Ker se na zadnji majski dan spominjamo Marijinega obiskanja pri Elizabeti, smo v nocojšnji katehezi smo soočili dva očeta, ki sta se lotila razlaganja istega besedila, in sicer Marijine hvalnice Magnificat, ki je pravzaprav Marijin odgovor na Elizabetin pozdrav. Ta očeta sta Origen iz Aleksandrije, iz 3. stoletja, in Ambrozij iz Milana, iz 4. stoletja, oba avtorja Razlage Lukovega evangelija. Več kot očitno je, da se je Milančan navdihoval pri Aleksandrijcu, o čemer je med vrsticami pisal naš Hieronim. Vsekakor pa njun dopolnjujoč pogled lahko tudi nam danes pomaga, da bolje razumemo in nase nanašamo njune ugotovitve, da bomo lažje in bolje ponavljali za Marijo te besede, ki jih Cerkev že stoletja postavlja v središče večerne molitve.

Kateheza je bila na sporedu 27. maja 2023, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Na tej povezavi so obravnavani odlomki iz Origenove in Ambrozijeve razlage Lukovega evangelija.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

~ - ~ - ~

 

Dva očeta razlagata Magnificat

 

Origen in Ambrozij, Homilije na Evangelij po Luku, odlomki

 

Magnificat (Lk 1,46-55)

 

Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni,
njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod
njim, ki se ga bojijo.
Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mišljenju svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.

 

Origen 8,1a

Pred Janezom prerokuje Elizabeta; pred rojstvom Gospoda našega Odrešenika je prerokovala Marija. In kakor se je greh začel pri ženski in nato dosegel moškega, tako je odrešenje vstopilo v svet po ženskah, da bi vse ženske, ki so premagale slabotnost svojega spola, posnemale življenje in ravnanje svetih žena, zlasti tistih, ki jih zdaj opisuje evangelij.

 

Ambrozij 2,28

Sledi Marijino preroštvo, katerega polnost ustreza odličnosti njene osebe. In zdi se, da ni brez pomena, da Elizabeta prerokuje pred Janezovim rojstvom, Marija pa pred Gospodovim. Odrešenje ljudi se že zarisuje in nakazuje; ker se je greh začel pri ženskah, se tudi dobro začne pri ženskah, tako da se ženske, ki opustijo poženščeno moralo, odrečejo svoji slabotnosti, duša, ki nima spola, pa se, tako kot Marija, ki ni zagrešila nobene zablode, predano trudi posnemati njeno čistost.

 

Origen 8,1b

Oglejmo si torej prerokbo Device. »Moja duša poveličuje Gospoda,« pravi, »in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.« Dve počeli, »duša« in »duh«, izrekata dvojno hvalo. Duša slavi Gospoda, duh slavi Boga, ne da bi bila hvalnica Gospodu drugačna od hvalnice Bogu, saj je Bog tudi Gospod in Gospod tudi Bog.

 

Origen 8,2

Človek se sprašuje, kako duša poveličuje Gospoda. Kajti če Gospod ne more prejeti ne povečanja ne zmanjšanja in če je on pač to, kar je, v kolikšni meri lahko Marija zdaj reče: »Moja duša poveličuje Gospoda«? Če pomislim, da je Gospod, naš Odrešenik, »podoba nevidnega Boga«, in če vidim, da je moja duša ustvarjena »po podobi Stvarnika«, da je podoba podobe – moja duša res ni izrecno Božja podoba, ampak je bila ustvarjena po podobi prve podobe –, potem bom to razumel tako: Kakor tisti, katerih poklic je slikanje podob in s svojo umetnostjo preslikavajo en sam model, na primer obraz kralja, tako tudi vsak od nas oblikuje svojo dušo v Kristusovo podobo, iz nje izriše večjo ali manjšo podobo, včasih zbledelo ali zamolklo, včasih jasno in sijajno, ki ustreza izvirniku. Ko bom torej dal podobi podobe, to je svoji duši, rasti in jo bom ›povečal‹ s svojimi deli, mislimi in besedami, bo Božja podoba rasla in bo ›poveličan‹ tudi sam Gospod, čigar podoba je naša duša. Kakor Gospod v tem primeru raste v tej svoji podobi, ki je v nas, tako se, če smo grešniki, manjša in skrči.

 

Ambrozij 2,26

Marija ni dvomila, ampak je verovala in s tem dosegla sad vere. »Blagor ti,« pravi, »ki si verovala!« Blagor tudi vam, ki ste za to slišali in verovali! Kajti vsaka verujoča duša spočne in rodi Božjo Besedo ter prepozna njena dela. Marijina duša naj prebiva v vseh, da bo poveličevala Gospoda; Marijin duh naj prebiva v vseh, da se bo veselil Boga. Če je telesna mati Kristusa ena sama, pa je po veri Kristus sad vseh nas. Vsaka duša namreč lahko sprejme Božjo besedo pod pogojem, da je brez madeža, da je obvarovana pred pregreho in da ohranja nedolžnost v neokrnjeni čistosti.

 

Ambrozij 2,27

Vsaka duša, ki doseže to stanje, torej poveličuje Gospoda, kakor je Marijina duša poveličevala Gospoda in kakor se je njen duh radoval v Bogu Zveličarju. Gospoda res poveličuje, kot ste prebrali drugje: »Poveličujte z menoj Gospoda« (Ps 33,4), ne zato, ker bi človeški govor lahko kaj dodal Gospodu, ampak ker on raste v nas; kajti »Kristus je Božja podoba« (2 Kor 4,4; Kol 1,15) in zato duša, ki opravlja pravična in pobožna dela, poveličuje to Božjo podobo, po kateri je bila ustvarjena; zato je tudi s tem, da jo poveličuje, na neki način udeležena pri njeni veličini in se po njej povzdiguje: zdi se, da to podobo ponazarja v sebi s sijajnimi barvami svojih dobrih del, kot da bi jo s svojo krepostjo posnemala.

Marijina duša poveličuje Gospoda in njen duh se raduje v Bogu, ker z dušo in duhom predana Očetu in Sinu s pobožno ljubeznijo časti enega Boga, od katerega vse prihaja, in enega Gospoda, po katerem vse obstaja (prim. 1 Kor, 8,6).

 

Prevod pripravil br. Miran Špelič OFM