• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

29. 9. 2019, Radovan Pulko o ruskih emigrantih

Naš gost je bil zgodovinar in geograf mag. Radovan Pulko, ki se ukvarja zlasti z raziskovanjem ruske emigracije, ki se je po oktobrski revoluciji in ruski državljanski vojni preselila na slovensko ozemlje.
Rezultate svojega raziskovanja je objavil v delu Ruski emigranti na Slovenskem 1921-1941, ki velja za prvo monografijo s področja ruske emigracije na naših tleh in v delu Rusko zamejstvo v slovenskih deželah. Mag. Radovan Pulko je eden od ustanoviteljev Zgodovinskega društva Kidričevo, ki mu od leta 2013 tudi predseduje. tam lahko tudi naročite omenjene publikacije.


Mag. Radovan Pulko, foto: Jože Bartolj

V pogovoru nam je zaupal kako se je oblikoval njegov interes za temo. Njegova babica je namreč Rusinja, ki je kot begunka v nacistični Nemčiji spoznala Pulkovega starega očeta in nato sta drugi svetovni vojni zaživela v takratni Jugoslaviji. Tako se je že v mladosti spoznal s številnimi Rusi, ki so živeli pri nas. Teh naj bi bilo po opravljenih analizah v stari Jugoslaviji več kot 40 tisoč.
Mag. Pulko je glede na izredno obsežno viroslovno bazo predstavili nastajanje dela. To je trajalo skoraj petnajst let in prineslo številna nova spoznanja o prihodu „belih" (se pravi neboljševističnih) Rusov v Jugoslavijo. Predstavil je tudi nabor ruskih osebnosti, ki so pomembno vplivale tudi na takratno znanost, medicino, kulturo, vojsko ... v takratni Jugoslaviji, spregovoril pa je tudi o ruskih potomcih v Sloveniji danes.

Prisluhnite oddaji, ki je je pripravil dr. Jože Dežman:

22. 9. 2019, Julka Zelnik – pričevanje

Tokrat lahko poslušate pričevanje Julke Zelnik, rojene Rožmanec iz Horjula, ki je spregovorila o svojem očetu Andreju Rožmancu. Ta je kupil mlin z nekaj zemlje v Horjulu in se je leta 1937 poročil z Marijo Nagode iz Podolnice. Preživljal se je s kupovanjem kmetijskih pridelkov pri kmetih po okoliških vaseh, ki jih je potem prodajal v mestu.


Julka Zelnik

 

Andreju in Mariji so se rodili trije otroci, Jože, Marija in Julka. Poleti 1942, pred rojstvom Julke so očeta aretirali Italijani in ga odpeljali v taborišče, najprej na Rab, nato pa v Renicci, v Italijo. Oče svoje hčerke Julke ni nikoli videl, saj se je rodila šele po njegovi internaciji. Po italijanski kapitulaciji je bil oče premeščen v taborišče Flossenburg, v Nemčijo, kjer je delal v kamnolomu. Tam se je ponesrečil, zato je bil v bolnici.

 

O njegovi smrti so domači izvedeli po pošti. Od takrat naprej so se razmere doma še poslabšale. Mama je prevzela skrb za mlin in obrt. Leta 1951 si je pri delu močno poškodovala roko in je postala invalid. Rana se ji je nato še zastrupila in le po čudežu je preživela. Otroci so ostali sami z bolno mamo. Bili so stari 12, 9 in 8 let, ko so morali prevzeti skrb za obrt.

 

Otroci so odraščali v revščini, vendar je bila mama skrbna, gospodarna in stroga in jih je vzgojila v vrednotah, da so znali spoštovati druge. V šoli so bili zapostavljeni in šikanirani, predvsem s strani ene učiteljice. Nikoli niso prejeli darila od dedka Mraza. Copate in torbe so imeli iz koruzne slame in so jih naredili sami. Bili so slabo oblečeni, za nakup zvezkov in knjig pa so nabirali borovnice, gobe in zdravilna zelišča. Kljub temu, da so bili zelo bistri in so se lahko učili, niso imeli možnosti šolanja. Le z lastno voljo in prizadevnostjo so prišli do poklicev in nato do službe.

 

Zanimivo je, da po interniranem očetu niso dobili odškodnine, ta to bi bilo namreč potrebno, da bi bil oče aktiven v partizanskem gibanju, kar pa ni bil. To je bil razlog, da so domači ostali brez denarne podpore.


Dokument o partijskem apartheidu

 

Oddajo, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič lahko poslušate tukaj:

15. 9. 2019, Branko Rebozov – Spomini in misli

14. marca 2019 je bila na Študijskem centru za narodno spravo predstavljena zanimiva, vsebinsko in pričevanjsko bogata knjiga z naslovom Spomini in misli Branka Rebozova, ki je izšla pri založbi Mladika v Trstu, v zbirki Zapisi iz zdomstva.


Naslovnica knjige Spomini in misli

Branko Rebozov se je rodil leta 1926 v Sevnici in je otroška in mladostna leta preživljal v težkih socialnih razmerah. Odraščal je večinoma v salezijanskih zavodih. Po italijanski kapitulaciji, septembra 1943, je bil prisilno mobiliziran k partizanom, od katerih je po dveh mesecih pobegnil in se pridružil domobrancem. Z njimi je šel po koncu vojne kot begunec na avstrijsko Koroško, od koder pa ni bil vrnjen v Jugoslavijo, ampak se je kasneje umaknil v Argentino. Neizmerna ljubezen do Slovenije ga je spremljala vsa leta njegovega bivanja v tujini. V Argentini in Sloveniji je objavljal poezijo in prozo v revijalnem tisku, prevajal mlade slovenske pesnike, ki ustvarjajo v španščini in leta 2012 izdal pesniško zbirko Črn plamen.

V knjigi Spomini in misli, ki je izšla že po avtorjevi smrti, umrl je namreč leta 2013 v Buenos Airesu, se Branko Rebozov spominja svojih doživetij iz vojnega časa in prvih povojnih let. Kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu, domobranstvu, pa tudi o britanski prevari ob vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo ter nemoči slovenskih voditeljev, da bi to preprečili.

O knjigi so na predstavitvi na Študijskem centru za narodno spravo spregovorili urednik zbirke in tržaški publicist Ivo Jevnikar, njegov mladostni prijatelj Božidar Trefalt in bibliotekarka ter zgodovinarka dr. Rozina Švent.


Ivo Jevnikar, Rozina Švent, Božidar Trefalt

Prisluhnite oddaji, ki so jo pripravili Mart Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

 

8. 9. 2019, Jože Dežman - aktualni pogovor

V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah. Najprej je beseda nanesla na odmebvni intervju Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom, ki je bil na nacionalni televiziji pred letom dni. Kakšni so po tem času odmevi v javnosti, ali je uspel kdo demantirati trditve, ki so bile takrat izrečene?

Zatem smo se ustavili pri izkopih posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Namreč Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je v program dela za leto 2019 uvrstila tudi odstranitev minirane kamnine s posmrtnih ostankov umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico. Po podatkih sicer nepopolnih popisov je bilo v Kočevskem Rogu umorjenih več kot 1.500 Slovencev. Macesnovo gorico kot morišče Slovencev omenja tudi stran storilcev, omenimo dr. Zdenka Roterja. Dr. Andrej Mihevc je ocenil obseg miniranja. Verjetno je bilo odstreljenih več sto kubičnih metrov kamnine - zadnje miniranje je bilo domnevno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

V oddaji smo se dotaknili tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

1. 9. 2019, Ljudmila Belcijan - Dekle iz ozadja zgodovine

Gorenjski muzej Kranj je v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem pripravil razstavo z naslovom Dekle iz ozadja zgodovine - Ljudmila Belcijan in njena pot v Afriko z družino kneza Pavla Karađorđevića. Še do sredine septembra 2019 je na ogled v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju, Glavni trg 4. Soavtorja razstave sta Alenka Pipan in dr. Marko Frelih.


Dr. Marko Frelih in Alenka Pipan

Kdo je bila Ljudmila Belcijan?

Ljudmila (Milka) Belcijan se je rodila 16. septembra 1924 v Vinjah (Dol pri Ljubljani) mami Mariji (rojeni Virt) in očetu Janezu. V družini so bili štirje otroci, poleg Ljudmile še Mimi, Jože in Franc. Družina Belcijan se je v Predoslje preselila v najeto hišo. Tam je Ljudmila končala šest razredov osnovne šole. V Ljubljani je obiskovala šiviljski tečaj, saj je želela postati učiteljica ročnih del. Kot 15-letno dekle se je izpopolnjevala v kranjski šiviljski delavnici Macarol.

Bližina gradu Brdo je vplivala na prebivalce Predoselj, še posebej po letu 1935, ko je postal poletna rezidenca družine kneza Pavla Karađorđevića, regenta Kraljevine Jugoslavije. Ljudmila Belcijan je bila najprej zaposlena na gradu Brdo, nato še na Belem dvoru v Beogradu. Opravljala je različna dela kot sobarica, perica, likarica, šivilja in varuška Pavlove hčere, princese Elizabete.


Ljudmila Belcijan

Kraljevina Jugoslavija je pod knezom Pavlom pristopila k trojnemu paktu, da bi se izognila vojaškemu spopadu s Hitlerjevo Nemčijo in z Mussolinijevo Italijo. 27. marca 1941 je vojska izvedla državni udar, strmoglavila vlado, ukinila regentstvo ter razglasila mladoletnega kralja Petra II. za polnoletnega. Kneza Pavla z družino so prisilili k umiku v Kenijo do jezera Naivasha (severno od Nairobija), kjer so bili internirani pod britanskim nadzorom. Z njimi je odšla tudi Ljudmila Belcijan. Britanske oblasti so marca 1943 knezu Pavlu zaradi slabega zdravstvenega stanja odobrile preselitev v Johannesburg v Južni Afriki. Tam se je Ljudmila decembra 1945 prvič poročila in si ustvarila novo življenje. Knez Pavle je oktobra 1948 z družino odpotoval v Švico, leta 1952 so se preselili v Pariz, kjer je leta 1976 knez umrl. Pavlova žena, kneginja Olga, si je do konca življenja dopisovala z Ljudmilo, se je zelo zanimala za njeno družino v Afriki in v vsakem pismu vprašala, kako je z njenimi domačimi v Sloveniji, ki jih je Ljudmila obiskovala na sedem ali osem let.

Kako je sploh prišlo do razstave o njej in kakšno gradivo je na ogled?

Ljudmila Belcijan, v drugem zakonu poročena de Lange, je svoje spominsko gradivo iz Afrike zapustila svoji nečakinji Zvonki Podboršek. Ta je večino gradiva v letih 2018 in 2019 predala Gorenjskemu muzeju. Ljudmilino življenjsko pot so zaznamovale večkratne selitve, povezane z njeno zaposlitvijo pri kraljevem namestniku Pavlu Karađorđeviću. Gradivo je obetalo vtise o življenju v Afriki, a Ljudmila je imela hudo domotožje. To je razvidno predvsem iz njenih dnevnikov, ki jih je začela pisati na Belem dvoru leta 1941. V njih zelo pogosto omenja svojo družino in vaško življenje s prijatelji. Misli najpogosteje zaključi s spomini na dom, z močno željo po vrnitvi in molitvijo. Njena zapuščina je pomemben vir za raziskovanje zgodovine vsakdanjega življenja v Predosljah z okolico, hkrati pa ponuja edinstven vpogled v življenje mladega dekleta, ki je na pragu druge svetovne vojne nepričakovano in v naglici za vedno zapustilo domovino.

Pridobljeno gradivo med drugim obsega tri dnevnike iz let 1941 in 1943, dve spominski knjigi, zvočni posnetek na diktafonu, album z znamkami, preko 140 pisem, 50 razglednic, 250 fotografij, 20 različnih dokumentov in nekaj osebnih predmetov (broška, verižice, uhani). Med gradivom sta še dve knjigi o knezu Pavlu, ki jih je Ljudmilina nečakinja Zvonka dobila v dar od princese Elizabete ob obisku v Beogradu maja 2014.

Zakaj sodelovanje Gorenjskega in etnografskega muzeja?

Ob preučevanju zapuščine Ljudmile Belcijan se je Gorenjski muzej povezal s Slovenskim etnografskim muzejem, ki načrtno dokumentira slovenske stike z Afriko, in z Zgodovinskim arhivom Ljubljana, Enoto za Gorenjsko Kranj. Pričujoča razstava je predstavitev pridobljenega gradiva, ki odpira številne možnosti za raziskovanje, predvsem med sorodniki in znanci Ljudmile Belcijan. Že med pripravo razstave je muzej obiskala njena vnukinja, v stikih pa so tudi s sorodniki v Južni Afriki in potomci zaposlenih na gradu Brdo pred drugo svetovno vojno. Nedavno so pridobili 40 fotografij in 6 pisem, evidentirali pa 23 fotografij in 4 razglednice. Dokumentacijo si želijo še naprej dopolnjevati, da bi bila zgodba o Ljudmili Belcijan, dekletu iz ozadja zgodovine, čim bolj popolna.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: