znanstvenem posvetu z naslovom »Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu«. Posvet je potekal oktobra 1921 v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu, v soorganizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta. Izhodišče prispevkov so bile zgodbe posameznikov, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino, tam pa so kljub geografski oddaljenosti pričali o zvestobi do slovenskega jezika, besede, kulture, vere in vrednot. Spomini so izšli pri založbi Mladika iz Trsta, v zbirki »Zapisi iz zdomstva«.

Prisluhnete lahko dr. Andreju Finku, ki je spregovoril o Branku Rebozovu in publicistu Ivu Jevnikarju, ki bo predstavil življenjsko pot Zdravka Kalana.

Andrej Fink predstavlja zgodbo Branka Rebozova, foto: ŠCNS

Pesnik, pisatelj in prevajalec Branko Rebozov se je rodil 8. julija 1926 v Sevnici in odraščal v težkih socialnih razmerah, večinoma v salezijanskih zavodih. Po končanem 4. razredu realne gimnazije na Rakovniku so ga septembra 1943 na Dolenjskem mobilizirali partizani. Doživetja med njimi so še povečala njegov odpor do komunizma, zato je konec novembra ušel in se kmalu pridružil domobrancem. Maja 1945 sta se globoko zarezala vanj umik na Koroško in Vetrinj. Izognil se je britanskemu prisilnemu vračanju beguncev v Jugoslavijo. Po bivanju v taboriščih v Avstriji in Italiji ter poroki je 21. maja 1948 z ženo Ljudmilo dospel v Argentino. Umrl je v Buenos Airesu 24. junija 2013. V knjigi Spominih in mislih obnavlja predvsem svoja doživetja iz vojnih let in prvega povojnega časa (takrat je bil star od 17 do 19 let) ter kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu in domobranstvu.

Naslovnica knjige Branka Rebozova

Ivo Jevnikar je predstavil knjigo spominov ameriškega Slovenca dr. Zdravka Kalana, z naslovom »Zgodba mojega življenja«.

Ivo Jevnikar, foto: ŠNCR

Dr. Zdravko Kalan (Motnik, 1906-New York, 1992) je bil katoliški javni delavec trdne slovenske in demokratične zavesti. Pred vojno je bil odvetnik, pod tujo zasedbo je odklonil komunistično revolucijo in sodeloval z gibanjem Draže Mihailovića. Nemški okupator ga je v Novem mestu imenoval za župana. Želel je biti pravičen do vseh in obsojal umore na vseh straneh. V spor je prišel predvsem z ljudmi iz svojega idejnega kroga, ki so ga junija 1944 spravili v gestapovsko ječo in nato v koncentracijsko taborišče Dachau. Prav opis življenja in trpljenja v taborišču je najbolj dramatični del spominov. Avtor je stvaren, podroben, ničesar ne idealizira. Po koncu vojne se iz taborišča oziroma domov ni vrnil, prav zaradi »zmage« komunističnega režima. Do leta 1949 je v Nemčiji in Avstriji sodeloval z ameriškimi obveščevalci in s protirežimskim gibanjem Andreja Glušiča. Izselil se je v ZDA in se ustalil v New Yorku, magistriral iz knjigovodstva in se zaposlil v javni upravi. V župniji sv. Cirila se je zlasti s Prosvetnimi urami uveljavil kot eden izmed stebrov slovenske skupnosti v velemestu.

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev Trst sta pripravila znanstveni posvet z naslovom »Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu«. Predstavili so usode osebnosti, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino. V drugi oddaji lahko prisluhnete dr. Rozini Švent, ki je spregovorila o Jožetu Mihevcu in mag. Heleni Janežič, ki je predstavila življenjsko pot Antona Komotarja.

Dr. Rozina Švent, foto: ŠCNS

Dr. Rozina Švent je predstavila Jožeta Mihevca. Leta 1923 se je rodil v Cerknici. Maja 1945 so se trije Mihevčevi, brata Jože in Tone ter sestra Milka, podali proti Avstriji, v Vetrinj. Jože se je najprej preselil v taborišče Peggez pri Lienzu, in ko so sredi novembra 1946 ukinili tudi to taborišče, je bil preseljen v taborišče Spittal ob Dravi. Od tam se je leta 1948 izselil v Kanado, kot tudi sestra Milka, ki je šla skozi italijanska begunska taborišča.

Naslovnica knjige Jožeta Mihevca, ki je pod naslovom Skozi taborišča do sreče, leta 2015 izšla pri Mladiki v Trstu v zbirki Zapisi iz zdomstva.

Ob tem smo omenili tudi knjigo „Levo krilo, desno krilo - ista ptica." Avtorica omenjene knjige Cilka Žagar prihaja iz Avstralije in je želela preko knjige predstaviti življenje in delo Slovencev, ki so se priselili v Avstralijo. Pogovor z avtorico je preko videa iz Avstralije vodila Anamarija Rajk, žal pa je bil posnetek slabe kakovosti, zato ga nismo mogli objaviti.

Mag. Helena Janežič, foto ŠCNR

Kmalu v zbirki Zapisi iz zdomstva izidejo spomini Antona Komotarja, ki ga je predstavila Helena Janežič. Anton Komotar se je rodil leta 1912 na Vrhniki. Po gimnaziji, ki jo je leta 1931 zaključil z odliko, se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze, zaključil jo je leta 1936. Partizansko nasilje in komunistična podstat OF so botrovali pristopu k vaškim stražam, ki se jim je priključil novembra 1942. Junija 1943 se je priključil četnikom. Po vojni se je umaknil na Koroško, leta 1948 je odšel v Argentino. Tam je po slabo plačanih in težaških delih le dobil boljšo službo v mednarodnem podjetju, ki se je ukvarjalo s predelavo in prodajo žit.

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev Trst sta 8. oktobra 2021 , v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu pripravila znanstveni posvet z naslovom »Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu«. Na posvetu so predstavili usode sedmih osebnosti, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino in so poznane tako v zamejstvu in izseljenskih skupnostih kot v širšem slovenskem prostoru. Izhodišče za predstavitev so njihovi spomini, ki so doslej izšli v zbirki »Zapisi iz zdomstva«. Zbirko ureja Ivo Jevnikar, v okviru tržaške založbe Mladika. Na podlagi spominov so predavatelji predstavili  njihove življenjske poti.

V prvi oddaji lahko prisluhnete prof. Alešu Breclju, ki je spregovoril o Alojziju Geržiniču in dr. Renatu Podbersiču, ki je v referatu predstavil življenjsko pot Pavla Borštnika.

Slavist, glasbenik, publicist in urednik Alojzij Geržinič se je rodil 11. junija 1915 v Ljubljani, umrl je 26. marca 2008 v Buenos Airesu. Leta 1944 se je pridružil domobrancem. Kot šolnik je Geržinič sprejel vabilo, da se pod nemško zasedbo poda v Trst in kot častnik Slovenskega narodnega varnostnega zbora (primorskih domobrancev) obnavlja oz. ustanavlja slovenske šole, ki jih je fašizem povsem zatrl. Ker pa sta komunistični Ozna in Udba v Trstu ugrabljali vidne ljudi in jih ubijali in ker je dobil namig, da bodo tudi njega, se je najprej umaknil v begunsko taborišče Servigliano, nato v Senigallio in leta 1948 čez Atlantik v Argentino. Po vojni je 60 let, do smrti, sodil med najvidnejše predstavnike slovenskega kulturnega življenja v Argentini. S svojim delom za duhovno in kulturno rast rojakov, za krščanske vrednote in za samostojno Slovenijo je soustvarjal »slovenski čudež v Argentini«.

Nadaljevali smo s predstavitvijo življenja in dela slovenskega četnika Pavla Borštnika, ki ga je predstavil dr. Renato Podbersič.

Pavle Borštnik je živel na Viču v Ljubljani, kjer se je rodil 15. junija 1925, umrl je leta 2020 v Clevelandu. Maja 1944 se je najprej pridružil domobrancem, po nekaj tednih pa slovenskim četnikom v Notranjskem odredu. Pred koncem vojne so se preko Razdrtega, Vipavske doline in Gorice umaknili v Italijo. Tam je bil v različnih povojnih begunskih taboriščih: Visco, Cesena, Forli, največ časa pa v Eboliju. Pred odhodom iz Ebolija v Nemčijo se je poročil z Marijo Grum in leta 1948 se jima je v begunskem taborišču rodil sin. Novembra 1949 sta iz Nemčije odšla v Združene države Amerike. Z družino se je ustalil v Clevelandu. Leta 1960 je začel sodelovati na radijski postaji, namenjeni narodnostnim v mestu. Ob rednem delu v tovarni je deset let pripravljal dnevne novice, ob nedeljah pa komentarje. Prav to mu je leta 1970 odprlo pot v Washington, na radio Glas Amerike, državno radijsko postajo, kjer je ostal do upokojitve leta 1994. Nazadnje je bil na radiu tudi vodja slovenske sekcije.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič, sodelavki Študijskega centra za narodno spravo:

Tokrat je oddaja jezikoslovno obarvana. V njej je bil gost akademik dr. Marko Snoj, posvetili pa smo jo minuli 30 letnici samostojnosti. Beseda je tekla o pomenu jezika v našem nacionalnem prostoru s pogledom na najstarejše ohranjeno besedilo Brižinskih spomenikov in zatem pridig Janeza Svetokriškega in slovarja Marka Pohlina. Slovenci se jezikovne arheologije, ki jo odkrivajo stara besedila premalo zavedamo.

Akademik dr. Marko Snoj in dr. Jože Dežman, foto: Jože Bartolj

Slovar jezika Janeza Svetokriškega je prvi slovar, ki obravnava besedje kakega slovenskega pisca iz predgajičnega obdobja. Odlikuje se po sodobnem, vendar ne pretirano zapletenem prikazu gradiva, po izčrpnosti navedkov v vseh zapisanih različicah in po tem, da prinaša enciklopedične imenske podatke, kar vse v mnogih pogledih olajša ali sploh omogoči razumevanje besedila Sacrum promptuarium.

Slovar Pohlinovega jezika pa prinaša prikaz in razlago besedja, ki ga je naš prvi narodni buditelj Marko Pohlin (1735-1801) prikazal ali uporabil v svojih jezikoslovnih delih. Pohlinovo jezikoslovno delo je imelo sicer precejšen, a po svoji vrednosti vendarle premajhen vpliv na poenotenje in standardizacijo slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Če bi Pohlinovi sodobniki in njihovi nasledniki cenili njegovo delo po dejanski vrednosti, bi danes kavču rekli leníšče, šefici poročníca, indijskim oreškom epātke, sinovi hčerki pa sȋnkinja ...

Prisluhnite oddaji, ki je je pripravil Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba smo se podali na bojišče 1. svetovne vojne v Galicijo v Ukrajini, ki je prav v tem času spet prizorišče vojnih spopadov. Predstavili smo razstavo in osebnost Rudolfa Cvetka, prvega Slovenca, ki je dobil olimpijsko kolajno. To se je zgodilo leta 1912 še za reperezentanco Avstroogrske monarhije. Predstavili smo njegov frontni dnevnik, ki ga je pisal leta 1917 in ga skupaj z ostalo zapuščino hrani Narodni Muzej Slovenije. Naša gosta sta bila kustos Narodnega muzeja Slovenije mag. Jože Podpečnik in kustor Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Marko Štepec.

Mag. Jože Podpečnik in dr. Marko Štepec. Foto: Jože Bartolj

Oktobra 2003 so dediči Rudolfa Cvetka (1880-1977) podarili Narodnemu muzeju Slovenije njegovo zapuščino, ki kot celota predstavlja pomemben del slovenske športne zgodovine. V njej je poleg njegovih osebnih predmetov tudi bogato fotografsko, filatelistično, arhivsko in knjižno gradivo. Za plemenito dejanje se Narodni muzej Slovenije iskreno zahvaljuje.

Rudolf Cvetko na fronti v Galiciji (zdaj Ukrajina).

Med 27. januarjem in 4. avgustom 1917 je bil s 16. pehotnim polkom na galicijskem bojišču v okolici Stanislaviva. Intenzivno izkušnjo vojne v galicijskih strelskih jarkih je do dneva natančno opisal v vojnem dnevniku. V fotografski album je shranil 29 fotografij z galicijske fronte, ki pripovedujejo zgodbe vojakovega vsakdana v strelskih jarkih in zakloniščih.

Rudolf Cvetko, frontni dnevnik

Častnik Rudolf Cvetko je začel svojo vojaško kariero leta 1896 v tržaški pehotni kadetnici. Med leti 1900-1913 je služil kot častnik v 16. varaždinskemu pešpolku. Na začetku 1. svetovne vojne je v Pulju uril rezerviste 4. črnovojniškega polka, novembra 1916 pa se je pridružil 16. pešpolku v Varaždinu. Od konca januarja 1917 do začetka avgusta je v frontnih jarkih v Galiciji, zahodno od ukrajinskega mesto Ivano-Frankivsk. Po vrnitvi s fronte je ostal v zaledju, kjer je dočakal konec vojne in razpad države. Sredi novembra 1918 je začel opravljati orožniško službo v Kočevju in do leta 1924 napredoval v čin žandarmerijskega podpolkovnika. Zaradi širjenja republikanskih idej je bil ob koncu avgusta 1926 predčasno upokojen.

Rudolf Cvetko kot poročnik avstroogrske vojske.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Marko Štepec: