Sv. Gavdencij (+ 410) je bil škof v severnoitalijanski Bresci od 387 (istega leta je Ambrozij krstil Avguština in posvetil Gavdencija v škofa) do smrti v letu padca Rima. Izvolili so ga, ko je bil na romanju po Sveti deželi, in močno so se morali potruditi, da so ga dobili domov, ker bi najraje kar ostal tam. Prava pustolovščina je bila misija pomoči Janezu Krizostomu na dvor v Carigrad - žal neuspešna, komaj je preživel. Ko ne bi ustregel mestnemu veljaku Benivolu, kateremu je zaradi bolezni napisal svoje velikonočne govore, bi komaj vedeli zanj, pa še zdaj imamo od njega ohranjenih komaj 21 homilij, ki se odlikujejo po izbornosti izraza. Odlomke iz dveh beremo v tej katehezi.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Sv. Gavdencij iz Brescie (+410)

Govori

8

Sin Boga, Boga, ki nima začetka, je ob koncu sveta vstopil v začetek svojega utelešenja iz Device in je blagovolil zaživeti med ljudmi prav zaradi tega, da bi prinesel pomoč svetu, ki je drvel v pogubo, ker, kakor sam pravi, zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Zdravnik navadno prej vstopa v žalostne hiše kot v hiše veselja. Potreben je trpečim zaradi bolečine ran ali onemoglim zaradi dolgotrajnega izčrpavanja notranjih organov; blagostanje ne potrebuje zdravnikovega doprinosa.

Kaj je torej razlog, da nam današnje branje evangelija nakazuje, da je bil Jezus povabljen na svatbo, če ne ravno to, da je manjkalo vina, to je moči duhovnega veselja, in da je tam množice povabljenih žejalo zaradi pomanjkanja vina, ki daje veselje, saj vino človekovo srce razveseljuje, kakor pravi prerok. A preden razkrijemo duhovni pomen, razložimo vsebino dogodka na zgodovinski ravni.

Kristusu se zato ne zdi zamalo, da bi prišel na slovesno svatbo, da pokaže, kako je on isti Bog, ki je v začetku iz prsti zemlje oblikoval moškega in žensko in jima dal ženitvovanjsko svobodo rekoč: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo.« To naročilo nikakor ni všeč pokvarjenim manihejcem. Resnično mislim, da njim zaradi njihove nečistosti ni toliko zoprn sam zakonski stan, ampak postava, ki ne povezuje številnih žen z enim možem niti ene žene z mnogimi možmi, ampak eno samo ženo z enim samim možem. Ti zavrženi manihejci namreč nočejo živeti po apostolovem naročilu, naj ima vsak svojo ženo in vsaka lastnega moža.

Ko smo spoznali, kakor je bilo potrebno, kaj se je res godilo, še duhovno razložimo, kaj pomeni tretji dan, saj je omenjeno, da se je godila svatba na tretji dan. To je dan luči, predragi bratje, in ga zato smemo primerjati z zapovedmi Gospoda, ki je prava luč, kakor izpričuje prerok: Gospodove zapovedi so jasne, razsvetljujejo oči, in na drugem mestu spet: Tvoje zapovedi so luč za zemljo.

Zato je prav opozarjal Odrešenik, da je treba hoditi v luči, ko je rekel: Kdor hodi v luči, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta. Resnično, če kdo hodi v luči Božjih zapovedi, se nikakor ne more spotakniti. Prvi dan je bil tako v zapovedi najprej od Adama do Mojzesa; drugi dan pod Mojzesovo postavo, tretji dan pa je pod milostjo Odrešenika. V tem dnevu si je sam nebeški ženin, ljubitelj vernih duš, Gospod Jezus, pridružil nevesto izmed poganskih ljudstev, to je Cerkev.

2

Ko je Jezus ponudil učencem posvečen kruh in posvečeno vino, je rekel: “To je moje telo; to je moja kri.” Dajmo, verujmo v to, kar smo izpovedali. Resnica ne pozna laži.

To je dediščina njegove nove zaveze, dediščina, ki jo je izročil nam v korist kot zagotovilo svoje navzočnosti, in to tisti večer, ko so njega izročili, da bi ga križali. To je popotnica na naši poti, s tem se hranimo na poti življenja, dokler ob odhodu s tega sveta ne pridemo naproti njemu. Zatorej nam Gospod govori: Če ne boste jedli mojega mesa in pili moje krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Hoče v bistvu, da njegovi darovi ostanejo pri nas, hoče, da bi se mi mogli posvečevati z njegovo dragoceno krvjo, podobo njegovega trpljenja.

Iz mnogih zmletih zrn, zgnetenih z vodo, se naredi kruh, ki se ga peče ob ognju. To je podoba Kristusovega telesa, ki je eno samo, a ga sestavlja množica iz vsega človeškega rodu in se dopolnjuje z ognjem Svetega Duha. Dejansko se je rodil po delovanju Svetega Duha in je potem, poln Svetega Duha stopil iz Jordana, kot potrjuje evangelist: Jezus je poln Svetega Duha stopil iz Jordana. Podobno je z vinom njegove krvi; nabrano je bilo mnogo jagod iz grozdja v vinogradu, ki ga je sam zasadil; stisnjene so bile v stiskalnici križa in v velike sode se je nateklo soka; ta je z lastno močjo prevrel v vernem srcu tistih, ki ga prejemajo.

Vi vsi, ki odhajate iz egiptovskega in hudičevega suženjstva, prejmite skupaj z nami z vso gorečnostjo svoje verne duše to žrtev odrešenjske velike noči, da bo našo notranjost posvetil sam Gospod Jezus Kristus, ki je navzoč v svojih zakramentih in čigar neprecenljiva moč ostane na vse veke vekov.

Prevedel fr. Miran Špelič OFM