Origen (ok. 185-253), največji med antičnimi eksegeti, je preprostim vernikom namenil homilije, svojim študentom pa komentarje. Pred nami je odlomek komentarja pripovedi iz Matejevega evangelija, ki govori o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem. Ob tem se seveda ne ogne alegoričnemu razlaganju, ki je bilo njegovemu poslušalstvu veliko bolj domače, kot je nam.

Kateheza je bila na sporedu 12. aprila 2025 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

_~_ ~_

Origen

Komentar k Mateju 21,8-11

Origen nas vabi, da se pridružimo množici, ki pozdravlja Jezusa

 

16,18. Učenca sta šla in storila, kar jima je Jezus naročil: pripeljala sta oslico in oslička itd., do [odlomka]: »To je Jezus, prerok iz Nazareta v Galileji« (Mt 21,6-11). […]

V skladu s tem, kar smo prej razpravljali o dveh učencih, poslanih, da odvežeta oslico in z njo oslička, in o vsem, kar je bilo povedano o tem odlomku, pojasnimo tudi naslednje:

Rečeno je, da sta učenca odšla in storila, kar jima je Zveličar naročil, ter mu pripeljala oslico in oslička.

Nista ju pustila gola, temveč sta ju okrasila z oblačili, ki so izražala milino, in z njimi olepšala oslico in oslička, ki sta ju bila odvezala — s takšnimi rečmi, s kakršnimi sta bila tudi sama okrašena in odeta.

To sta storila zato, da bi Gospodova Beseda (Logos) jezdil na njiju in počival na njiju, sedeč na oblačilih tistih, ki učijo, saj je on edini vodnik nad tistimi, ki so odvezani in ga nosijo.

Jezus torej sedi na oblačilih učencev, ki učijo, oblačilih, ki so bila položena na oslico in oslička, saj mora vsak človek Kristusu, ponižnemu kralju, ki jezdi na tovornem živinčetu in mladem osličku, darovati nekaj svojega.

 

»Velika množica je pogrinjala svoja oblačila po poti, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razprostirali po poti.« (Mt 21,8)

— Torej, velika množica je skupaj z Jezusom vstopila v Jeruzalem. Ti ljudje so pokazali sad sprejemanja Odrešenika tako, da so pod njega polagali svoja oblačila, podobno kot so prej z njimi okrasili oslico in oslička, na katerem je sedel. Ob poti, po kateri je Jezus vodil oslico in oslička proti Jeruzalemu, je množica razprostirala svoja oblačila, da bi tako oslica in osliček hodila proti svetemu mestu z nogami, očiščenimi zemlje in zemeljskih skrbi, brez vsakršne umazanije.

 

Vidimo tudi tretjo skupino, poleg dveh učencev in množice, ki je pogrinjala oblačila: drugi so namreč urejali lep okras poti, po kateri je Jezus jezdil — in ta lep okras so predstavljale veje, ki so jih lomili z dreves in jih polagali tisti, ki so že položili tudi svoja oblačila. V tem primeru imamo štiri skupine:

učenca, ki sta razvezala živali,

oslico in oslička,

veliko množico,

tiste, ki so lomili veje in jih polagali po poti.

 

Zdi se mi, da se omenja tudi peta in šesta skupina med tistimi, ki so šli pred Jezusom in tistimi, ki so mu sledili. Lahko bi rekli, da so tisti, ki so šli pred Jezusom, pripadniki izraelskega ljudstva pred njegovim prihodom — pravični ali preroki; medtem ko tisti, ki hodijo za njim, predstavljajo tiste, ki so po njegovem prihodu sprejeli Logos (Besedo), naj bodo to pravični ali apostoli Kristusa. Vendar tisti, ki so šli pred njim, niso govorili nič drugega kot tisti, ki so hodili za njim: vsi so skupaj klicali v en glas, enodušno, hvalili človekov prihod Zveličarja z vzklikom:

»Hozana Davidovemu Sinu!«,

in njegov drugi prihod:

»Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!«,

ter njegovo poveličanje v sveti kraj s:

»Hozana na višavah!«

 

19. Z omenjenimi tremi vzkliki, ki so jih enodušno izgovarjali tako tisti, ki so šli pred Jezusom, kot tisti, ki so mu sledili, je on vstopal v pravi Jeruzalem; […]

Po vsem tem si poglejmo še, kaj pomeni vzklik:

»Hozana Davidovemu Sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Hozana na višavah!«

Izraz »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem« je v tej obliki zapisan v Psalmu, ki v nekaterih rokopisih nosi številko 117.

Zdi se mi, da so besede pred tem vzklikom: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem«, v hebrejščini izražene kot: »Hozana Davidovemu Sinu,« in ne z običajno prošnjo »Gospod, reši, prosim.«

Hebrejsko besedilo se glasi:

ANNA ADONAI OSIANNA, ANNA ADONAI ASLIANNA, BAROUK ABBA BSAIM ADONAI.

Zato se mi zdi, da so evangeliji, ki so jih naknadno zapisali Grki, ki niso poznali hebrejskega jezika, pomešali izraze, uporabljene v tem odlomku iz omenjenega psalma.

Če pa si želiš natančen prevod tega besedila, poslušaj, kako ga je prevedel Akvila, ki pravi: »Gospod, reši, prosim! Gospod, pomagaj! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!«

 

Naj zdaj ponovno povzamemo pomen tega odlomka. Lahko rečemo, da sta — bodisi Pavel in Peter ali pa katera koli druga učitelja — po Jezusovem naročilu razvezala vezi tistih izmed obrezanih in neobrezanih ter jih tako okrasila in pripravila, da bi lahko Logos (Beseda) jezdil na njih ob vstopu v Jeruzalem.

Vse ostalo sledi isti razlagi.

 

Po drugi plati pa lahko to razumemo tudi duhovno: vedno, ko kdo sprejme Jezusa, mu pripravi pot tako, da razgrne svoja »oblačila« (svoje življenje), jo okrasi z vejami in gre pred njim ali za njim.

In tako lahko rečemo, da vsak človek — z dejanji, ki jih je že storil — hodi pred Jezusom, z dejanji, ki jih bo še storil, pa hodi za njim in izgovarja besede, ki so zapisane v evangeliju.

To je naše razumevanje teh odlomkov. Če pa kdo drugače misli, naj sam poišče in razloži večje stvari.

 

 

 

 

 

Fortunacijan Oglejski (ok. 300 -370), eden najstarejših oglejskih krščanskih avtorjev, je odkritje 21. stoletja. Leta 2012 je Lukas Dorfbauer v digitaliziranem rokopisu kölnske stolnice prepoznal njegovo Razlago evangelijev. Na kratko smo ga že predstavili, a kot bližnjemu sosedu se spet vračamo tik pred svetoletnim romanjem ljubljanske nadškofije, ki bo 22. marca. V pričujoči katehezi bomo prisluhnili njegovi razlagi evangelija 5. nedelje med letom o čudežnem ribolovu.

Rokopis Fortunacijanove Razgale evangelijev iz kölnske stolne knjižnice si lahko ogledate na tejle povezavi.

Tukaj pa lahko prisluhnete okrogli mizi z najditeljem rokopisa prof. Dorfbauerjem od izidu slovenskega prevoda leta 2021.

Kateheza je bila na sporedu 8. marca 2025 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi pa je stran rokopisa s tem istim besedilom, od rimske številke VIIII dalje. Poskusite prebrati, saj ni tako težko.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

 

Preberi več

Sv. Gregorij iz Nise (ok. 332 -395), eden treh velikih Kapadočanov, ki goduje 10.1., je celo na bogoslužnem koledarju - kot je bil v življenju - v senci velikega brata Bazilija in njegovega prijatelja Gregorija Nazianškega, vendar ju presega v količini ohranjenih del in v teološki globini, pa tudi v številu slovenskih prevodov. V pričujoči katehezi si bomo ogledali, kako v prvi in tretji Homiliji o Gospodovi molitvi razlaga, kaj je molitev in kako razume besede iz očenaša: "Posvečeno bodi tvoje ime."

 

Kateheza je bila na sporedu 11. januarja 2025 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

Preberi več

Ambrozij Milanski (ok. 337 -397), krščen teden dni pred prejemom škofovskega posvečenja, Avguštinov krstitelj, skupaj z njim eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov, je svojo teologijo pridobil v šoli starejšega duhovnika Simplicijana in ob branju del sodobnih grških avtorjev iz Kapadokije, ki so se navdihovali pri Origenu. Tudi Ambrozijeva homiletična Razlaga Lukovega evangelija od blizu sledi Origenovi. V katehezi si bomo pogledali, kako primerja Janezov in Jezusov krst.

Kateheza je bila na sporedu 14. decembra 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Cezarij Arleški (ok. 470-542), galski škof iz pozne antike, ki vstopa že v merovinško dobo, je vodil arleško škofijo v času rivalstev med raznimi zgodnjesrednjeveškimi kraljestvi. Kot dober učenec cerkvenih očetov in z meniškim izkustvom je prenašal njihovo bogastvo v nov čas. Ohranjenih je več kot 250 njegovih govorov.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili Cezarijevi Homiliji 229, v kateri predstavi lateransko baziliko, je bila na sporedu 9. novembra 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

 

-~-~-

Sv. Cezarij Arleški

Govor 229,1-3

Po krstu smo vsi postali Božje svetišče

Dragi bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo Božje svetišče moramo biti mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno z vero obhajajo praznik matere Cerkve, ki jih je, kot priznavamo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode Božje jeze, a potem nas je krst prerodil za posode usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili namenjeni za smrt; drugo rojstvo pa nas je priklicalo nazaj v življenje.

Pred krstom smo bili vsi še templji hudega duha, s krstom pa smo postali Kristusovo svetišče. Če torej pozorneje premislimo o odrešenju svoje duše, bomo dojeli, da smo zdaj pravo in živo Božje svetišče. Bog ne domuje samo v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka, zidanih iz lesa in kamnov; veliko raje prebiva v duši, ustvarjeni po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka Božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet in to ste vi.

Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha, da bi si v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili s hudobnimi dejanji. Vsak, kdor hudo dela, namreč žali Kristusa. Preden nas je Kristus odkupil, smo bili, kot sem rekel, domovanje hudega duha; potem smo postali Božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom.

Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudobnimi dejanji uničevati živega Božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo lahko razumel vsak: kadarkoli pridemo v cerkev, naj svojo dušo tako pripravimo, kakršno bi radi videli cerkev.

Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je Božji hram svetal, hoče tudi Bog, da tvoja duša ni temna. Naj se zgodi, kar govori Gospod: naj v nas sveti luč dobrih del, da bodo ljudje slavili njega, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo, saj je obljubil: Prebival bom v njih in med njimi bom hodil.

 

Iz Molitvenega bogoslužja

za praznik posvetitve lateranske bazilike

~~~~~

Napis na prekladah v lateranski krstilnici

 

Tu se poraja iz blagih semen za nebesa izbrani
Rod, ki vsejal ga iz vod prerodovitnih je Duh.

Grešnik, potopi se v sveto kopel, da očistiš se greha.
Starec boš stopil v vodó, nov ves prišel boš iz nje.

Ni več razlik med njimi, ki zdaj so bili prerojeni;
v eno jih združi en vir, ena jih vera, en Duh.

Njih, ki bodo izšli iz ploda deviškega, Mati
Cerkev v navdihu spočne božjem in v reki rodi.

Rad bi nedolžen postal? Očisti v tej se kopeli,
najsi te lastni teži, najsi očetni še greh!

To je studenec življenja, ki zemeljski krog očiščuje,
saj je začetek njegov ranjena Kristusa stran.

Upaj v nebeško kraljestvo, če v tem si izviru prerojen.
Kdor se le enkrat rodi, v srečno življenje ne sme.

Naj ne plaší te število in vrsta ne tvojih prestopkov:
svet bo vsak, ki rodil v tem se studencu je kdaj.

(navedeno v: A. Hamman, Korenine naše vere)