Sv. Cezarij Arleški (ok. 470-542), galski škof iz pozne antike, ki vstopa že v merovinško dobo, je vodil arleško škofijo v času rivalstev med raznimi zgodnjesrednjeveškimi kraljestvi. Kot dober učenec cerkvenih očetov in z meniškim izkustvom je prenašal njihovo bogastvo v nov čas. Ohranjenih je več kot 250 njegovih govorov.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili Cezarijevi Homiliji 229, v kateri predstavi lateransko baziliko, je bila na sporedu 9. novembra 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

 

-~-~-

Sv. Cezarij Arleški

Govor 229,1-3

Po krstu smo vsi postali Božje svetišče

Dragi bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo Božje svetišče moramo biti mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno z vero obhajajo praznik matere Cerkve, ki jih je, kot priznavamo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode Božje jeze, a potem nas je krst prerodil za posode usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili namenjeni za smrt; drugo rojstvo pa nas je priklicalo nazaj v življenje.

Pred krstom smo bili vsi še templji hudega duha, s krstom pa smo postali Kristusovo svetišče. Če torej pozorneje premislimo o odrešenju svoje duše, bomo dojeli, da smo zdaj pravo in živo Božje svetišče. Bog ne domuje samo v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka, zidanih iz lesa in kamnov; veliko raje prebiva v duši, ustvarjeni po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka Božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet in to ste vi.

Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha, da bi si v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili s hudobnimi dejanji. Vsak, kdor hudo dela, namreč žali Kristusa. Preden nas je Kristus odkupil, smo bili, kot sem rekel, domovanje hudega duha; potem smo postali Božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom.

Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudobnimi dejanji uničevati živega Božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo lahko razumel vsak: kadarkoli pridemo v cerkev, naj svojo dušo tako pripravimo, kakršno bi radi videli cerkev.

Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je Božji hram svetal, hoče tudi Bog, da tvoja duša ni temna. Naj se zgodi, kar govori Gospod: naj v nas sveti luč dobrih del, da bodo ljudje slavili njega, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo, saj je obljubil: Prebival bom v njih in med njimi bom hodil.

 

Iz Molitvenega bogoslužja

za praznik posvetitve lateranske bazilike

~~~~~

Napis na prekladah v lateranski krstilnici

 

Tu se poraja iz blagih semen za nebesa izbrani
Rod, ki vsejal ga iz vod prerodovitnih je Duh.

Grešnik, potopi se v sveto kopel, da očistiš se greha.
Starec boš stopil v vodó, nov ves prišel boš iz nje.

Ni več razlik med njimi, ki zdaj so bili prerojeni;
v eno jih združi en vir, ena jih vera, en Duh.

Njih, ki bodo izšli iz ploda deviškega, Mati
Cerkev v navdihu spočne božjem in v reki rodi.

Rad bi nedolžen postal? Očisti v tej se kopeli,
najsi te lastni teži, najsi očetni še greh!

To je studenec življenja, ki zemeljski krog očiščuje,
saj je začetek njegov ranjena Kristusa stran.

Upaj v nebeško kraljestvo, če v tem si izviru prerojen.
Kdor se le enkrat rodi, v srečno življenje ne sme.

Naj ne plaší te število in vrsta ne tvojih prestopkov:
svet bo vsak, ki rodil v tem se studencu je kdaj.

(navedeno v: A. Hamman, Korenine naše vere)