14. in 15. novembra 2015 je v Domu sv. Jožefa v Celju potekal simpozij o človeku, velikem Slovencu, duhovniku in teharskem beguncu dr. Janezu Zdešarju (1926- 2013).

Bil je eden redkih, ki mu je uspelo pobegniti dobesedno izpred Barbarinega rova, kamor bi ga verjetno poslali, če se ne bi odločil za pobeg iz teharskega taborišča in Slovenije. Kljub temu, da je na Teharjah za las ušel smrti in da ga je ves jugoslovanski čas sledila UDBA, je bil eden prvih, ki se je po osamosvojitvi z vsem navdušenjem začel vračati v Slovenijo, jo sooblikovati in se je povsem vrnil vanjo na starost, prav v neposredno bližino Teharij, k Sv. Jožefu nad Celjem. Sodelovali so predavatelji, ki so dr. Janeza Zdešarja tudi osebno poznali, z njim delali ali se z njim srečevali. Tako so ob dogodku zbrali vsebino, ki je zaznamovala njegovo življenje in čas, ter jo ohranili za prihodnost in morda tudi za kasnejša, še bolj poglobljena razmišljanja.

Prva je o Zdešarju in njegovi življenjski poti predavala dr. Tamara Griesser Pečar:

Vinko Dobršek z Sestrž pri Majšperku je bil prisilno vpoklican v nemško vojsko. V družini je bilo osem otrok, šest sester in dva brata. Starejši brat je bil vpoklican že prej in je večkrat pisal s fronte. Bil je zajet in je dve leti preživel v ujetništvu.

Vinko je tako že vedel kaj se zgodilo. Avgusta 1944 so ga vpoklicali v RAD, nemško državno službo. Odšel je z vlakom iz Maribora, v skupini pa so bili tudi njegovi trije sovaščani. V Avstriji je ostal tri mesece. Spominja se predpostavljenih, ki so vpili na njih: Windische Hund, sprich Deutsch!«

V RAD so ga učili streljati, učili preživetja, naučili dobro plaziti po tleh, veliko so tudi telovadili. Disciplina je bila zelo huda. Pa tudi zelo so bili pozorni na čistočo. Predpostavljeni so vsakokrat pregledovali nohte na rokah. Poleg učenja so tudi veliko delali. Pokrivali so strehe, namreč, z lopatami so rezali zemljo ter s prstjo in travo pokrivali strehe. Bil je v skupini kjer so bili pretežno Slovenci. Zadnji mesec bi moral na dopust vendar ga Slovenci niso dobili.

Potem so jih poslali v München, v Adolf Hitler Kasarno. Določen je bil k grenadirjem in postal pomočnik mitraljezca. Takrat so München že bombardirali. Nekoč so bili kar tri dni zakopani. Zaradi alarmov so bili nekaj časa v gozdu v barakah. Nato pa so jih poslali na rusko fronto.

Mladi šestnajstletni fantje so bili preplašeni. Spominja se, da so veliko bežali, reševali pa so jih pripadniki enot SS. Večinoma so se umikali. Mladi fantje so bili neizkušeni, a so jim starejši vojaki prigovarjali, da naj med neposrednimi spopadi držijo glave »dol«. Na fronti je bil ranjen v desno roko, zato so ga poslali v bolnišnicov zaledje.

Od tam je po petih dneh je večja skupina Slovencev skupaj pobegnila. Najprej jih je bilo 12. Odpravili so se proti Sloveniji. Tri tedne so bili na poti, čeprav so bili prepričani, da bodo pot zmogli v krajšem času. Po Avstriji so večkrat spraševali za pot. Orožje so že zelo hitro pustili v gozdu, saj so vedeli, da bi bili tako bolj ogroženi. V skupini je bil tudi domačin iz Pragerskegain s Prlekije. S seboj so imeli kar nekaj opreme, ki so jo zamenjevali za hrano. Vinko je oficirske škornje je zamenjal za civilno obleko, ki si jo je nadel kar čez nemško uniformo. Noči so bile še vedno hladne in kar prav mu je prišlo, da je imel na sebi dve obleki oz. uniformo. Prišli so do Dravograda in nato naprej do Bistrice. 20. maja 1945 so bili doma.

Nato se je moral javiti partizanom in oditi pred komisijo, ki ga je pregledala. Povedal je, da je zaradi še ne dobro zaceljenih ran, vojaško nesposoben. Začasno so ga odpustili. Ko je šel proti domu so ga prestregli partizani in ga želeli kot dezerterja ustreliti. Rešil ga je višji oficir iz njihove vasi, ki ga je preprosila njegova mati. Doma je nato mati uniformo prebarvala in prekrojila.

Pozneje je moral tudi na t.i. dosluženje. Priznali so mu 10 mesecev nemške vojske. Najbolj si je zapomnil, da so morali nekdanji nemški vojaki, ki so bili sedaj v JA in so bili izurjeni vojaki, učiti svoje predpostavljene, npr. kako se razstavi in sestavi mitraljez in ostalo, saj so imeli le ti za seboj že dobro nemško »ausbildungo«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar in v kateri je podrobneje spregovorila tudi o problemu mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko.

Marjan Porenta je bil rojen leta 1927 v Ljubljani in se je že pred drugo svetovno vojno s starši udeležil številnih dogodkov v mestu.

Spominja se Evharističnega kongresa, Jegličevega pogreba, pogreba Antona Korošca. V pripovedovanju se spominja prihoda italijanske vojske in razmer. Okupatorjevo nasilje pa je posredno doživel, ko sta šla z bratom v Gramozno jamo in našla žice s katerimi so bili zvezani talci.

Po prihodu Nemcev je bil leta 1944 vpoklican v enote Todt. Kopal je protitankovske jarke na Dolenjskem. Ob opozorilih drugih, da jih bodo partizani mobilizirali, je vstopil v nemško vojsko.
Pred koncem vojne je bil v Gradišču ob Soči in Gorici. Na Občinah se je skupaj s prijateljem in domačini skrival v jami. Ko so prišli partizani je nosil ranjence. S prijateljem sta se nato odpravila proti domu.
Pri Sežani ju je zajela partizanska patrulja in odpeljala na komando. Takrat so odkrili njune nemške dokumente in ju odpeljali na višjo komando, vendar sta ob priliki uspela pobegniti. Ob splošni mobilizaciji sta se javila in bila 5. maja 1945 v vojašnici v Ajdovščini. Z vojsko so šli čez hribe nazaj v Gorico, nato v Kanal ob Soči in Tolmin. Lačen in žejen je moral nosit mitraljez. V Tolminu je srečal ameriške vojake na drugi strani meje. Takrat so že vedeli, da se delajo cone.
Na poti nazaj v Gorico jih je kar nekaj ušlo, Marjan pa si je želel domov. Do Postojne so šli peš in nato na vlak v Ljubljano. Ko so se ustavili na kolodvoru, je odšel domov. Mama je ravno pekla potico in mu je dala cel pladenj, ki si ga je stisnil ob suknjo in nato odšel nazaj na vlak.
Odpeljali so jih do Rašice. Nato so hodili vsako noč proti Velikim Laščam češ, da gredo lovit domobrance.
Ker je zbolel so ga poslali v Ljubljano na pregled. Odšel je domov in oče mu je predlagal, da ostane doma. Bil je namreč prepričan, da bodo prišli Američani in Angleži. Tako je ostal Marjan doma do leta 1946. V firmi, kjer je opravljal učno dobo ga niso želeli vzeti na delo, ker ni hotel pričati proti lastniku. Leta 1946 je bil vpoklican v vojsko, v planinsko enoto pri Užicah od koder je bil zaradi bolezni začasno odpuščen.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

Del letala, ki je padel na ljubljanski NUK.

Potrdilo o vstopu v JA, 3.5. 1945.

Marjan, l. 1945, ko je prišel na kratek obisk domov. Pod pazduho stiska velik kos potice.

Porentovi otroci, pred drugo svetovno vojno.

Vojaška knjižica.

Prošnja podjetja Everest, da bi se g. Porenta lahko vrnil delat.

Potrdilo podjetja Everest, da je g. Porenta delal pri njih.

Tabor na Zabreški gori, ki so ga vodili bogoslovci, 1939.

Spričevalo, 1944.

Prisluhnete lahko predstavitvi knjige Petra Tomažiča z naslovom Z druge strani. Gre za zbrana pričevanja s Škofljice in bližnjih vasi o drugi svetovni vojni. Takole piše avtor v uvodniku:

„Prvo pričevanje je nastalo decembra 2013. V letu in pol jih je sledilo še enajst. Ob tem se je zbralo tudi prek sto fotografij, povezanih z gradom Lisičje in življenjem v širši okolici. Nekaj jih je objavljenih v tej knjigi, vse ostale, ki so zanimive za širšo javnost, pa na spletni strani www.skofljica.net . Avtor večjega dela fotografij je salezijanec Jože Pušnik, medvojni ravnatelj v gradu Lisičje. Med pričevanji so tudi zasebne fotografije z osebno noto, kjer avtor ni znan. Zaradi pretiranega ponavljanja enakega teksta ob vsaki objavljeni fotografiji vir ni posebej naveden. Večina fotografij, objavljenih v tej knjigi, se je ohranila v zasebnih družinskih arhivih domačinov ali kot vinjete v glasilu salezijanskih dijakov Naše delo iz februarja 1943. Manjši del fotografij, predvsem iz let 1941 in 1942, je ohranjen v arhivu salezijancev na Rakovniku, oziroma so del zasebnega arhiva salezijanca Staneta Okorna. Vsa pričevanja so neposredno ali posredno povezana z življenjem salezijancev v gradu Lisičje. Mnoge družine na Škofljici in v okolici so se v težkih medvojnih časih tesno povezale z njimi, predvsem prek njihove verske oskrbe in dela za otroke in mladino.

K tem dvanajstim pričevanjem v tej knjigi uvodoma dodajam že objavljeno pričevanje salezijanca Staneta Okorna, ki vsebinsko postavlja okvir tedanjemu dogajanju, ter del pričevanja pokojnega duhovnika Alojza Hribška, v sklopu oddaje Pričevalci na Televiziji Slovenija, ki se tudi navezuje na grad Lisičje.“

V oddaji je poleg avtorja Petra Tomažiča sodeloval še eden od pričevalcev France Trtnik - Dednikarjev France.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

Prisluhnete lahko drugemu delu pričevanja Jožejke Debeljak Žakelj, najmlajše od treh otrok pokojnega slovenskega literarnega kritika, prevajalca, urednika in pesnika, dr. Tineta Debeljaka.

Prejšnjič je spregovorila o begunski poti svojega očeta, o tem, kako so se mama in trije otroci srečali z njim, šele po 9 letih ob prihodu v Argentino, o nadzorovanju Udbe in ustvarjalni poti svojega očeta.

Tokrat pa bomo izvedeli, kako so zaživeli v novi domovini Argentini, kako je moral nekdanji profesor dr. Tine Debeljak poprijeti za delo kot navadni tovarniški delavec, da je lahko preživljal sebe in družino. Ob prihodu v Argentino je oče otroke vpisal v privatno šolo, da so se začeli učiti španskega jezika in tako nadaljevali šolanje, ki so ga prekinili v Sloveniji. Vsak od otrok si je izbral svojo smer izobraževanja.

Jožejka se je poročila z Jožetom Žakljem. Službena pot ju je vodila v provinco Tucuman, ki je 1500 km oddaljena od Buenos Airesa, proti SZ Argentine. Tam danes živi le še nekaj slovenskih družin. Jože in Jožejka sta povila 10 otrok, in imata danes že 22 vnukov. Vsi njuni otroci lepo govorijo slovensko. Tudi vnukom želita posredovati ljubezen do domovine in jim pokazati lepote Slovenije.

Jožejka nam bo v nadaljevanju svoje pripovedi predstavila živahno delovanje slovenske skupnosti v Buenos Airesu danes. Žal ji je, da tega bogatega dogajanja, zaradi oddaljenosti, ne morejo biti deležni tudi njeni otroci.

V zadnjem delu pričevanja nam bo gospa Jožejka predstavila lik svoje tete slikarke, grafičarke in umetnice Bare Remec, ki je bila rojena v Ljubljani, in je bila po vojni prav tako prisiljena v umik, na begunsko pot. V času bivanja v begunskih taboriščih v Avstriji in kasneje v Rimu se je njeno slikarsko ustvarjanje nadaljevalo. Leta 1947 je prišla v Argentino. Kot slikarka je polno zaživela med Indijanci, (v Bariloccah na J in v Tilcari na S). Med njimi se je počutila bolj domače, kot pa v buenosaireškem velemestu, zato se je vsako leto za nekaj mesecev umaknila milijonskemu vrvežu in se potopila v prvinski svet Indijancev.

V domovini je bila dolga leta zamolčana. Šele ko je Slovenija postala samostojna, je bila v Ljubljani predstavljena njena prva razstava. O njenem delu in življenju je bil posnet tudi dokumentarni film z naslovom Slikarka sinjih oči, za katerega je scenarij napisal Zorko Simčič, režirala pa Vanda Brvar. Slikarka Bara Remec je umrla leta 1991 v Barilochah.

Dr. Andreja Valič Zver, akademik Zorko Simčič, Jožejka Žakelj Debeljak in Marta Keršič

Oddajo je pripravila Marta Keršič: