• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

26. 11. 2013, Janez Kveder – spomini na vojne in povojne dogodke

Otroštvo Jenza Kvedra je zaznamovala 2. svetovna vojna, vojne in povojne grozote ter strah pred njimi. Njegova družina je po vojni izgubila polovico kmetije, pestile so jih obvezne oddaje, visoki davki, ekonomski in politični pritiski, da bi se uklonili procesu kolektivizacije.
Kot kmetje so bili, čeprav so pomagali tudi partizanom, zapostavljeni od socialistične družbe, ker so med vojno pomagali tudi domobrancem. Ko je bila splošna zaplemba, jim je grozila celo izselitev.

Janez Kveder pravi: „Če bi danes nekdo ponoči potrkal po oknu, kot so takrat trkali terenci, bi me preplavil prav tako neprijeten občutek in strah, kot takrat, kajti strahu ostane v človeku in se ga ne da izbrisati."

Bil je prikrajšan za šolanje, saj je moral še ne 15-leten prijeti za vsako kmečko delo, mati je namreč po vojni ostala sama. Preživljati je morala 10 otrok. Bila je izčrpana od vojne, ropanj, strahu, negotovosti, porodov...

Prisluhnite pričevanju, ki ga je pripravila Majda Pučnik Rudl:

19. 11. 2013, Ciril Kobal – mobiliziranec v italijansko vojsko

Ciril Kobal - kurir duhovnika Virgila Ščeka, italijanski vojak in pripadnik britanske obveščevalne službe.
»Javi Zadru!« Jaz sem hitro sestavil depešo pod nujno. Trikrat 'D' se takoj sprejme, odpre in razreši. To je bilo okrog desete ure. Ob dveh so prišli zavezniški avioni in razbili most.

Ciril Kobal se je rodil leta 1920 na Krasu. Kot sedemletni deček je odšel za pastirja k mežnarjevi družini v Povir. Duhovnik in velik narodnjak Virgil Šček je v Cirilu prepoznal dobrega učenca in ga poslal v semenišče v Gorici. Ker se za duhovniški poklic ni odločil, je študij nadaljeval na klasični gimnaziji v Gorici do aprila 1940, ko je bil kot italijanski državljan vpoklican na služenje rednega vojaškega roka v italijansko vojsko.


Dodeljen je bil 51. pehotnemu polku in bil ob italijanskem napadu na Francijo, junija 1940, premeščen na italijansko - francosko mejo. Po kapitulaciji Francije je bil kot politično nezanesljiv izločen iz redne vojske, odveden v posebne bataljone, nato pa premeščen v 92. pehotni polk in poslan na severnoafriško bojišče.

Ob preboju fronte v bitki pri egipčanskem El Alameinu konec oktobra 1942 se je ob italijanskem umiku predal Britancem. Po zaslugi Ivana Rudolfa je bil kot Slovenec izločen iz ujetništva italijanskih vojakov in vključen v Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon. Januarja 1943 je bil izbran za opravljanje radiotelegrafskega in padalskega tečaja ter vključen v britansko obveščevalno službo ISLD (MI6).

 

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil premeščen v Bari, februarja 1944 pa poslan na Dugi otok, kjer je vzdrževal zvezo med štabom 3. pomorskega obalnega sektorja NOVJ in poveljstvom zavezniških vojnih sil v Kairu. Oktobra 1945 je bil aretiran na Sušaku in štiri mesece zaprt v preiskovalnem zaporu OZNE. Junija 1946 pa ga je ob manifestaciji za priključitev Primorske k Jugoslaviji aretirala britanska varnostna služba in ga za tri tedne zaprla v tržaških zaporih.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

12. 11. 2013, Lazarist, pater Janez Strašek - mučenec

Pater Janez Strašek je prišel na Svetice (vas južno od Ozlja, blizu Karlovca na Hrvaškem) iz Srbije (kamor je bil med 2. sv. vojno izgnan) 8. 9. 1946, vsem neznan, Slovenec, brez vsake strankarske in politične opredelitve.

Ustreljen je bil na cvetno nedeljo 30. 3. 1947 zjutraj. Najprej je v župniji Ozalj opravil zgodnjo mašo. Nato bi moral priti na Svetice, kjer so ga čakali ljudje. Ker ga ob določeni uri ni bilo in je bilo znano, da je zelo točen, so začeli moliti rožni venec. Potem so ga šli iskat, a ga na poti niso našli. Nekateri so rekli, da so slišali streljanje. Ker so okoli dveh popoldne v gozdu slišali klice na pomoč, menijo, da je bil tedaj Strašek še živ.

Naslednji dan ga je Dora Lukešić s Svetic našla 30 m stran od gozdne poti, pokritega z listjem. Ustreljen je bil v glavo, z lovsko puško. Šibre so skozi očesno in ustno votlino prodrle v možgane, vendar ni bil takoj mrtev. Ko so ga našli, je imel v roki šop vejic, za katere se je očitno grabil, morda podzavestno, ko so ga vlekli navzdol. Ljudje so preiskovali okolico. Na mestu, kjer je bil ubit, so našli več cigaretnih ogorkov. Morilci so med čakanjem na žrtev očitno nervozno kadili cigareto za cigareto. Čakali so na kraju, kjer so lahko dovolj hitro opazili njegov prihod.

Kasneje so v arhivih našli izjavo morilcev, članov partije o omejenem primeru:

"IZJAVA"

Ki jo daje Žganjer IVAN sina Franca, član stranke KPH, je bil rojen 1923. v vasi Goršćak pri Karlovcu. 30.III. Med 10. in 11. ur sem bila z mojim bratom Stevom pričakal popa iz Svetice, ki sem ga ustrelil iz lovske puške iz Lukešić Jožefa. Ker pop ni bil takoj mrtev ga je moj brat udaril s kolom in potem je mrtev. Ko je bil mrtev, sva ga z bratom odvlekla v goščavo in prekrila z vejami in listjem. Potem sva odšla od njega. Vzela sva mu uro in nalivno pero, ostalo pa vsa pustila tam. Da je to resnica potrjujem s svojim lastnoročnim podpisom

Žganjer Ivan.

Patra Janeza Straška so ubili zaradi sovraštva do Cerkve.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl, v njej pa je spregovoril tudi lazarist Anton Pust:

5. 11. 2013, duhovnik Štefan Babič - o nastanku župnije Jarše 2.del

V prvi spominski oddaji o tem, kako je v težkih povojnih razmerah začela nastajati župnija Jarše pri Domžalah nam je spregovoril takratni mengeški župnik Štefan Babič.

Tokrat lahko prisluhnete spominom na to, kako je skušal dobiti primerno poslopje, kjer bi lahko uredili kapelo in župnišče. Več lokacij so oblasti zavrnile, ko so izvedele za njegovo namero.

Nazadnje je dobil Pirnatovo domačijo s kovačnico v Srednjih Jaršah, kjer je danes prostorna župnijska kapela. Župnija je bila ustanovljena 1. decembra 1975, razglasiti pa so jo nameravali prvo nedeljo po novem letu.

Pripoved duhovnika Štefana Babiča je prepletena s primeri številnih poskusov partijskih oblasti, da bi preprečili načrte o novi župniji na območju Jarš, Rodice in Grobelj. Slišali boste lahko kako so skušali do uradne ustanovitve župnije vsaj provizorično urediti prostor za kapelo.

Župnijski dom Jarše, danes.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Tone Gorjup:

29. 10. 2013, duhovnik Štefan Babič - o nastanku župnije Jarše

Župnija Jarše pri Domžalah je poleti 2013 praznovala 250. obletnico posvetitve cerkve sv. Mohorja in Fortunata. Župnija se je sicer oblikovala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, njene temelje pa je postavljal duhovnik Štefan Babič, nekdanji župnik zdaj pa duhovni pomočnik v Mengšu. Pripovedoval nam je o težkih razmerah, v katerih se je oblikovala nova župnija in nam zaupal, kaj vse je v povojnih letih doživela cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki je bila med drugim skladišče za krompir, kasneje pa se je ponašala tudi z naslovom Jelovškov muzej.

Vabimo vas, da prisluhnete svojevrstni zgodbi, ki so jo pisali duhovnik Štefan Babič, verniki sedanje jarške župnije in povojni partijski oblastniki.

Oddajo je posnel Tone Gorjup: