• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

25. 1. 2015, Likovna razstava „O čem razmišljaš Antigona?“ v celicah UDBE

Razstava umetniških del v zaporniških celicah nekdanje službe državne varnosti – UDBE, v kletnih prostorih na Beethovnovi 3 v Ljubljani, od 21. januarja do 27. januarja 2015, vsak dan od 17h – 19h.

Prisluhnete lahko posnetku novinarske konference, ki je bila 21. januarja ob 12. uri v prostorih razstave na Beethovnovi 3 v Ljubljani.

 

 

Umetniki:

Jože Bartolj, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiri Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Jošt Snoj.

Naslov Kregarjeve slike »O čem razmišljaš, Antigona?«, od katere smo si izposodili naslov, daje osnovni podton, na katerem smo umetniki brez kustosov in brez običajne podpore »sveta umetnosti« zasnovali to razstavo. V Sloveniji, kjer so žrtve dveh svetovnih vojn tako odločilno zarezale v tkivo malega naroda, da se je ta komaj pobiral ob vsakokratnem smrtnem srhu, se tudi v likovni umetnosti to pozna na vsakem koraku. In celo generacija tistih, ki nam po neverjetni sreči ni bilo treba biti v totalni vojni, je preko profesorjev in preko slik starejših avtorjev bila vpeljana v neko temno modernistično vzdušje, ki si ga ob zamolku povojnih pobojev kljub dirigirani sreči zardelih otrok z rutkami, nekateri v svoji mladosti nismo znali niti razložiti.

Toda večina sodelujočih avtorjev je že ob prvih pogovorih izpostavila dejstvo, da so se s temi vprašanji v svojem delu že srečali. Vsi smo nekako »že imeli« narejena dela za to razstavo. Prostori zaporniških celic nekdanje UDBE na Beethovnovi 3, so kletni prostori, ki so le z zidom oddeljeni od vsakodnevnega življenja ulice v samem centru Ljubljane. So kot prostori, kamor so zakopali Antigono, v temnico pod zemljo: »Nikdar več ne bo mi dano, da se sirota ozrem v Sonca sveto oko.”

In ti prostori so postali resonančni okviri teh zamolčanosti in naših iskanj izvirov, naše želje po življenju. V globokem brskanju po dnu duš, kjer se esencialno in eksistencialno srečuje v pričakovanju, smo umetniki vedno na začetku, vedno pred skrajnim neznanim. In hkrati vedno v polju, ki s svojim zasajanjem semen kulture omogoča še tako težkim prostorom kot so celice in še tako težki in globoki rani, da se celi v odnosu s celoto… Ali kot je v naših razgovorih rekel Matej Metlikovič: »Našo razstavo doživljam kot gesto sočutja in pietete do vseh, ki so morali izkusiti podobne stvari… poskus zdravljenja te rane v našem narodnem spominu.«

Postavitev umetniških del v ta prostor je kot proces zdravljenja, v katerem se skozi uvid v realnost sploh lahko očisti vest, ki peče kot gnojna rana, je kot proces kultiviranja v nevralgični točki razbijanja civilizacije in razsutja tiste pred-civilizacijske in starodavne etične zaveze, od koder se je, kot iz pepela, dvignila Antigona v naš svet danes, tukaj.

JIri Kočica

O celicah UDBE:

V nekdanji stavbi Ministrstva za notranje zadeve na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani (nasproti Ustavnega sodišča) se v kletnih prostorih nahaja 7 celic, v katerih naj bi bili povojni zapori Ozne oziroma Udbe. Zapori naj bi bili v uporabi še do leta 1966, ko se je varnostna služba preimenovala v Službo državne varnosti. Celice, ki nosijo ime »Zaporniške celice Ozne in Udbe« sodijo v nepremično kulturno dediščino Republike Slovenije in imajo status kulturnega spomenika državnega pomena.

 

O likovnem projektu »O čem razmišljaš Antigona?«

Likovni projekt, ki nosi naslov po imenu slike akademskega slikarja Staneta Kregarja iz leta 1971, se miselno umešča med projekte civilnodružbene iniciative Resnica in sočutje 1945 – 2015. Poleg razstave v celicah UDBE je v pripravi velika razstava z istim naslovom v Zavodu sv. Stanislava, ki bo na ogled od 12. februarja do 5. aprila. Na njej bo z likovnimi deli sodelovalo približno 25 znanih slovenskih likovnih umetnikov. Strokovni odbor sestavljajo dr. Jožef, Jiri Kočica, Matej Metlikovič in Jože Bartolj.

18. 1. 2015, Marija Mlakar, rojena Ovsec iz Knežje Njive, Pudob

Marija Mlakar je bila rojena leta 1933, v majhni vasici Knežja Njiva, ki leži na obrobju Loške doline, v južnem delu Notranjske. V družini je bilo sedem otrok. Že pred vojno je kot majhna deklica rada poslušala pogovore vaščanov Knežje Njive, ki so se srečevali v njihovi hiši. Oče je bil, kot pravi sama, velik politik, prebiral je časopise Slovenec, Ukrajina joka in druge novice. Dobro je bil seznanjen s tem, kar se je dogajalo v Rusiji, zato je bil vseskozi proti komunizmu.

Ko se je začela druga svetovna vojna, se oče ni strinjal z odločitvijo najstarejšega sina Andreja, da odide k partizanom. Sin je kljub temu šel. Pri partizanih pa so jim dali možnost, da tisti, ki želijo, lahko grejo domov. In tako je Andrej res že po nekaj dneh odšel, kar pa je drago plačal. Že naslednji dan so prišli na njihov dom Italijani in ga odpeljali v taborišče na Rab, kjer je umrl februarja 1943, star 22 let.

Družine iz Knežje Njive so Italijani leta 1942 izselili v vasi po Loški dolini. Hribovske vasi so izpraznili tudi zato, da partizani ne bi hodili k njim po živež. Družina Marije Mlakar je bila izseljena v Stari trg, kjer so si začasno bivališče naredili kar v hlevu in tam ostali 11 mesecev, do kapitulacije Italije. Potem so se spet vrnili nazaj na dom, ki je bil delno porušen od italijanskih granat. Partizani so se večkrat ustavili pri njih, jim pobrali hrano in živali. Zahtevali so, da morajo skuhat žgance za vso vojsko, ki se je ustavila pri njih, zato so morali ponoči po moko v mlin, v sosednjo vas. Trpele so samo tiste hiše, ki niso bile za komuniste. Za partizane pa si bil sumljiv že, če si bil malo bolj razgledan, večji kmet ali obrtnik. Marija se spominja med in povojnega časa na Knežji Njivi in v okolici, kjer je po njenem pripovedovanju še vedno precej brezen in jam, v katerih naj bi bila številna trupla nedolžnih ljudi, ki so jih vanje zmetali partizani. Prav tako se pričevalka spominja likvidacij, ki so se zgodile v noči na 3. september 1942. Med žrtvami so bili kaplan Franc Kramarič ter družine v Starem trgu, v vasi Dane in v Vrhniki.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

11. 1. 2015, Filmska retrospektiva SFA „Resnica in sočutje“

V spomin na sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne je Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije v sodelovanju s civilno-družbeno pobudo Resnica in sočutje 1945-2015 v Slovenski kinoteki v januarju in februarju pripravil projekcije izbranih filmov. Odprtje je bilo v ponedeljek 12. januarja 2015 ob 18. uri v dvorani Silvana Furlana v Slovenski kinoteki. Ob tem je v ponedeljek 19. januarja 2015 ob 17. uri potekal tudi pogovor o vojnem filmu na Slovenskem za tem pa je bila še projekcija filmov Balada o trobenti in oblaku Franceta Štiglica in Trenutki odločitve Františka Čapa. Cikel vojnih filmov se je nadaljeval v februarju s poudarkom na otroštvu v vojni.

V pogovoru v oddaji Moja zgodba so sodelovali muzejski svetnik dr. Jože Dežman, ki je predstvail civilno družbeno pobudo Resnica in sočutje, mag. Lojz Teršan vodja Slovenskega filmskega arhiva in pa arhivarka Slovenskega filmskega arhiva mag. Tatjana Rezec Stibilj.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je vodil Jože Bartolj:

4. 1. 2015, Znanstveni posvet Renato Podbersič, Mateja Čoh Kladnik in Katarina Kompan Erzar

Nadaljujemo z objavljanjem prispevkov z znanstevnega posveta „Revolucionarno nasilje, sodni procesi in kultura spominjanja“, ki ga je Študijski center za narodno spravo pripravil v začetku septembra 2014. Tokrat lahko prisluhnete prispevkom mag. Renata Podbersiča: „Žrtve revolucije med Romi na Slovenskem“, dr. Mateja Čoh Kladnik: „Sodni procesi proti kmetom v letih 1945–1951“ in pa dr. Katarina Kompan Erzar: „Pomen trenutkov stika v zdravem razvoju in zdravljenju travme“.

 

Renato Podbersič ml.

 

Vabljeni k poslušanju:

30. 12. 2014, dr. Jože Dežman – sklepna oddaja v letu 2014

Doktor znanosti Jože Dežman je ob koncu leta 2014 potegnil črto pod dosedanjimi prizadevanji v oddaji Moja zgodba. Oddaja slavi 15 let delovanja in to je bila lepa priložnost za vrednotenje dela do zdaj in pogled naprej.

Oddaja Moja zgodba z letom 2015 spreminja termin. Od zdaj bo na sporedu programa Radia Ognjišče vsako nedeljo ob 20. uri, dolga pa bo 55 minut.

 

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je vodil Jože Bartolj: