Študijski center za narodno spravo je 6. novembra 2017 pripravil okroglo mizo ob 100 obletnici oktobrske revolucije. Namenjena je bila razmisleku o revoluciji sami in njenih posledicah, ki so usodno zaznamovale 20. stoletje. Na okrogli mizi, ki jo je povezoval dr. Damjan Hančič, so sodelovali zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sociolog dr. Matevž Tomšič in zgodovinar ter literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina.

Tokrat bomo prisluhnili prvemu delu okrogle mize in sicer prispevkoma Igorja Grdine in Tamare Griesser Pečar.

Matevž Tomšič, Tamara Griesser Pečar, Igor Grdina in Andreja Valič Zver Foto: ŠCNS

Ddr. Igor Grdina je zgodovinar in literarni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Inštitutu za civilizacijo in kulturo. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine, raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno in politično zgodovino 19. stoletja. Je avtor več znanstvenih monografij, številnih prispevkov, pisec libretov za opere in operete ter dejaven tudi kot publicist. Uvodoma je orisal potek februarske in oktobrske revolucije leta 1917.

V nadaljevanju pa lahko poslušate prispevek dr. Tamare Griesser Pečar. Pečarjeva je priznana slovenska zgodovinarka, ki je doktorirala na Dunaju z disertacijo Stališče slovenske deželne vlade do Koroške 1918-1920. Ukvarja se s preučevanjem obdobja od propada Avstro Ogrske do prvih let po drugi svetovni vojni. Osrednje področje njenega raziskovanja je zgodovina katoliške Cerkve v Sloveniji, med leti 1941 in 1990. Tokrat je spregovorila o odnosu nekdanjih komunističnih sistemov v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi do vere in verskih skupnosti.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Marta Keršič:

Dr. Jože Možina je 22. julija v oddaji Intervju na RTV Slovenija gostil dr. Jožeta Dežmana. Ta je v pogovoru povedal vrsto stvari, ki smo jih v oddaji Moja zgodba sicer že večkrat slišali. Vendar pa se je gonja proti Dežmanu in Možini sprožila zdaj, ko je bilo to povedano na nacionalni televiziji, ki jo imajo nasledniki totalitarne levice še vedno za svojo. Tako je Zveza združenj borcev za vrednote NOB na generalnega direktorja RTV Slovenija in predsednika programskega sveta naslovila javno protestno pismo zaradi oddaj Jožeta Možine, ki "po njihovo sejejo razdor in sovraštvo, zato bi bil potreben razmislek o njihovi ukinitvi."

Kaj je tako razbesnelo borce skupaj z njimi pa še nekatere komentatorje (Polono Jamnik, Ota Lutharja, Svetlano Slapšak, Marka Koprivca, Marka Crnkoviča in druge), da se je sprožil val polemik? Kaj ni pogled na slovensko polpreteklo zgodovino danes že precej bolj celosten od pravljic, ki so nam jih prodajali v nekdanji Jugoslaviji? Kaj se nismo s svobodo in demokracijo uradno odrekli enopartijskemu pogledu na zločine in sprejeli osnovne občečloveške norme?

Če se je še pred časom zdelo, da bodo tudi borci dozoreli in se v imenu partizanskega odpora proti okupatorju znali distancirati od temne plati NOB, ki jo predstavlja krvava komunistična revolucija, se ob ekstremističnih pogledih njihovih dedičev zdi, da ZZB NOB tega ne bo sposobna sama storiti. Bi jo bilo treba prepovedati, kot organizacijo, ki še vedno časti zločince in se ne odreka zločinu? Primera Hudnik in Hribar.

Zakaj tovrstne izpade sovraštva in nestrpnosti, ki vejejo iz Turnškovih dejanj in govorov, ne obsodijo tisti, ki si prizadevajo za obsodbo sovražnega govora, ki ga zadnje čase zaznavajo kot enega večjih družbenih problemov?

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

Dr. Helena Jaklitsch soavtorica razstave in knjige Rojstvo novih domovin - bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev in Italiji in Avstriji nam je predstavila zgodbo Justine Lukančič, rojene leta 1927 v Slavini pri Postojni (ki smo jo v Moji zgodbi enkrat že slišali).

Njen oče je bil zaveden primorski Slovenec, ki je bil zaradi svojega prepričanja večkrat zaprt v fašističnih zaporih. Po tem, ko se je uprl poitalijančenju priimka, je prebegnil v Jugoslavijo in se skupaj z družina naselil na Vrhniki. Kdo bi si mislil, da lahko takega domoljuba, že v septembru 1942 ubijejo partizani. Čez štiri mesece so ga našli v Pikčevem breznu ...

15 letno Justino je očetova usoda zelo prizadela, zato je postala velika nasprotnica partizanov. Mama ji je zato ob koncu vojne svetovala naj odide na Koroško. Peš je preko Ljubelja prišla na Koroško, od tam pa so jo Angleži skupaj z drugimi Vrhničani odpeljali v Italijo. V Vidmu so spali na šolskem dvorišču kar na golih tleh. Slamnjače, ki so bile v stavbi, so bile namreč polne bolh.

Od tam so jih preselili v taborišče v Monigu. Ko je bila tam, je v Trst, ki ga je dobro poznala, večkrat nesla pošto drugih beguncev. Tako kot drugi begunci je tudi Justina zamenjala še nekaj begunskih taborišč, preden je leta 1948 z ladjo odplula proti Argentini. Takole je zapisala o prvih vtisih po prihodu v Argentino:

„Moj prvi dom je bil v Imigrantskem hotelu. Takrat sem bila še mladoletna, imela sem 21 let, v Argentini si takrat dosegel polnoletnost pri 22, meni pa je manjkalo še nekaj mesecev. Bila sem brez staršev, zame ni nihče odgovarjal, zato sem morala ostati v drugem nadstropju hotela in sploh nisem smela ven. Nekaj dni kasneje je v hotel prišla gospa Petelinova, ki je podpisala kot moja varuhinja in tako sem lahko prosto hodila sem in tja."

V Slovenijo je prišla prvič na obisk leta 1973.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklitsch:

Svojo zgodbo je predstavila Cirila Kermavner, rojena Traven, ki se je leta 1931 rodila v Ljubljani. Nekaj časa je tam živela, nato z mamo na Gorenjskem, potem pa v Šentgotardu pri Trojanah, kjer je bil njen oče župan. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bila stara 10 let. Čeprav je bila še otrok, je razumela, kaj se dogaja, saj se je v glavnem družila s starejšimi. Čutila je sočutje do vseh žrtev, ne glede na to, na kateri strani so bile. Doma so imeli eno najmodernejših kmetij v Sloveniji, zato so k njim prihajali številni obiskovalci. Po njenih besedah naj bi jih obiskal tudi eden najožjih Hitlerjevih sodelavcev in nemški propagandni minister Joseph Goebbels.

Po vojni pa so morali zaradi obiska Tita in Hruščova podreti kapelico na njihovi kmetiji. Cirile takrat že ni bilo več doma, saj se je pridružila skupini beguncev, ki so šli maja 1945 na Koroško. Z mamo in s sorodniki se je umaknila na Koroško, v taborišče Vetrinj in od tam v druga taborišča, dokler se ni leta 1949 odselila v ZDA, kjer živi še danes.

 

Pričevanje Cirile Kermavner je novembra 2016 v Clevelandu posnel sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič, za oddajo pa sta ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

Tema oddaje Moja zgodba je bila življenje in delo dr. Bogumila Vošnjaka, pravnika, politika ter diplomata, rojenega v Celju. Z gostjo dr. Aleksandro Gačić, ki je doktorirala prav s politično biografijo o dr. Vošnjaku, smo predstavili vsestransko delovanje enega izmed vidnejših politikov prve polovice 20. stoletja. Oddajo je nastala v luči prihajajoče 100 letnice ustanovitve države SHS!

Dr. Aleksandra Gačić

Najprej je avtorica predstavila Vošnjakov rod. Ob tem ne smemo pozabiti na njegovega očeta Mihaela in strica Josipa, ki sta pustila svoj pečat v slovenski novejši zgodovini. Vošnjak je trdil, da njegov priimek izhaja iz Bosne in pravzaprav pomeni Bošnjak, vendar pa se to ne da dokazati. Prav tako sta v družini obstajali dve struji, slovenska in nemška, ki sta se usodno razšli ...

Dr. Gačić je predstavila njegov odnos do jugoslovanske ideje, habsburške monarhije in zbliževanje z Jugoslovanskim odborom. Kot član le tega se Vošnjak poleti 1915 preseli v London in kot edini Slovenec dve leti kasneje podpiše Krfsko deklaracijo, ki pred natanko sto leti, podobno kot Majniška deklaracija, pomaga tlakovati pot k povojni jugoslovanski državi.

Vošnjak je bil v medvojnem obdobju deležen številnih kritik, da naj bi si od ‚naklonjenosti' srbski politiki obetal osebne koristi. Kot primer je avtorica navedla imenovanje za veleposlanika v Pragi leta 1921, kjer pa je ostal le dobri dve leti. Politična klima v Jugoslaviji je po Vošnjakovi vrnitvi povzročila, da njegova zvezda, kljub velikim sposobnostim, ni več uspela zasijati v svoji polni moči in ni uspel doseči vidnejših kariernih uspehov. Slave mu ni prineslo niti mesto poslanca v Narodni skupščini, za katerega je bil izvoljen leta 1931.

Med II. svetovno vojno je Vošnjak ostal zvest kralju in se pridružil gibanju Draže Mihailovića, kar ga je po komunističnem prevzemu oblasti ob koncu vojne prisililo v beg iz domovine. Avtorica predstavi njegovo epopejo in soočanje s težavami vsakdana, ko je moral graditi novo eksistenco. Sprva se je Vošnjak znašel v Italiji, kjer se je zatekel v ‚večno mesto' Rim in se povezal s slovensko opozicijo v boju proti Titovi komunistični Jugoslaviji. V zadnjem delu monografije predstavi selitev Vošnjaka leta 1947 v ZDA, kjer je postal dejaven član slovenske skupnosti in se boril za upor proti komunističnemu režimu. Svoje ljubljene domovine ni nikoli več obiskal. Leta 1959 je kot zadnji živeči član Jugoslovanskega odbora in podpisnik Krfske deklaracije umrl v Washingtonu.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman: