Kateheza, v kateri smo prisluhnili Krizostomovi Homiliji o Matejevem evangeliju 46, v kateri apostole primerja z gorčičnim zrnom in kvasom, je bila na sporedu 14. julija 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

sv. Janez Krizostom

Apostol, gorčica in kvas

Homilija o Matejevem evangeliju 46,2-3

Še eno priliko je dodal in rekel: “Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu. Čeprav je najmanjše od vseh semen pa, ko zraste, postane večje od vseh zelišč, pravo drevo, da pridejo ptice gnezdit v njegove veje.” Tako, pravi, bo tudi pri oznanjevanju. Njegovi učenci so bili od vseh najbolj šibki, od vseh najmanjši. Ker pa je bila v njih velika moč, se je razlila po vsem svetu. K tej podobi je dodal še priliko o kvasu. Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo. Kakor kvas veliko moke prepoji s svojo močjo, tako boste tudi vi spreobrnili ves svet. Poglej si modrost. Prinaša podobe iz narave, da z njimi pokaže, kako se tudi te stvari dogajajo po naravnem redu. Ne govori mi: kaj bo nas dvanajst moglo vplivati na tolikšne množice! Kajti, ko ne boste pobegnili, ko boste sredi množice, bo prav to naredilo vašo moč za nadvse sijajno. Enako tudi kvas šele tedaj prekvasi testo, ko se ga prida moki; prida pa se ga samo zato, da bi se z njo pomešal. Ni rekel samo: dodala, ampak primesila. Tako boste tudi vi premagali tiste, ki vas napadajo, ko se jim boste pridružili in se povezali z njimi. In kakor se kvas pomeša v testu, a se ne razgubi, marveč počasi podeli vsemu testu svojo moč, tako se isto dogaja pri oznanjevanju. Ne bojte se torej, če sem napovedal toliko stisk; tako sijajni boste, da boste vse premagali.

Če je dvanajst ljudi prekvasilo svet, pomisli, kolikšna je naša nemarnost, da, čeprav nas je toliko, ne moremo poboljšati tistih, ki so še preostali, ko bi vendar moralo biti dovolj, da bi prekvasili tisoč svetov.

Pa boš rekel: “Toda oni so bili apostoli.” In kaj je to? Ali so bili kaj boljši od tebe? Ali niso prebivali po mestih? Ali niso bili poročeni? Ali niso imeli svoje obrti? Ali so bili angeli? Ali so se spustili iz nebes? Toda rekel boš: “Delali so čudeže.” Prav gotovo jih niso čudeži naredili za občudovanja vredne. Kako dolgo bomo uporabljali te čudeže, da bi z njimi pokrivali svojo malomarnost? Poglej zbor svetih, ki se ne blešči od teh čudežev. Mnogi namreč, ki so izganjali hude duhove, niso vredni občudovanja, ker so zaradi svojih grehov prejeli svojo kazen. “Po čem pa so,” boš vprašal, “oni postali slavni?” Po zaničevanju denarja, po preziru prazne slave, po odpovedi svetnim dobrinam. Ko bi ne imeli tega in bi se vdajali boleznim duha, jim ne bi nič koristilo, četudi bi tisoč ljudi obudili od mrtvih, ampak bi jih imeli za prevarante in goljufe. Tako je zagotovo prav življenje tisto, ki blesti in privabi tudi milost Duha.

Kakšen čudež pa je naredil Janez, da je privabil k sebi cela mesta? Da ni naredil nobenega čudeža, izpričuje evangelist: Janez ni storil nobenega znamenja. In od kod občudovanje Elija? Ali ne iz drznosti, s katero je opomnil kralja? Ali ne iz gorečnosti, s katero je služil Gospodu? Ali ne iz uboštva, iz plašča, iz votline, iz gora? Kajti znamenja je delal šele po vsem tem. Ob katerem Jobovem čudežu se je začudil hudič? Gotovo ob nobenem, ampak ob spodobnem življenju, ob potrpežljivosti, močnejši od jekla. Kakšen čudež je naredil David, ko je bil še mlad, da je Gospod rekel: Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža po svojem srcu. Katerega mrtveca so obudili Abraham, Izak in Jakob? Katerega gobavca očistili? Ali ne veš, da čudeži, če nismo pozorni, večinoma škodujejo? Tako so se mnogi Korinčani med seboj sprli, mnogi Rimljani se napuhnili, tako je bil Simon izvržen. Tako je bil tudi tisti, ki jehotel slediti Jezusu, grajan z besedami: Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda. Vsi ti so, bodisi ker so v čudežih iskali denar bodisi slavo, odpadli in propadli. Svetost življenja in ljubezen do kreposti pa ne porajata takega poželenja, ampak ga, če je morebiti navzoče, odstranita. Kaj je govoril Kristus, ko je dajal zapovedi učencem? Ali: delajte čudeže, da bodo ljudje videli. Nikakor! Kaj pa? Naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. Tudi Petru ni rekel: “Če me ljubiš, delaj čudeže,” ampak: “Pasi moje ovce!”

Prevedel fr. Miran Špelič OFM.