Naš stari znanec sv. Avguštin (iz 4. in 5. stoletja) je v več govorih počastil sv. Lovrenca, znamenitega rimskega arhidiakona (iz 3. stoletja). Ob njegovi zgodbi iz časa preganjane Cerkve rešuje vrsto problemov iz svojega časa (donatizem, manihejstvo). Prisluhnimo odlomkom iz njegovega Govora 302 in se ob njih naučimo reševati sodobna vprašanja (upad vere, vera v posmrtno življenje). Včasih je že kar nevarno aktualen.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili temu Avguštinovemu govoru, je bila na sporedu 10. avgusta 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

-~-~-

 

Avguštin

Govor 302 (odlomki)

Na rojstni dan svetega Lovrenca

 

1. Danes je slovesnost blaženega mučenca Lovrenca. Poslušali smo sveta berila za to slovesnost. Poslušali smo in peli ter z največjo pozornostjo spremljali evangeljsko branje. Da ne bi brezplodno praznovali njihovih slovesnosti, zato s posnemanjem hodimo po sledeh mučencev. Kdo ne pozna zaslug mučenca, ki se ga spominjamo? Kdo je tam prosil in ni dobil? Številnim slabotnim je njegova zasluga podelila tudi časne milosti, ki jih je sam zaničeval. … Kaj so mučenci dosegli, kaj so ohranjali v veliki zavesti, za kar so prelili svojo kri, ste slišali iz evangeljskega branja: Vaše plačilo je veliko v nebesih.

 

2. Kljub temu, ljubljeni, ker obstajata dve življenji, eno pred smrtjo in drugo po smrti, sta obe imeli in imata svoje ljubitelje. Ali je treba govoriti o tem, kako kratko je to življenje? Iz izkušenj vemo, kako nemirno je, kako vzbuja žalovanje: obdano s skušnjavami, polno strahov, goreče od strasti, podvrženo nepredvidenim dogodkom; žalostno v nesreči, polno ponosa ob uspešnih dogodkih; veselo ob pridobitvah, v tesnobi ob izgubah. ... Od ljubezni do tega časnega življenja se, če je le mogoče, premaknite k ljubezni do večnega življenja, tistega, ki so ga ljubili mučenci, ki so zaničevali te časne stvari. Molim, prosim, nagovarjam ne le vas, ampak tudi nas z vami: ljubimo večno življenje. …

 

7. … Mučenci so bili torej ljubitelji večnega življenja, in tisti, ki si to življenje pridobijo, so mučenci. Imajo to, kar so ljubili, in ob vstajenju od mrtvih bodo to imeli še v večji polnosti. S svojimi neizmernimi mukami so nam torej dobro pripravili to pot.

 

8. Sveti Lovrenc je bil arhidiakon. Od njega so preganjalci zahtevali premoženje Cerkve, kot je znano; zato je strašno trpel, da je grozno že slišati. Položen na rešetko ražnja je bil opečen po vseh udih, mučen z najbolj strašnimi mukami ognja; toda premagal je vse telesne bolečine z veliko močjo ljubezni, s pomočjo tistega, ki ga je naredil takšnega. Saj smo njegova stvaritev, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog pripravil, da bi hodili v njih. Da bi podžgal jezo preganjalca, je storil tole; ne toliko zato, ker bi ga hotel razjeziti, ampak da bi svojo vero predstavil prihodnjim rodovom in pokazal, kako mirno sprejema smrt, je rekel: »Naj gredo z mano vozovi, da pripeljem cerkveno premoženje.« Vozove so poslali, naložil jih je s siromaki in jih poslal nazaj, rekoč: »To je premoženje Cerkve.« …

 

9. Zato, ko razmišljamo o tem, si vztrajno prizadevajmo posnemati mučence, če želimo, da nam koristijo slovesnosti, ki jih praznujemo. Vedno smo opominjali na to, bratje, nikoli nismo prenehali, nikoli nismo molčali. Večno življenje je treba ljubiti, sedanje življenje pa je treba prezirati. Treba je dobro živeti, upati na dobro. Kdor je slab, se mora spremeniti; ko se je spremenil, se mora učiti; ko se je naučil, mora vztrajati. Kajti kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen.

 

12. Nekateri pravijo: Kaj je sveti Lovrenc storil narobe, da ga je oblast usmrtila? Kako se je pri njem uresničil izrek: Delaj dobro in boš deležen pohvale, saj je s tem, da je delal dobro, prejel toliko muk? Če sveti mučenec Lovrenc ne bi bil deležen pohvale oblasti, ga danes ne bi častili, ne bi ga hvalili, ne bi ga tako javno poveličevali. Zato mu oblast daje pohvalo, sebi navkljub. Apostol namreč ne pravi: Delajte dobro in prejeli boste pohvalo neposredno od oblasti. Saj so vsi apostoli in mučenci delali dobro, pa vendar je oblast storila vse kaj drugega, kot da bi jih pohvalila, temveč jih je ubila. Če bi torej rekel: »Delajte dobro in oblast vas bo pohvalila,« bi vas zavajal. Zdaj pa je premišljeno izbral besede, previdno pretehtal, uravnotežil, omejil. Preuči, kar si slišal: »Delajte dobro in pohvaljeni boste!«

Če je namreč oblast pravična, boš imel hvalo neposredno od nje. Če pa je po drugi strani nepravična, boš dobil, ko umiraš za vero, za pravičnost, za resnico, hvalo od nje, tudi če te bo preganjala. Pohvale od nje namreč ne boš imel zato, ker bi te neposredno hvalila, temveč tako, da ti bo ponudila priložnost, zaradi katere boš prejel pohvalo. V skladu s tem delaj dobro in boš imel pohvalo in boš varen. …

 

22. Bratje, zaradi tistih, ki se zatekajo k zaščiti matere Cerkve, zaradi tega skupnega zavetja za vse, ne bodite leni in počasni za obiskovanje svoje matere in ne zapuščajte Cerkve! … Tudi hudobni bežijo v cerkev pred pravičnimi, in pravični bežijo pred hudobnimi, in včasih tudi hudobni bežijo pred hudobnimi. Tri vrste bežečih so torej. Dobri ne bežijo pred dobrimi, samo pravični ne bežijo pred pravičnimi; ampak bodisi hudobni bežijo pred pravičnimi, bodisi pravični bežijo pred hudobnimi, bodisi hudobni pred hudobnimi.

Ampak če bi jih želeli razločiti, da bi odstranili iz Cerkve tiste, ki delajo slabo, potem ne bi bilo na voljo mesta, kamor bi se skrili tisti, ki delajo dobro. Če bi dovolili, da se odstranijo škodljivci (nocentes), potem nedolžni (innocentes) ne bi imeli kam bežati. Bolje je torej, da se tudi škodljivci zaščitijo v Cerkvi, kot da se nedolžnim odvzame prostor v cerkvi. Držite se tega, kot sem rekel: naj zbuja strah vaša številčnost, ne pa podivjanost.