Sv. Ambrozij Milanski (339-397) je sredi vzpenjajoče politične kariere - bil je upravitelj severnoitalijanskih provinc s sedežem v Milanu - bil izbran za milanskega škofa, čeprav je bil še katehumen, potem pa v enem tednu prejel vse zakramente od krsta do škofovskega posvečenja. Imetje je razdelil ubogim, sam pa se posvetil študiju teologije. Uspešno je zaključil arijansko krizo, ko je v Ogleju leta 381 organiziral sinodo. Poskrbel je, da kipa boginje Zmage niso vrnili v senatsko zbornico v Rimu. Cesarja Teodozija I. je zaradi hudega zločina nad civilnim prebivalstvom izobčil in ga sprejel v cerkev šele po opravljeni pokori. Ob vsem tem pa je ogromno pridigal in pisal. odlikoval se je kot skrben pastir svoje črede. Čeprav ni bil izviren teolog, pa je znal teologijo grških očetov ustrezno prenesti v latinski jezik. Ne smemo pozabiti še na njegov pesniški talent, saj je začetnik latinske krščanske himnodije. Nanj se sklicuje tudi ambrozijansko bogoslužje.

V svoji Razlagi Lukovega evangelija, ki je zelo homiletičnega značaja, se opira na Origenovo eksegezo, kar mu je Hieronim tudi očital, čeprav je bilo v antiki takšno naslanjenje dopustno in povsem samoumevno. Opaziti je močno alegorično metodo, ko nekaterim izrazom doda globlji oz. duhovni pomen. Odlomek razlaga srečanje med Janezom in Jezusom ob Jordanu tik pred Jezusovim krstom.

Kateheza je bila na sporedu v sredo 11.12.2013 ob 22h.

Besedilo je na voljo v formatu PDF.

Tu je povezava do posnetka oddaje v formatu MP3.

Tu pa lahko neposredno poslušate oddajo

Preberi več

Viktorin Ptujski (+ 303), prvi latinski ekseget in prvi znani literarni ustvarjalec na našem ozemlju, ima le skromno bero ohranjenih spisov. Čeprav ga je pozna antika občudovala in posnemala, pa ga je prehod v srednji vek skoraj v celoti odrinil na rob. Med ohranjenimi fragmenti je tudi homilija z razlago evangeljske prilike o desetih devicah. Četudi morda homiletična oblika ni Viktorinova, pa je gotovo njegova sama eksegeza, ki jo je morda neznani avtor kasneje prelil iz šolskega komentarja v bogoslužno homilijo. Resda je besedilo očitno bilo napisano v času preganjanj, vseeno pa ima močno sporočilo tudi za danes in nam odstira, kaj je prava modrost in kako naj živimo svojo vero, da nam ognjena reka ne bo branila vstopa na svatbo.

Kateheza je bila na sporedu v sredo 13. novembra 2013 ob 20h.

Besedilo je na voljo v formatu PDF.

Katehezo lahko poslušate v formatu MP3 ali pa jo prenesete s te povezave z desnim klikom in shranite na svoj računalnik.

Preberi več

Sv. Hieronim (ok. 345-419), mož s Krasa, doma iz še ne odkritih in odkopanih Stridon, je bil velik svetovljan: študiral v Rimu, potoval po Galiji, bil asket v Ogleju, menih v Siriji in malo v Egiptu, znova učenec v Carigradu, papežev tajnik v Rimu in spet menih v Betlehemu ... predvsem pa je bil veliki prevajalec Svetega pisma. Zato se ni mogel izogniti tudi njegovemu razlaganju. Pravijo, da je njegova Razlaga Jonove knjige njegov najboljši komentar. V tej katehezi bomo skupaj prebrali le kratek odlomek iz tega dela.

Kateheza je bila na sporedu v sredo 9. oktobra 2013 ob 20h.

Besedilo je na voljo v formatu PDF.

Katehezo lahko poslušate v formatu MP3 ali pa jo prenesete s te povezave z desnim klikom in shranite na svoj računalnik.

- - ~ - ~ - ~ -

Preberi več

Sv. Ciprijan (+257) je eden prvih očetov, ki nam ponuja svojo razlago molitve očenaša. V rojstni Kartagini je služboval kot pravnik, se spreobrnil v krščanstvo, zelo hitro postal voditelj krščanske skupnosti v tej afriški metropoli, česar nekateri niso sprejeli z največjim veseljem, med preganjanjem vodil Cerkev iz skrivališča s pomočjo pisem, med naslednjimi preganjanji pa je bil izdan in izročen v smrt. Goduje 16. septembra.

Med njegovimi spisi, od katerih je najpomembnejši O edinosti Cerkve, se odlikuje po svežini tudi razlaga Gospodove molitve, od koder je vzet tokratni odlomek.

Oddaja je bila na sporedu v sredo 11. septembra 2013.

Besedilo je na voljo v formatu PDF.

Celotno besedilo pa je dostopno na tej povezavi .

Katehezo si lahko poslušate v formatu MP3 ali pa so jo prenesete s te povezave z desnim klikom.

- ~ - ~ - ~ -

Preberi več

O Marijinem vnebovzetju so prvi pisali German Carigrajski (+ 740) in Andrej s Krete (+ med 712 in 740) šele v 7. stoletju, najbolj pa je razvil te misli Janez Damaščan, zadnji cerkveni oče na Vzhodu. To pa seveda ne pomeni, da ni že prej obstajalo verovanje v njen svojski konec zemeljskega življenja, manjkala je le teološka refleksija, ki so jo ponudili ti trije očetje.

Janez Damaščan (ok. 650-749) se je rodil v arabski krščanski družini v Damasku, ki je bil že prestolnica kalifov Omajadov. V dokaj tolerantnem muslimanskem okolju je - po legendi - postal celo kalifov svetovalec. Ko je pri njem padel v nemilost, so mu odsekali levico, takrat pa se je začelo njegovo spreobrnjenje: odšel je v samostan sv. Saba v Jeruzalem in se ves posvetil teologiji. Odsekano roko naj bi položil pred ikono, Marija pa naj bi mu jo vrnila na njeno mesto. V virih in njegovih spisih ni najti nobenih namigov na to.

Njegovo glavno delo je Vir spoznanja (Filozofska poglavja, O herezijah, Razlaga prave vere), znan je kot branilec češčenja ikon. Njegov nauk o ikonah se je uveljavil na 2. nicejskem koncilu 787.

Kot velik Marijin častilec je tudi teološko utemeljil praznik Marijinega zaspanja, in sicer v treh Homilijah o Marijinem vnebovzetju (PG 96, 697-762). O tem ne govori kot o novosti, ampak kot o resnici, ki jo je prejel iz izročila.

Kateheza je bila na sporedu na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 2013 ob 20h.

Odlomke Janezove homilije lahko preberete spodaj ali si jih prenesete tukaj v formatu PDF.

Tu pa si lahko prenesete tudi celotno oddajo v formatu MP3.

Preberi več