Sv. Gavdencij (+ 410) je bil škof v severnoitalijanski Bresci od 387 (istega leta je Ambrozij krstil Avguština in posvetil Gavdencija v škofa) do smrti v letu padca Rima. Izvolili so ga, ko je bil na romanju po Sveti deželi, in močno so se morali potruditi, da so ga dobili domov, ker bi najraje kar ostal tam. Prava pustolovščina je bila misija pomoči Janezu Krizostomu na dvor v Carigrad - žal neuspešna, komaj je preživel. Ko ne bi ustregel mestnemu veljaku Benivolu, kateremu je zaradi bolezni napisal svoje velikonočne govore, bi komaj vedeli zanj, pa še zdaj imamo od njega ohranjenih komaj 21 homilij, ki se odlikujejo po izbornosti izraza. Odlomke iz dveh beremo v tej katehezi.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Ciprijan (ok. 200 - 258) iz severnoafriške latinske Kartagine je šele 245 postal kristjan, dve leti zatem pa že škof. Še dve leti in znašel se je sredi epidemije kuge, ki nosi ime po njem, saj jo je opisal in ljudem pomagal, kolikor je le mogel. Iz tega konteksta je njegova kateheza O umiranju, iz katere se napaja tudi pričujoča radijska kateheza. Ljudem v razmerah, ko ni bilo ne zdravil niti ustanov za pomoč, predvsem vliva pogled proti večnosti in upanje na srečno življenje.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Ta povezava vam ponuja celotno besedilo razprave sv. Ciprijana O umiranju.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~

Sv. Ciprijan

O UMIRANJU – odlomki

I. Pravi mir bomo dosegli v nebeški domovini. Na svetu pa smo vedno v boju s hudičem, ko se dan na dan bijemo zoper njegove puščice in kopja. Ko se neprenehoma bojujemo z lakomnostjo, z nečistostjo, z jezo, s častihlepnostjo, z mesenimi pregrehami, z vabečimi nasladami sveta. Človekova duša, ki jo hudič oblega in od vseh strani napada, komaj sproti odbija napade in se jim upira. Ko si premagal lakomnost, vstaja nečistost; ko si s prezirom ugnal častihlepnost, te žalosti jeza, napihuje prevzetnost, te vabi pitje; slogo ruši zavist, ljubosumnost trga prijateljstvo. Priganjajo te, da bi klel, četudi Božja postava to prepoveduje; silijo te, da bi prisegal, čeprav tega ne smeš. (3-4)

Toliko preganjanja trpi dan na dan naša duša, toliko nevarnosti stiska naše srce, pa bi se radi še dolgo nastavljali hudičevemu meču. Bolj bi morali želeti in hrepeneti, da bi prav hitro prišla smrt in bi pohiteli h Kristusu, saj nas je sam poučil: 'Resnično, resnično povem vam: 'Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje' (Jn 16,20). … Kristusa videti pomeni torej veseliti se; in ni pravega veselja, če ne vidimo Kristusa. Kakšna zaslepljenost srca in kakšna nespametnost je ljubiti stiske, trpljenje in solze na svetu, in ne hiteti v veselje, ki ga nihče ne more vzeti! (5)

To pa se dogaja, ker ni vere, ker nihče ne veruje, da je res, kar obljublja Bog, ki je resničen in je njegova beseda večno trdna. Če ti resen in ugleden mož kaj obljubi, njegovi besedi seveda verjameš in ne pomisliš, da bi te utegnil prevarati, ker veš, da je zanesljiv. Zdaj pa govori s teboj Bog in ti omahuješ z nevernim srcem? Bog ti obljublja nesmrtnost in večnost, če se ločiš s sveta, in ti dvomiš? To se pravi nič ne poznati Boga; to se pravi Kristusa, našega Gospoda in učitelja žaliti z grehom nevere; to se pravi, biti v cerkvi, ki je hiša vere, pa ne imeti vere. (6)

II. Dokler živimo na svetu, imamo kristjani z drugim človeškim rodom enako telo, a ločuje nas duh. Dokler si to, kar je umrljivo, ne bo obleklo neumrljivosti (prim. 1 Kor 15,54) in dokler nas Kristus ne bo privedel k Očetu, so nam vse nadloge telesa s človeškim rodom skupne. Tako lakota ne izbira, kadar zemlja daje le borne pridelke. Vsi, pogani in kristjani, gredo v ujetništvo, če sovražnik napade mesto in ga zasede. Ko ni dežja, vsi enako trpijo sušo. Ko se ladja razbije ob čeri, doleti usoda brodoloma vse potnike. Dokler imamo v tem življenju isto telo kot drugi, vsi zbolimo na očeh, trese nas mrzlica, muči nas bolezen naših udov. (II, 8)

Če kristjan ve, zakaj je sprejel vero, bo tudi spoznal, da mora v tem življenju še več trpeti kakor drugi, ker se mora s hudičevim zalezovanjem huje bojevati. Božje pismo nas uči in opominja: ›Sin, ko stopiš v Božjo službo, stoj v pravičnosti in strahu in pripravi svojo dušo za preizkušnjo.‹ In naprej: ›Sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, pa v peči ponižanja‹ (Sir 2,4-5). (9)

Ni zmage, če prej ni boja; ko pa se v spopadu pridobi zmaga, se da zmagovalcem tudi venec. Krmar se pozna v viharju, v boju pa se preizkusi vojak. Lahko se je hvaliti, ko ni nevarnosti; pogum se pokaže, ko se bije pravi boj s sovražnikom. Globoko ukoreninjenega drevesa ne omajejo viharji; v močno ladjo, ki je trdno zgrajena, valovi butajo, a jo ne preluknjajo. Ko se na gumnu veja žito, se klena in zdrava zrna loči od plev, ki jih odnese veter. (12) …

IV. Kako je napačno in kako narobe, če prosimo, naj se zgodi njegova volja, ko pa nas Bog pokliče s tega sveta in povabi, nismo takoj poslušni ukazu njegove volje. Čemu tedaj molimo in prosimo, naj pride nebeško kraljestvo, če nas veseli ujetništvo na zemlji? Čemu s pogostimi molitvami prosimo in želimo, naj skoraj napoči dan kraljestva, če bolj želimo in bolj hrepenimo služiti tukaj hudiču, kakor kraljevati s Kristusom. (18)

Neki naš brat škof, ki je bil izmučen od bolezni in v skrbeh zaradi bližnje smrti, je prosil, da ne bi še umrl. Ko je skoraj že umirajoč molil, je stopil k njemu mladenič, častitljiv po veličastvu, vitke postave in bistrih oči. Takega je mogel videti ob sebi le človek, ki se je že poslavljal s tega sveta. In ta mladenič mu je z nekakšno nejevoljo in kar z osornim glasom dejal: ›Trpeti se bojite? Umreti nočete? Kaj naj počnem z vami?‹

Tako svari in opominja on, ki ga skrbi, kaj prinese preganjanje; ve pa, kam zdaj kliče. Zato ne usliši sedanje želje, marveč gleda v prihodnost. To je slišal naš umirajoči brat škof za nas. Vsem nam bo v korist, ko slišimo, kako je bil grajan škof, ko je prosil zase, da še ne bi umrl. (19)

V. Preljubi bratje! Neprestano moramo premišljevati, da smo se odpovedali svetu in da na njem živimo kot tujci in popotniki. Veselimo se dneva, ko bomo prejeli stalno bivališče v nebesih. Takrat nas bo Gospod oprostil zemeljskih spon in postavil nazaj v raj. Kdo ne bi iz daljne tujine hitel v domovino? Kdo si ne bi srčno želel ugodnega vetra, če bi čez morje potoval domov, da bi čim prej objel svoje drage? Domovina so za nas nebesa, očetje so nam zdaj očaki. Zakaj ne hitimo in ne tečemo, da bi mogli videti domovino in pozdraviti svoje prednike. Tam nas pričakuje veliko število naših dragih. Po nas hrepenijo starši, bratje in otroci. Oni so že rešeni, skrbi pa jih naše zveličanje. Kako se bomo skupaj veselili, ko jih bomo zagledali in se objeli! Kakšna radost in veselje bosta v nebeškem kraljestvu, kjer ne bo smrti! Kako neizmerna in neminljiva blaženost je tam, kjer je življenje večno!

Tam je slavni zbor apostolov, veliko število srečnih prerokov, nešteta množica mučencev, ki so nagrajeni za trpljenje in zmago v slavnem boju; tam so tudi zmagoslavne device, ki so z zdržnostjo pogumno ukrotile poželenje mesa in telesa. Tam uživajo plačilo usmiljeni, ki so opravljali pravična dela, ko so ubogim delili hrano in miloščino. Z izpolnjevanjem Gospodove zapovedi, so spreminjali zemeljsko imetje v nebeške zaklade. K njim, preljubi bratje, hitimo z vsem hrepenenjem in srčno želimo, da bi kmalu srečno prišli h Kristusu! To veliko željo našega srca in naše vere naj v nas vidi Gospod Kristus, saj bo dal bogato plačilo tistim, ki bodo po njem bolj goreče hrepeneli. (26)

Svetega Cecilija Ciprijana Izbrani spisi, Traktati, poslovenil F.K. Lukman, Ljubljana 1943, str. 178-196.

Sv. Izidor Peluzijski (+ ok. 450) je doma iz Aleksandrije in je sorodnik patriarhov Teofila in Cirila. Ko so še njega hoteli narediti za škofa prestolnice ob Nilu, je pobegnil na drugo stran Nilove delte v Peluzij, kjer je živel v meniški odmaknjenosti do smrti. Stil s svetom so mu predstavljala pisma. Iz samostana jih je poslal vsaj 3000 (morda celo 10000), od teh je 2000 ohranjenih. Pisma so kratka in zelo jedrnata; očitno niso namenjena samo prvemu naslovniku, ampak tudi drugim bralcem.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~ ~ ~

Preberi več

Sv. Jakob iz Seruga (ok. 451 - 521) je za Efremom drugi največji poet sirske zgodnjekrščanske literature. Od 763 verznih metričnih homilij (sir. memre) se jih je ohranilo okroli polovica; eno izmed njih je avtor posvetil skrivnosti Gospodovega krsta ob Jordanu. S pomočjo izbranih prevedenih odlomkov lahko vstopimo v značilen sirski teološki način razmišljanja, ki ga zaznamujejo poetičnost, simbolika, metafore, bogate biblične podobe in meditativen stil. Jakob tudi za krst navede številne izvirne podobe, npr. vrata, čoln, duhovni pečat, vojaška oprema, maternica, izmed katerih posebej izstopa dramatičen prikaz umazane in izmučene Cerkve, ki jo Kristus, njen Ženin, v krstu očisti in prerodi ter se z njo zaroči.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~

Preberi več

Sv. Janez Damaščan (ok. 676 - 749) je zadnji med vzhodnimi cerkvenimi očeti. Živel je že pod islamsko oblastjo in se iz državne službe umaknil v samostan sv. Saba v Jeruzalemu. Tam je zbiral teološko dediščino in jo posredoval v dogmatičnem zborniku Vir spoznanja, od koder je tudi pričujoči odlomek, ki govori o svetih podobah. Smo namreč v času ikonoklazma, ko so ikone uničevali, ker je bizantinski cesar Leon III. leta 730 prepovedal njihovo češčenje. Janez je teološko utemeljil pomen ikon, ki so postale ena temeljnih značilnosti vzhodnega krščanstva.

Kateheza je bila na sporedu 14. decembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več