113. oddaja: Tertulijan moli za vladarje, ki ga preganjajo
By Miran Spelic on Sep 9, 2023 | In Uncategorized | Pošlji odziv »
Tertulijan (+ ok. 220), oče latinske teologije, ne daje točnih napotkov, kako ravnati v politiki, ampak podaja načela, ki so bila koristna tako v antiki, v času preganjanj, kot danes. Druga Tertulijanova dela so na voljo v izdaji Tertulijanovih del, ki je opisana na tej povezavi.
Kateheza je bila na sporedu 9. septembra 2023 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Jan Dominik Bogataj OFM, ki je besedila tudi prevedel.
Na tej povezavi so predstavljeni odlomki iz Tertulijanovih del, obravnavanih v tej katehezi.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).
Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.
- ~ - ~ -
Tertulijan
Apologetik
Kristjani prosijo Boga za blagor cesarja
30. 1. Mi namreč za blagor cesarjev prosimo večnega Boga, pravega Boga, živega Boga, za katerega tudi cesarji želijo bolj kakor od drugih, da bi jim bil naklonjen. Vedo, kdo jim je dal cesarstvo; kot ljudje tudi vedo, kdo jim je dal življenje; čutijo, da samo ta Bog, ki ima edini nad njimi oblast, ki jim je dal, da so drugi, in za katerim so oni prvi, pred vsemi in nad vsemi bogovi. Kako da ne? Saj so nad vsemi ljudmi, ki kajpada živijo, in so pred mrtvimi. 2. Preudarjajo, kako daleč segajo moči njihovega cesarstva, in tako spoznavajo Boga, zavedajo se, da imajo po tistem moč, proti kateremu nimajo nobene moči. Pa naj gre denimo cesar z vojsko zoper nebo, naj nebo ujame in ga pelje v slavnostnem sprevodu, naj na nebo pošlje straže, naj nebu naloži davek – ne more! 3. Zato je velik, ker je manjši kakor nebo: sam je namreč last njega, čigar last sta nebo in vse stvarstvo. Po njem je cesar, po katerem je tudi človek, preden je bil cesar; od tam ima oblast, od koder ima tudi življenje.
4. Tja gor se torej oziramo kristjani z razprostrtimi rokami, ker so nedolžne, z odkrito glavo, ker se ne sramujemo, in ne da bi nas k temu kdo spodbujal, ker molimo iz srca. Vedno molimo za vse cesarje, da bi jim bilo življenje dolgo, vladanje brezskrbno, hiša varna, vojska hrabra, senat zvest, ljudstvo pošteno, svet miren in bi imeli, karkoli si želi človek in cesar. 5. Tega ne morem prositi nikogar drugega kot tistega, za katerega vem, da me bo uslišal, ker je on sam tisti, ki more edini dajati, in vem, da sem jaz tisti, ki more doseči, njegov služabnik, ki samo njemu služim, ki ga zaradi njegovega nauka ubijajo, ki mu prinašam obilno in večjo daritev, kot jo je sam ukazal, namreč molitev, ki prihaja iz čistega telesa, iz nedolžne duše in Svetega Duha, 6. ne pa kadilnih zrn za en as, solzà arabskega drevesa, tudi ne dveh kapljic vina ali krvi izvrženega vola, ki si želi smrti, in povrhu vse te nesnage še umazane vesti, tako da se čudim, ko pregledujejo pri vas žrtve najbolj grešni svečeniki, zakaj bolj vneto preiskujete notranjost zaklanih živali kot notranjost tistih, ki darujejo.
7. Ko imamo torej tako razprostrte roke k Bogu, naj nas kremplji kar trgajo, križi nase obešajo, plameni ližejo, meči obglavljajo, zverine nadlegujejo: zunanja podoba kristjana, ki moli, je že pripravljena za vsako mučenje! Na delo torej, blagi predsedniki sodišča, izsilite iz telesa dušo, ki moli k Bogu za cesarja! Tako boste naredili zločin, kjer je resnica in bogovdanost!
Krščanska dolžnost, da se moli za cesarja
31. 1. Ali smo se zdaj cesarju podobrikali in lažnivo našteli obljube, samo da bi se izognili sili? Nedvomno nam je ta prevara v prid, kajti dajete nam priložnost, da dokažemo, kar trdimo! Če torej misliš, da nič ne skrbimo za blagor cesarjev, poglej Božjo besedo, naša Pisma, ki jih sami ne skrivamo in ki po različnih naključjih pogosto pridejo tujcem v roke. 2. Iz njih se poučite, da imamo zapoved, naj tudi za sovražnike molimo Boga in za svoje preganjalce prosimo dobrega, da bo naša dobrotljivost obilna. Kdo pa so hujši sovražniki in preganjalci kristjanov kakor tisti, zaradi katerih nas obtožujete žalitve veličanstva? 3. Celo dobesedno in jasno je rečeno: Molíte za kralje, prvake in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli povsem mirno. Kajti ko pridejo nad državo pretresi, zadene kajpada marsikje z drugimi udi vred nesreča tudi nas, četudi se ne mešamo med množico.
Kristjani ne prisegajo pri cesarjevem geniju
32. 1. Še nekaj drugega, bolj pomembnega nas sili, da molimo za cesarje in tudi za obstoj cesarstva in za rimsko državo. Vemo namreč, da obstoj rimskega cesarstva zadržuje prehudo stisko, ki pride nad vso zemljo, in konec sveta, ki preti s strahovitimi bridkostmi.
Tega ne želimo izkusiti in molimo, da bi se to odložilo, zato podpiramo nadaljevanje rimskega cesarstva. 2. Pa tudi prisegamo, sicer ne pri genijih cesarjev, temveč pri njihovem blagru, ki je vzvišen nad vsemi geniji. Ali mar ne veste, da se genijem reče demoni in v pomanjševalni obliki demoniji? V cesarjih spoštujemo voljo Boga, ki jih je postavil narodom na čelo. 3. Vemo, da so to in imajo to, kar je Bog hotel; zato pa hočemo, da bi bilo brez napake to, kar je Bog hotel, in to spoštujemo kot veliko prisego. Sicer pa demone, to je genije, zarotujemo, da jih izganjamo iz ljudi, ne prisegamo pa pri njih, da bi jim ne dajali Božje časti.
Cesar ni Bog, temveč Bogu podrejeni človek
33. 1. Toda kaj bi dalje govoril o spoštovanju in vdanosti kristjanov do cesarja, ki ga moramo gledati kot tistega, ki nam ga je Gospod izbral, tako da po pravici rečem: cesar je bolj naš, ker ga je naš Bog postavil. 2. Ker je torej moj, zato tudi več delam za njegov blagor, ne samo tako da prosim zanj tistega, ki more dati, ali da sem jaz, ki prosim, tak, da sem uslišanja vreden, ampak tudi s tem, da postavim cesarjevo veličastvo pod Boga in ga tako Bogu še bolj priporočam, ker ga samo njemu podrejam; podrejam pa mu ga, ker ne pravim, da mu je enak. 3. Ne bom trdil, da je cesar bog, ker lagati ne znam, ker si ga zasmehovati ne upam in ker tudi sam ne bi hotel, da bi ga imenovali boga. Če je človek, je koristno zanj kot človeka, da daje Bogu prednost; bodi mu dovolj, da ga kličejo za cesarja; veliko je tudi to ime, ki ga podeljuje Bog. Kdor mu pravi bog, zanika, da je cesar; če ni človek, ni cesar. 4. Na to, da je človek, ga opominjajo tudi, ko sedi na vzvišenem vozu v slavnostnem sprevodu; za hrbtom mu namreč kličejo: »Ozri se nazaj! Pomni, da si človek!« In gotovo je to zanj večje veselje, ko se sveti v toliki slavi, da ga je treba opomniti, kaj pravzaprav je. Manj bi bil, če bi ga takrat klicali za boga, ker to ne bi bilo res. Več je torej, ker ga pozivajo, naj ne misli, da je bog.
Pogani so brezbožni, ne kristjani
24. 1. Vse to njihovo priznanje, ko zanikajo, da so oni bogovi, in pravijo, da ni boga razen enega, ki mu mi služimo, je zadosti močno, da se ovrže obtožba glede tega, kako žalimo javno in predvsem rimsko bogočastje. Kajti če ni zagotovo, da obstajajo bogovi, potem tudi bogočastje ne obstaja; če bogočastje ne obstaja, ker ni gotov obstoj bogov, tudi ni gotovo, da mi žalimo bogočastje.
5. Naj eden časti Boga, drugi Jupitra; naj eden proseč izteguje roke proti nebu, drugi k oltarju Fides; naj eden moleč šteje oblake, kakor mislite, drugi pa strop; naj eden posvečuje svojemu Bogu svojo dušo, drugi pa kozlovsko! 6. Pazíte namreč, da ne bo k očitku brezbožnosti pripomogel tudi odvzem svobode bogočastja in prepoved izbiranja božanstva, tako da ne bom smel častiti, kogar hočem, temveč bom prisiljen častiti, kogar nočem. Nihče pa noče, da ga kdo nerad časti, niti človek ne.
7. In zato je tudi Egipčanom dovoljeno tako praznovanje, da razglašajo ptiče in štirinoge živali za svete ter s smrtjo kaznujejo človeka, ki takega boga ubije. Celo vsaka provinca in vsako mesto ima svojega boga, denimo Sirija Atargatido, Arabija Dusaresa, Norik Belena, Afrika Celesto, Mavretanija svoje kraljiče. 8. Naštel sem, menim, rimske province, toda njih bogovi niso rimski; kajti v Rimu jih ne častijo bolj kot tistih, ki uživajo po Italiji le krajevno češčenje, denimo Delventin v Kasinu, Vizidijan v Narniji, Anharija v Askulu, Norcija pri Volsinijih, Valentija pri Okrikulih, Hostija pri Sutrijih – Juno je pri Faliskih na čast očeta Kurisa dobila celo priimek! 9. Samo nam ni dovoljeno imeti svojega bogočastja! Žalimo Rimljane in nimajo nas za Rimljane, ker ne častimo rimskega boga. 10. Še dobro, da obstaja Bog vseh; njegovi smo vsi, naj to hočemo ali nočemo. Toda pri vas velja pravica častiti karkoli razen pravega Boga, kakor da bi on ne bil (Bog) vseh, kateremu vsi pripadamo.
Skapulu
2.2–3
Sicer pa ima vsakdo človeško pravico in naravno zmožnost častiti, kar se mu zdi; češčenje enega božanstva drugemu niti ne škoduje niti ne koristi. Vendar pa k češčenju ne spada siliti k češčenju: le-to se mora prevzeti svobodno, ne prisiljeno, saj se tudi daritve terjajo le od svobodnega duha. Četudi bi nas torej vi prisilili k daritvam, bi svojim bogovom ne storili nikakršne usluge, zakaj od ljudi, ki se upirajo, ne bodo želeli daritve, razen če so prepirljivci; Bog pa ni prepirljivec. On, ki je pravi Bog, deli vse, kar je v njegovi oblasti, v enaki meri brezbožnežem in svojim; iz tega razloga je tudi odredil večno sodbo nad hvaležnimi in nehvaležnimi.
Prevod F. K. Lukmana br. pregledal Jan Dominik Bogataj OFM
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 114. oddaja: Ignacij spodbuja Tralce k edinosti | 112. oddaja: Bogoslužje Janeza Zlatoustega po naše » |