Sv. Hilarij iz Poitiersa (ok. 310 - 367) je po rodu iz bogate galske poganske družine, ob branju Svetega pisma pa se je spreobrnil v krščanstvo in bil kmalu izbran za škofa v Poitiersu. Ker se ni uklonil državno podprtemu arianizmu (ta nauk je zanikal pravo Jezusovo božanstvo in je imel drugo Božjo osebo za nižjega Boga), je bil izgnan na Vzhod, kjer je začel s pisanjem razprave O Trojici. Po vrnitvi iz izgnanstva je še naprej branil pravo vero v domači Galiji in celo v Milanu. Spodbudil je tudi sv. Martina, da je ustanovil samostan v Liguegéju.

Kateheza je bila na sporedu 13. januarja 2016 ob 20h.

Tu je na voljo besedilo odlomka iz Hilarijeve razprave O Trojici v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi direktno poslušate.

- ~ - ~ -

Sv. Hilarij iz Poitiersa

O Trojici (1, 37-38)

S pridiganjem o tebi ti bom služil

Zavedam se, da sem tebi, vsemogočni Bog Oče, v svojem življenju dolžan predvsem to, da o tebi
govori vsaka moja beseda, vsaka moja misel.

Razen tega mi govorniška sposobnost, ki si mi jo ti podaril, ne more prinesti nobene druge večje nagrade, kakor je ta, da z oznanjevanjem tebi služim in da ljudstvu, ki te ne pozna, ali krivovercu, ki napačno govori o tebi, razlagam, kaj si: da si Oče, Oče edinorojenega Boga.

To je tudi moj edini namen. Sicer pa moram prositi za tvojo sočutno pomoč, da s svojim Duhom napneš k tebi razpeta jadra moje vere in hvale in da me potisneš v smer začetega oznanjevanja. V vsem zaupam v zvestobo tistega, ki je spodbujal rekoč: Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo.

Jaz, siromak, bom prosil za vse, kar pogrešam, vztrajno se bom poglabljal v spise tvojih prerokov in apostolov in trkal bom na vsa vrata, ki vodijo k spoznanju. Vendar le ti lahko daš, česar te prosimo, le ti se lahko pokažeš, ko te iščemo, le ti lahko odpreš tistemu, ki trka.

Nekakšna lenobna topost naše narave nas namreč hromi in kadar bi hoteli spoznati tvoje stvari, nas naša slaboumnost zapira v usodno neznanje. Študij tvojega nauka pa nas vodi do umevanja Božjega spoznanja in poslušnost veri nas popelje prek človeških misli.

Pričakujem torej, da boš dal zaleta temu plahemu začetku, da boš zagotovil rastoč uspeh in me obdaril s preroškim in apostolskim duhom, da bom njihove besede razumel v istem smislu, kakor so jih hoteli povedati in da bom vsebino besed razlagal v istem stvarnem pomenu.

Govoril bom namreč o stvareh, ki so jih oni povedali po tvojem navdihu. Govoril bom, da si ti večni Bog, Oče večnega edinorojenega Boga. Razlagal bom, da si samo ti nerojen, da je eden Gospod Jezus Kristus, ki je od vekomaj rojen iz tebe in ga ne smemo napačno šteti med druge bogove. Oznanjati moram, da je rojen iz tebe, ki si edini Bog, in da ne smemo priznavati za resničnega Boga drugega kot njega, ki je rojen iz tebe, resničnega Boga in Očeta.

Pokaži mi torej pomen besed, razsvetli spoznanje, daj mojim besedam milino, poslušalcem pa vero v resnico! Daj, da bom tudi povedal, kar verujem, namreč da si edino ti Bog Oče in da je edini Gospod Jezus Kristus, kakor so nas poučili preroki in apostoli. Daj, da bom zoper krivoverce, ki to zanikajo, znal razlagati, da si ti, Oče skupaj s Sinom, Bog in da bom znal govoriti o božanstvu, kot je prav.

Iz Molitvenega bogoslužja, Bogoslužno branje 1, Ljubljana 1976, 249-250.