Študijski center za narodno spravo je decembra 2015 organiziral znanstveni posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«. Namenjen je bil prikazu delovanja komunističnega sodstva.

Tokrat lahko prisluhnete publicistki Alenki Puhar, ki je v prispevku z naslovom Solidarnost s preganjanimi spregovorila o tem, da je solidarnost med ljudmi, zlasti med sorodniki osnovno vezivo skupnosti. Z letom 1945, ko je oblast prevzela Komunistična partija Jugoslavije, se je z revolucionarnim zagonom lotila radikalnega spreminjanja družbe. Posebej daljnosežni so bili ukrepi, ki so posegli v intimnost, to je v medosebne odnose, tudi v sorodstvene in prijateljske vezi. Referat na realnih primerih prikazuje, kako so državni organi od posameznikov pričakovali, da bodo ovajali svoje sorodnike in prijatelje, pričali proti njim in jih denuncirali, se od njih oddaljili (tudi zakonsko ločili), javno ogradili in se jim odrekli, kadar bodo interesi države tako zahtevali. Vrednostni sistem se je v kratkem tako spremenil, da so morali ljudje tajiti celo najbolj elementarna čustva, zlasti žalost in prizadetost, da so ohranjali svoj status. Nov vrednostni sistem pa so uvedli ljudje, ki so na verbalni ravni izrazito poudarjali solidarnost, t. i. »proletarsko solidarnost«, »družbeno solidarnost« in »tovarištvo«.

V nadaljevanju lahko prisluhnete dr. Lovru Šturmu, ki je predstavil članek Revolucionarno kazensko pravo na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Prispevek obravnava revolucionarno kazensko pravo na Slovenskem po letu 1945 in prikazuje ozadje delovanja ljudskih sodišč, psevdolegalne postopke, politične pritiske in druge značilnosti kazenske in upravnokazenske represije. Sodišča niso bila samostojna, neodvisna in nepristranska oblast. Bila so orodje za izvajanje revolucije. Ustavno sodišče je prepovedalo uporabo štirih revolucionarnih kazenskih predpisov, ker niso bili v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli. Na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo iz leta 1945 je prišlo do številnih zlorab prava v kazenskih postopkih.

V zadnjem delu oddaje pa bo na sporedu še pričevanje mag. Andreja Aplenca, ki je bil dvakrat zaprt na Golem otoku in je spregovoril o vlogi Golega otoka kot o prostoru notranjega čiščenja komunistične partije. Druga vloga taborišča pa je bila, ne kar pomoriti ljudi, ampak jih prevzgojiti, kar je privedlo do t. i. 'zloma hrbtenice'. To je pomenilo, da so morali zaporniki početi dejanja, ki so bila v nasprotju z njihovimi vrednotami in etičnimi načeli.

Oddajo je pripravila Marta Keršič iz Študijskega centra za narodno spravo.

Po Ptuju in Novem mestu smo javno radijsko oddajo Radia Ognjišče ob 25-letnici slovenske samostojne poti pripravili tudi v Celju. V dvorani Svetega Jožefa smo pozdravili ministra za zdravstvo, družino in socialno varstvo v osamosvojitveni vladi dr. Božidarja Voljča, enega od ustanoviteljev Demosa dr. Huberta Požarnika, poslanca prvega sklica Janeza Lampreta in Antona Tomažiča ter duhovnika, ki si že vrsto let prizadeva za spravo v slovenskem narodu gospoda Miha Hermana.

Najprej so lahko poslušalci prisluhnili enemu od ustanoviteljev Demosa, dr. Hubertu Požarniku, ki je spregovoril o Majniški deklaraciji in o Demosu. "Ta koalicija je na volitvah sicer za malenkost zmagala ampak takrat smo seveda bili premalo pozorni ali pa nekateri niso hoteli biti pozorni. To se pravi, da nekega političnega preloma takrat ni bilo." Požarnik je nato odgovoril na vprašanje, zakaj je prišlo do razpada Demosa. "Nekatere stranke so začele iz čisto strateških lastnih interesov podirati Demos, ker so si obetale, da bodo same v javnost iz tega kroga izstopile močneje, da bodo dobile več glasov, da bodo na naslednjih volitvah zmagale, kar se potem ni zgodilo."

Dr. Božidar Voljč, ki je bil v prvi vladi minister za zdravstvo, družino in socialno varstvo je spregovoril o tem, kako je pristal v t.i. Peterletovi vladi, kaj je bilo pri opravljanju dela kot ministra najtežje in na katere opravljene naloge je najbolj ponosen. "Ves čas svojega dela na ministrstvu sem se tako rekoč nič ukvarjal s politiko, ampak ves čas z zdravstvom." Voljč je na okrogli mizi v Celju tudi poudaril, da so se pod "dežnikom" Demosa zbrali ljudje različnih svetovnih nazorov, prav zaradi tega pa je prihajalo do nenehnih poskusov rušenja t.i. Peterletove vlade. "Na koncu je prišlo do tega, da je bil sklican nek sestanek v gostilni Dolsko in na tistem sestanku se je Demos razpustil. Po moje brez potrebe." Voljč je nadaljeval, da to, kar se je zgodilo z Demosom se je zgodilo s stranko Zelenih Slovenije, katere član je bil. "Sami sebe smo uničili," je dejal Voljč.

Poslanci so bili tisti, ki so v letih 90 sprejemali ključne dokumente, ki so pripravljali pot samostojne poti. Med njimi je bil tudi Anton Tomažič, ki je bil v skupščini predsednik Zakonodajnopravne komisije. "Naše Demosove stranke so imele v bistvu največ političnih začetnikov. Jaz sem recimo prvič stopil v skupščino tisti dan, ko smo jo morali začeti voditi. Ta nova opozicija, sestavljena iz obstoječih strank, naslednic družbenopolitičnih organizacij pa je za delegate v veliki večini dobila izkušene politike, tudi dolgoletne člane skupščine, kar se je zelo poznalo v samem začetku konstituiranja."

 

 

Poslanec prvega sklica je bil tudi Janez Lampret, eden glavnih protagonistov parka spomina na Teharju, bil pa je predsednik skupščinske komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, ali krajše Kviaz. "Dobro se spominjam tudi priprav na plebiscit za osamosvojitev Slovenije. Neverjetno močno je bilo nasprotovanje takratne opozicije. Sonja Lokar je za govornico selo dejala, da bomo bosi in goli pa travo bomo jedli, če bomo izstopili iz SFRJ. Seveda danes ti nasprotniki osamosvojitve ne priznajo in celo trdijo, da so bili glavni akterji osamosvojitve. Sam sprejem aktov za osamosvojitev je bil zame pravi čudež."

 

 

Sprava je tista, ki bi morala pomiriti narod. To si že več kot 20 let prizadeva tudi duhovnik Miha Herman iz Teharij, ki je kot zadnji spregovoril v Celju na okrogli mizi. "Še danes po več kot 70. letih te rane niso zaceljene. Razdeljenost se še ni končala in se je žal prenesla v drugo in tretjo generacijo in mnogi se še vedno delajo, kot da se v zadnjih desetletjih ni izvedelo nič o tedanjem dogajanju. Junaki so bili tisti, ki so prvi spregovorili o tem, tudi javno. Junaki tudi vsi, ki so premagali notranji strah in se niso menili za grožnje in so sodelovali v kakšnih oddajah ali napisali svojo zgodbo ali spomin na dogodek ali človeka."

 

Okroglo mizo je vodil Alen Salihović:

 

Študijski center za narodno spravo je 10. decembra 2015, ob dnevu človekovih pravic organiziral znanstveni posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«, ki je potekal v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Posvet je obravnaval obdobje brezpravja v med in povojnem času komunistične vladavine, v katerega so bile vključene tudi tragične zgodbe posameznikov, ki so bili žrtve tega nedemokratičnega režima.

Tokrat lahko prisluhnete prispevku dr. Mateje Jeraj in dr. Jelke Melik z naslovom Nagodetov proces - zrcalo pravne države. Nagodetov proces, kot je bil kratko poimenovan, je bil prav gotovo eden najvidnejših, najbolj razvpitih in največkrat omenjanih kazenskih političnih procesov iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je nova država že imela svojo ustavo. Vpogled v sodni spis in takratno zakonodajo ter druge akte, ki so urejali delovanje kazenskega sodstva, prikazuje pravo naravo in kvaliteto vladavine, družbenega reda in političnega sistema. Za razumevanje katere koli dobe je še posebej pomembno poznavanje kazenskega prava. Le-to na eni strani družbo oblikuje, po drugi strani pa jo izraža. V njem odseva njena kulturna raven. Referat je v imenu obeh avtoric predstavila dr. Mateja Jeraj.

 

V nadaljevanju pa lahko poslušate še prispevek dr. Andreje Valič Zver z naslovom Proces proti četverici: labodji spev jugoslovanskega komunističnega sodstva in nastajanje neodvisne politične javnosti. V prispevku je prikazan čas druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se v svetu dogajale obsežne ter temeljite družbene in politične spremembe. Te razmere so vplivale tudi na stanje v Jugoslaviji, ki se je soočala z vsestransko krizo. Poleg tega so jo najedala nerešena nacionalna vprašanja, kar je izkoriščala srbska politična elita. Tudi slovenska javnost je postajala vse bolj dejavna, glasna, kritična, zahtevna in tudi uporniška. Nastala je zelo živahna civilna družba, kakršno bi težko našli v kakšni drugi komunistični državi. Da bi režim zadušil novo demokratično energijo, je skupaj z vojaškim vrhom skoval aretacijo in proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Vendar se je aktivirala kritična in neodvisna politična javnost, ki je bila pogoj za proces demokratizacije, ki se je kasneje prelevil tudi v osamosvojitveno gibanje.

Oddajo je pripravila Marta Keršič:

Monografija z naslovom Tih spomin vsem žrtvam boja in podnaslovom Diferenciacija in interference v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941-1945, obravnava pesnjenje v okviru različnih skupin, ki se niso strinjale z Osvobodilno fronto in so delovale mimo nje ali proti njej.

Njena avtorica je akademikinja ddr. Marija Stanonik, največja strokovnjakinja za pesnjenje, ki ga je spodbudila stiska druge svetovne vojne. Do zdaj je namreč uredila pet knjig pesmi, ki se ukvarjajo s pesnenjem naših prednikov med drugo svetovno vojno na različnih vojaških in političnih straneh.V okviru pogovora na radiu Ognjišče je gostja med drugim odgovorila na vprašanja kot so:

• Kakšen je bil namen izida te knjige 70 let po koncu druge sv. vojne?
• Odkod gradivo?
• Ker je to že njena peta knjiga na temo, kakšne so ugotovitve?
• Kaj jo je kot avtorico presenetilo, česa ni pričakovala ob urejanju te literature?
• Katere avtorje je izbrala kot arhetipske?

Morda je največja kakovost te knjige v tem, da z njenimi ugotovitvami (politično) verjetno nihče ni povsem zadovoljen (ne revolucionarna in ne domobranska stran ...), kar pomeni, da medvojnih dogodkov nikakor ne moremo interpretirati brez konteksta časa in prostora.
Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Jože Bartolj.

25 let že živimo v svoji državi. Dejstvo je, da se včasih premalo zavedamo, kako veliko srečo imamo in kako za las je šlo. Če bi na volitvah zmagala komunistična struja ali če koalicija DEMOS pri odločitvi, da izpelje ta proces do konca, ne bi bila tako enotna, kot je bila, osamosvojitve ne bi bilo. Pot do nje smo nekoliko osvetlili na okrogli mizi 22. aprila 2016 v Novem mestu. Gostje so bili predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, takratni minister za raziskovalno dejavnost in tehnologijo dr. Peter Tancig, minister za družbeno planiranje Igor Umek, poslanec Zbora občin Marjan Dvornik in urednik katoliškega tednika Družina v času osamosvajanja Janez Gril.

Lojze Peterle : »Osamosvajanje se za mojo vlado ni začelo z dnem plebiscita, pač pa se je začelo 16. maja, ko smo bili izvoljeni. ... V vladi ni bilo ljudi, ki bi mislili na drugo pot, kot pa je bila osamosvojitev, je pa bil kdo, ki je imel drugačno mnenje o načinu, kako naj to izvedemo. ... Če Demosova vlada ne bi vzela stvari zares, če se ne bi pripravila, če ne bi delovala enotno, osamosvojitev ne bi uspela. Zame je ključen dokaz za našo resnost, delavnost, zavezanost projektu dejstvo, da smo izpeljali osamosvojitev do konca, da smo zmagali vojno za Slovenijo, da smo dobili svoj denar, da smo dosegli mednarodno priznanje, da smo izvedli številne reforme. ... Zahteven del našega dela pa se je nanašal na notranjo politiko. Kadar smo se v Demosu lotili privilegijev in monopolov, ki so bili pridobljeni v nedemokratičnem času z revolucionarnimi sredstvi, je Demos začel rahlo pokati po šivih, se je čutilo, da obstaja bolj levi in bolj desni del. Začelo se je z zakonom o zadrugah, nadaljevalo pri zakonu o denacionalizaciji, najbolj pa pri zakonu o privatizaciji, pri čemer je DEMOS razpadel.«

Dr. Igor Umek: »Borili smo se za vsako delovno mesto. Prek tisoč podjetij je poslovalo z izgubo, ko smo prišli. Kar nekaj, ki so bila orientirana na južne trge, jih je propadlo in zaradi tega so bile stiske delavcev enormne. Stavke so bile in bi bilo čudno, če jih ne bi bilo. Ampak se jih je politično izkoriščalo, ta moment je pomemben. ... Dejansko vsi ukrepi v ekonomiji pridejo z zamikom, zato lahko rečemo, da je dejansko Demosova vlada postavila temelje za delo druge Drnovškove vlade, prva Drnovškova vlada praktično ni počela ničesar, sedela je do volitev. Stopnje rasti so se nato dvigovale, kar je rezultat vseh okvirov in temeljev Demosove vlade.«

Dr. Peter Tancig: »Mi smo dejansko uspeli voditi resor kot ministrstvo za razvoj. Podedovali smo minimalistično ustanovo, ki se ji je reklo republiški sekretariat, to je bilo nekaj zanemarjenega, majhnega, a smo to uspeli dovolj hitro pretvoriti v sodoben resor, ki je presegal naš začetni mandat. Uspeli smo pri postavljanju Slovenije na zemljevid. Tuje države niso hotele formalno slišati, da se hočemo osamosvojiti. Mi pa smo prišli nekako »potuhnjeno« in povedali, da se ne želimo pogovarjati o formalnih zadevah s področja osamosvajanja, ampak si želimo ohraniti sporazume in povezave, ki jih je Slovenija imela s številnimi visoko razvitimi državami, kot sta Nemčija in Japonska. Prav tako smo na resorju zelo hitro prešli z »osnovnih« raziskav v tehnološke in razvojne. Pomagali smo tudi na področju individualnega raziskovalnega fonda.«

Marjan Dvornik: »V Zboru občin smo dejansko Demosovci imeli dobro večino. V zboru občin smo izglasovali, kar je DEMOS predlagal, v zboru združenega dela tega niso izglasovali, potem smo šli na plenarno sejo, kjer je imel DEMOS rahlo večino in, dokler smo bili enotni v DEMOSU, so se stvari premikale. Treba je povedati, da smo pri čisto vsaki spremembi, ki smo jo želeli, doživeli silovite odpore, silovite napade poslancev iz takoimenovanih levih opcij. Spomnim se razprav, ko smo govorili o tem, ali naj bo na zastavi zvezda ali ne. To je bilo grozljivo. Za tako preprosto zadevo smo porabili še in še ur za debate. Stvari so se dogajale tudi tako, da dokler nismo začutili med pomembnimi politiki SDZ-ja skepse ali odpora, je stvar funkcionirala.«

Dr. Janez Gril: »Slovenska samostojnost ni padla z neba, ampak je sad dolgotrajnega dela in prizadevanja mnogih, je tudi sad molitve in žrtve mnogih, ki imajo domovino radi. Pomembno vlogo je imela tudi Katoliška cerkev, vendar na svoj način, ne v političnem smislu, pač pa kot pomembna družbena in duhovna ustanova: škofje, duhovniki, verniki, Komisija pravičnost in mir, Medškofijski odbor za študente, Medškofijski odbor za izobražence, Pot Vinka Kobala, Taize in vsa gibanja, cerkveni verski tisk, študentski večeri, teološka predavanja po vsej Sloveniji, tudi naši izseljenci, zamejci, zdomci so veliko doprinesli. ... Velik del novih politikov v DEMOSU in okrog njega so bili ljudje, ki so prej sodelovali v študentskih skupinah v MOŠ-u ali izobražencih. Tam se je kovalo duhovno in družbeno angažirano jedro, ki je potem izpeljalo zadeve. Cerkev torej ni stopila direktno na polje politike, opozarjali pa smo, da je treba tudi o teh vprašanjih aktivno razmišljati, pri njih sodelovati in se vključevati.«

Oddajo je vodila Tanja Dominko: