Sv. Gregorij iz Nise (ok. 332 -395), eden treh velikih Kapadočanov, ki goduje 10.1., je celo na bogoslužnem koledarju - kot je bil v življenju - v senci velikega brata Bazilija in njegovega prijatelja Gregorija Nazianškega, vendar ju presega v količini ohranjenih del in v teološki globini, pa tudi v številu slovenskih prevodov. V pričujoči katehezi si bomo ogledali, kako v prvi in tretji Homiliji o Gospodovi molitvi razlaga, kaj je molitev in kako razume besede iz očenaša: "Posvečeno bodi tvoje ime."

 

Kateheza je bila na sporedu 11. januarja 2025 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

~~~~~~~~~~

Sv. Gregor iz Nise

 

Homilije o Gospodovi molitvi

(odlomki)

 

I. Če je molitev pred opravilom in ga vodi, greh ne najde dostopa, po katerem bi lahko napadel dušo. Če se namreč v duši naseli zavest, da je Bog navzoč, ostanejo nasprotnikovi nameni neuspešni, ker povsod v dvomljivih rečeh posreduje pravičnost. Tudi poljedelca odvrača od greha molitev, ker na majhnem zemljišču pomnoži sadove, tako da se ne prikrade več greh z željo po večjem posestvu. Tako je s popotnikom, tako s človekom, ki se odpravlja na vojsko ali sklepa zakon, tako je z vsakim, ki k čemu stremi: če se vsega loti z molitvijo, ga bo srečen potek tistega, kar mu je na srcu, odvrnil od greha, ker nič nasprotnega ne more duše potegniti v strast.

Če pa odstopi od Boga in se ves zatopi v to, kar mu je pri srcu, je popolnoma nujno, da tak človek, ki je izven Boga, vsekakor biva v tistem, kar je Bogu nasprotno. Od Boga pa se loči, kdor ne vzpostavi stika z Bogom v molitvi. Potemtakem nas mora svetopisemska beseda [lógos] najprej naučiti, da je treba vedno moliti in se ne naveličati (Lk 18,1), kajti iz molitve izvira, da je človek v občestvu z Bogom; kdor pa biva v občestvu z Bogom, je ločen od tega, kar je Bogu nasprotno.

Molitev je zaščita duhovnega zdravja, vzgoja srditosti, zatiranje oholosti, očiščenje zamerljivosti, uničenje nevoščljivosti, odstranitev krivičnosti, ozdravitev od brezbožnosti.

Molitev je moč teles in blagostanje doma, postavnost države in moč kraljestva, znak zmage v vojni in zagotovilo miru, sprava razdvojenih in stanovitnost složnih, molitev je pečat devištva, zvestoba v zakonu, orožje popotnikov, čuvar spečih, pogum bdečih, rodovitnost polj, rešitev pomorščakov.

Molitev je zagovor obtožencev, oprostitev ujetnikov, pokoj onemoglih, tolažba potrtih, radost veselih, spodbuda žalostnih, venec mladoporočencev, praznovanje rojstva in pogrebno oblačilo umirajočih.

Molitev je občestvo z Bogom, motrenje nevidljivega, zadovoljitev hrepenečih, enaka čast z angeli, napredovanje v dobrem, uničenje hudega, poboljšanje grešnikov, uživanje prisotnega in temelj prihodnjega.

Molitev je pripravila Jonu za bivališče veliko ribo (Jon 2,3), Ezekija je prav od vrat smrti privedla nazaj v življenje (4 Kr 20,5), trem mladeničem je spremenila plamen v rosnat veter (Dan 3,50), Izraelcem je podelila zmago proti Amalečanom (2 Mz 17,11) in v eni noči z nevidnim mečem pobila 185 tisoč Asircev (4 Kr 19,35). Poleg tega bi se dalo v zgodovini najti še nešteto zgledov, ki jasno kažejo, da od vsega, kar je v življenju dragoceno, ni nič višjega kot je molitev.

Bil bi čas, da se že posvetimo molitvi sami, toda vseeno naj pridigi dodam še nekaj malega. Po Božji milosti smo deležni mnogih raznovrstnih dobrin; v zameno za vse, kar smo prejeli, pa imamo edino to, da dobrotniku vračamo molitev in zahvalo. Četudi bi svoje občestvo z Bogom v zahvali in molitvi raztegnili na vse življenje, bi po mojem mnenju vseeno še toliko zaostajali za primernim povračilom, kakor če bi se sploh ne začeli truditi, da bi svojemu dobrotniku povrnili.

III. - Posvečeno bodi Tvoje ime

Je mar mogoče, da Božje ime ne bi bilo sveto, če jaz ne bi tega molil? … Če je Božje ime večno sveto …, in če On, ki je povsem nepomanjkljiv in popoln, ne more rasti v svetosti: kaj potemtakem pomeni prošnja Posvečeno bodi Tvoje ime, …?

… Verjetno bomo to bolje razumeli, če se ozremo na nasprotje. Nekje sem bral v Svetem pismu, kako obsoja tiste, ki so krivi, da se Bog sramoti, in sicer pravi: Gorje tistim, zaradi katerih se moje ime sramoti med pogani! (Rim 2,24; Iz 52,5). To pa pomeni sledeče: Vsi, ki ne verujejo Besedi resnice, gledajo na življenje tistih, ki so vero v Skrivnost že sprejeli. Ko nekateri ljudje sicer imajo ime vere, njihovo življenje pa veri nasprotuje, ker v njem malikujejo z lakomnostjo ali s pijanostjo, z razbrzdanostjo grešijo zoper dostojnost ali se kot svinja valjajo v blatu razuzdanosti, imajo neverni za to takoj pripraven razlog: odgovornosti ne naprtijo svobodni odločitvi vseh, ki slabo uporabljajo svoje življenje, ampak obtožujejo Skrivnost, da uči tako ravnati. Ne bi namreč (tako mislijo) ta in ta človek, ki je posvečen v Božje skrivnosti, postal obrekljivec, lakomnež, ropar ali kaj podobno slabega, ko bi (kristjanom) po postavi ne bilo dovoljeno grešiti. Zato izreka Beseda zoper take ljudi hudo grožnjo, ko jih svari: Gorje tistim, zaradi katerih se moje ime sramoti med pogani.

Če se torej tega zavedamo, je čas, da premislimo, kaj je temu nasprotno: mislim, da moramo moliti predvsem za to (in to pri molitvi imeti za najpomembnejše), naj se v mojem življenju Božje ime ne sramoti, ampak slavi in posvečuje. V meni (kakor pravi) bodi posvečeno ime, ki sem ga klical, ime Tvojega gospostva, da bodo ljudje videli dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih (Mt 5,16).

…

Kdor moli: Posvečeno bodi Tvoje ime, zato po smislu v sebi prosi sledeče: S sodelovanjem Tvoje pomoči naj postanem brezgrajen, pravičen, bogaboječ človek, ki se vzdržuje vsakega slabega dejanja, ki govori resnico, vrši pravičnost, hodi naravnost, misli na to, kar je zgoraj, prezira, kar je na zemlji, sije od duhovnega zdravja; sveti si s skromnostjo, krasi se z nepokvarjenostjo, lepša se z modrostjo in razumnostjo in se blešči od angelskega načina bivanja.

To in podobno obsega ta kratka prošnja, s katero v molitvi Bogu govorimo: Posvečuje naj se Tvoje ime. Bog se namreč v človeku ne more drugače slaviti, kakor da človekova krepost z Božjo močjo priča, da je On vzrok vsega dobrega.

Prevedel Gorazd Kocijančič

v: Grški očetje o molitvi,

Celje 1993, 149-150.169-171

 

Ambrozij Milanski (ok. 337 -397), krščen teden dni pred prejemom škofovskega posvečenja, Avguštinov krstitelj, skupaj z njim eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov, je svojo teologijo pridobil v šoli starejšega duhovnika Simplicijana in ob branju del sodobnih grških avtorjev iz Kapadokije, ki so se navdihovali pri Origenu. Tudi Ambrozijeva homiletična Razlaga Lukovega evangelija od blizu sledi Origenovi. V katehezi si bomo pogledali, kako primerja Janezov in Jezusov krst.

Kateheza je bila na sporedu 14. decembra 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Cezarij Arleški (ok. 470-542), galski škof iz pozne antike, ki vstopa že v merovinško dobo, je vodil arleško škofijo v času rivalstev med raznimi zgodnjesrednjeveškimi kraljestvi. Kot dober učenec cerkvenih očetov in z meniškim izkustvom je prenašal njihovo bogastvo v nov čas. Ohranjenih je več kot 250 njegovih govorov.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili Cezarijevi Homiliji 229, v kateri predstavi lateransko baziliko, je bila na sporedu 9. novembra 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

 

-~-~-

Sv. Cezarij Arleški

Govor 229,1-3

Po krstu smo vsi postali Božje svetišče

Dragi bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo Božje svetišče moramo biti mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno z vero obhajajo praznik matere Cerkve, ki jih je, kot priznavamo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode Božje jeze, a potem nas je krst prerodil za posode usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili namenjeni za smrt; drugo rojstvo pa nas je priklicalo nazaj v življenje.

Pred krstom smo bili vsi še templji hudega duha, s krstom pa smo postali Kristusovo svetišče. Če torej pozorneje premislimo o odrešenju svoje duše, bomo dojeli, da smo zdaj pravo in živo Božje svetišče. Bog ne domuje samo v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka, zidanih iz lesa in kamnov; veliko raje prebiva v duši, ustvarjeni po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka Božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet in to ste vi.

Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha, da bi si v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili s hudobnimi dejanji. Vsak, kdor hudo dela, namreč žali Kristusa. Preden nas je Kristus odkupil, smo bili, kot sem rekel, domovanje hudega duha; potem smo postali Božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom.

Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudobnimi dejanji uničevati živega Božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo lahko razumel vsak: kadarkoli pridemo v cerkev, naj svojo dušo tako pripravimo, kakršno bi radi videli cerkev.

Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je Božji hram svetal, hoče tudi Bog, da tvoja duša ni temna. Naj se zgodi, kar govori Gospod: naj v nas sveti luč dobrih del, da bodo ljudje slavili njega, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo, saj je obljubil: Prebival bom v njih in med njimi bom hodil.

 

Iz Molitvenega bogoslužja

za praznik posvetitve lateranske bazilike

~~~~~

Napis na prekladah v lateranski krstilnici

 

Tu se poraja iz blagih semen za nebesa izbrani
Rod, ki vsejal ga iz vod prerodovitnih je Duh.

Grešnik, potopi se v sveto kopel, da očistiš se greha.
Starec boš stopil v vodó, nov ves prišel boš iz nje.

Ni več razlik med njimi, ki zdaj so bili prerojeni;
v eno jih združi en vir, ena jih vera, en Duh.

Njih, ki bodo izšli iz ploda deviškega, Mati
Cerkev v navdihu spočne božjem in v reki rodi.

Rad bi nedolžen postal? Očisti v tej se kopeli,
najsi te lastni teži, najsi očetni še greh!

To je studenec življenja, ki zemeljski krog očiščuje,
saj je začetek njegov ranjena Kristusa stran.

Upaj v nebeško kraljestvo, če v tem si izviru prerojen.
Kdor se le enkrat rodi, v srečno življenje ne sme.

Naj ne plaší te število in vrsta ne tvojih prestopkov:
svet bo vsak, ki rodil v tem se studencu je kdaj.

(navedeno v: A. Hamman, Korenine naše vere)

Klemen Aleksandrijski

Kateheza, v kateri smo prisluhnili odlomku iz Klemenovega dela Kateri bogataš se bo rešil, je bila na sporedu 12. oktobra 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.  

 

Sv. Janez Krizostom (+407) je že naš stari znanec. V tej katehezi bomo prisluhnili eksegezi nedeljskega evangelija o iveri in brunu v očesu.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili tej Krizostomovi Homiliji o Matejevem evangeliju, je bila na sporedu 14. septembra 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

---

Sv. Janez Krizostom

Homilije o Matejevem evangeliju 23 (Mt 7,1-21)

 

Ne sodite, da ne boste sojeni.

1. Ali torej grešnikom ne smemo nič očitati? … Kakšen je torej smisel teh besed? Natančno pazimo, da ne bo nihče imel teh zapovedi za prevratne, čeprav so zdravila za naš blagor in postave, ki nam zagotavljajo mir. Zlasti v naslednjih vrsticah je Gospod pokazal onim, ki so pametni, kakšne vrline ima njegova zapoved, rekel je: »Kaj gledaš iver v očeh svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne vidiš?« Če pa se mnogim lahkomiselnim zdi to še nejasno, hočem dvom prav od kraja razrešiti. Kakor se meni dozdeva, ne ukazuje tukaj Gospod kar na splošno, naj sploh nobenega greha ne obsojamo, in ne prepoveduje tega vsem, temveč samo tistim, ki imajo sami na vesti nešteto pregreh, a kljub temu druge zasramujejo zavoljo majhnih napak. ...

Poleg tega daje s tem Gospod splošno veljavno pravilo za te stvari. Tudi sveti Pavel ni kar na splošno prepovedal Korinčanom, naj nikogar ne sodijo, marveč samo svojih predstojnikov ne, zlasti še, če gre za nedokazane domneve. Torej ni na splošno prepovedal svariti grešnike. …

Na prav isto je Kristus tudi tukaj mislil, in sicer ni tega le rahlo nakazal, ampak jim je krepko izprašal njihovo vest in jim zagrozil z neizogibno kaznijo.

 

Zakaj s kakršno sodbo sodite, pravi, s tako boste sojeni.

S tem hoče reči: Ne obsojaš njega, marveč sam sebe, ki si nakopavaš strašno sodbo in strog obračun.

Kakor moramo torej mi začeti, če hočemo dobiti odpuščanje grehov, tako je tudi pri tej sodbi mera kazni odvisna od nas. Mi pač ne smemo sramotiti in zmerjati, temveč opominjati, ne smemo obtoževati, marveč prigovarjati, ne smemo ošabno nastopati, ampak svariti z ljubeznijo. Saj ne nakopavaš njemu, marveč sebi najhujšo kazen, če mu ne prizaneseš, kadar moraš soditi o njegovih prestopkih.

 

2. … Kaj pa, vprašuješ, če kdo prešuštvuje, mar naj ne rečem, da je prešuštvo nekaj slabega, in naj ne posvarim razuzdanca? Posvari ga le, toda ne terjaj računa od njega kot nasprotnik ali sovražnik, temveč ravnaj kot zdravnik, ki nudi zdravila. Saj Kristus tudi ni rekel: Ne odvračaj grešnika od greha, ampak: ne sodi, to se pravi: ne bodi strog sodnik! Sicer pa, kakor sem še prej omenil, ni tega rekel o važnih in prepovedanih stvareh, marveč o takih, ki se komaj morejo imenovati prestopki. Zato je tudi rekel: Kaj gledaš iver v očesu svojega brata? Dandanes mnogi tako delajo. Ako vidijo puščavnika, da ima kako obleko preveč, mu že očitajo Gospodovo zapoved, medtem ko sami neprestano ropajo in ves dan mislijo le na to, kako bi obogateli.⁽¹⁾ In če koga vidijo, da malo več jé, ga strogo obtožijo, dočim se sami vsak dan opijanijo in pijančujejo, ne da bi se zavedali, da si s tem, že itak z grehi obtoženi, le še večajo peklenski ogenj in si tako jemljejo vsako pravico za kak zagovor. Kajti ti sam si najprej uveljavil postavo, da je treba tvoja lastna dejanja brezobzirno soditi, ker si tako ostro sodil o svojem bližnjem. Ne misli, da je preveč kruto, če boš tudi ti moral dajati strog odgovor.

 

Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa!

Tukaj hoče pokazati Gospod svojo veliko nevoljo nad onimi, ki tako ravnajo. Kadar koli namreč hoče jasno povedati, da gre za zelo velik greh, ki zasluži tudi veliko kazen in pokoro, tedaj začne s psovko. Tako je tudi ves nevoljen rekel tistemu, ki je terjal sto denarjev: »Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil.«⁽²⁾ Prav tako rabi tudi tukaj izraz: »Hinavec.« Takšne sodbe ljudi niso pač izraz ljubeče skrbi, marveč sovraštva. Nosi sicer na sebi krinko ljubezni do bližnjega, je pa vendar le sad brezmejne hudobije, če kdo naprti svojemu bližnjemu neresnične napake in si lasti Učenikovo vlogo, ko ni niti vreden, da bi bil njegov učenec. Zategadelj je Gospod rekel takšnemu človeku »hinavec«. Kajti če z drugim tako strogo ravnaš, da tudi majhne napake opaziš, zakaj si tedaj sam s seboj tako prizanesljiv, da prezreš celo velike grehe? Izderi najprej bruno iz svojega očesa. Ali ne vidiš, da Gospod ne prepoveduje soditi, ukazuje pa, naj izderemo najprej bruno iz svojega očesa in skušamo šele potem izboljšati napake drugih. Vsak pozna pač sam sebe bolj kot druge, vsakdo opazi večje prej kot manjše in ljubi sam sebe bolj kot bližnjega. Če hočeš res skrbno ravnati, skrbi najprej sam zase. Kjer je greh večji, je laže opazen. Če pa sam sebe zanemariš, je očitno, da ne sodiš svojega brata zavoljo skrbnosti, marveč iz sovraštva in z namenom, da bi ga osramotil. Če je že treba tega soditi, naj ga sodi tisti, ki se sam v oni stvari ni nič pregrešil, ne pa ti.

… Njega samega ta očitek ni zadel. Njemu ni bilo treba ne iveri izdirati in tudi bruna ni imel v očesu, bil je v vsem tem nedolžen in čist in je zato imel pravico popravljati napake vseh. Hotel je pač reči: Ne sme soditi drugi, kdor se je sam prav v istem pogrešil.

Zakaj se pa čudiš, da je postavil to pravilo? Saj je celo razbojnik na križu to priznal in rekel drugemu razbojniku: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?«⁽³⁾ S tem je izrazil isto misel kot Kristus. Ti pa ne samo ne odstraniš svojega lastnega bruna, ampak ga celo ne vidiš, iver svojega bližnjega pa ne le vidiš, marveč tudi sodiš in mu jo hočeš vzeti iz očesa. To je podobno, kakor če kdo boleha za vodenico ali za kakšno drugo neozdravljivo boleznijo in mu zato ni mar, medtem pa drugemu očita, da zanemarja majhno oteklino. Ako pa je že grdo, če kdo ne vidi svojih lastnih grehov, je pač dvakrat in trikrat grše, če kdo tudi o drugih sodi, dočim sam sramotno nosi bruno v svojih očeh. In poleg tega je greh veliko težji kot bruno.

 

3. Kar nam je hotel Gospod s svojimi besedami povedati, je tole. Kdor ima sam nešteto grehov na svoji vesti, naj ne sodi neusmiljeno o grehih drugih, zlasti če gre za malenkostne pregreške. …

 

Prevedel Franc Ksaver Lukman

(3) Lk 23, 40.