Sv. Janez Krizostom (+407) je že naš stari znanec. V tej katehezi bomo prisluhnili eksegezi nedeljskega evangelija o iveri in brunu v očesu.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili tej Krizostomovi Homiliji o Matejevem evangeliju, je bila na sporedu 14. septembra 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

---

Sv. Janez Krizostom

Homilije o Matejevem evangeliju 23 (Mt 7,1-21)

 

Ne sodite, da ne boste sojeni.

1. Ali torej grešnikom ne smemo nič očitati? … Kakšen je torej smisel teh besed? Natančno pazimo, da ne bo nihče imel teh zapovedi za prevratne, čeprav so zdravila za naš blagor in postave, ki nam zagotavljajo mir. Zlasti v naslednjih vrsticah je Gospod pokazal onim, ki so pametni, kakšne vrline ima njegova zapoved, rekel je: »Kaj gledaš iver v očeh svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne vidiš?« Če pa se mnogim lahkomiselnim zdi to še nejasno, hočem dvom prav od kraja razrešiti. Kakor se meni dozdeva, ne ukazuje tukaj Gospod kar na splošno, naj sploh nobenega greha ne obsojamo, in ne prepoveduje tega vsem, temveč samo tistim, ki imajo sami na vesti nešteto pregreh, a kljub temu druge zasramujejo zavoljo majhnih napak. ...

Poleg tega daje s tem Gospod splošno veljavno pravilo za te stvari. Tudi sveti Pavel ni kar na splošno prepovedal Korinčanom, naj nikogar ne sodijo, marveč samo svojih predstojnikov ne, zlasti še, če gre za nedokazane domneve. Torej ni na splošno prepovedal svariti grešnike. …

Na prav isto je Kristus tudi tukaj mislil, in sicer ni tega le rahlo nakazal, ampak jim je krepko izprašal njihovo vest in jim zagrozil z neizogibno kaznijo.

 

Zakaj s kakršno sodbo sodite, pravi, s tako boste sojeni.

S tem hoče reči: Ne obsojaš njega, marveč sam sebe, ki si nakopavaš strašno sodbo in strog obračun.

Kakor moramo torej mi začeti, če hočemo dobiti odpuščanje grehov, tako je tudi pri tej sodbi mera kazni odvisna od nas. Mi pač ne smemo sramotiti in zmerjati, temveč opominjati, ne smemo obtoževati, marveč prigovarjati, ne smemo ošabno nastopati, ampak svariti z ljubeznijo. Saj ne nakopavaš njemu, marveč sebi najhujšo kazen, če mu ne prizaneseš, kadar moraš soditi o njegovih prestopkih.

 

2. … Kaj pa, vprašuješ, če kdo prešuštvuje, mar naj ne rečem, da je prešuštvo nekaj slabega, in naj ne posvarim razuzdanca? Posvari ga le, toda ne terjaj računa od njega kot nasprotnik ali sovražnik, temveč ravnaj kot zdravnik, ki nudi zdravila. Saj Kristus tudi ni rekel: Ne odvračaj grešnika od greha, ampak: ne sodi, to se pravi: ne bodi strog sodnik! Sicer pa, kakor sem še prej omenil, ni tega rekel o važnih in prepovedanih stvareh, marveč o takih, ki se komaj morejo imenovati prestopki. Zato je tudi rekel: Kaj gledaš iver v očesu svojega brata? Dandanes mnogi tako delajo. Ako vidijo puščavnika, da ima kako obleko preveč, mu že očitajo Gospodovo zapoved, medtem ko sami neprestano ropajo in ves dan mislijo le na to, kako bi obogateli.⁽¹⁾ In če koga vidijo, da malo več jé, ga strogo obtožijo, dočim se sami vsak dan opijanijo in pijančujejo, ne da bi se zavedali, da si s tem, že itak z grehi obtoženi, le še večajo peklenski ogenj in si tako jemljejo vsako pravico za kak zagovor. Kajti ti sam si najprej uveljavil postavo, da je treba tvoja lastna dejanja brezobzirno soditi, ker si tako ostro sodil o svojem bližnjem. Ne misli, da je preveč kruto, če boš tudi ti moral dajati strog odgovor.

 

Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa!

Tukaj hoče pokazati Gospod svojo veliko nevoljo nad onimi, ki tako ravnajo. Kadar koli namreč hoče jasno povedati, da gre za zelo velik greh, ki zasluži tudi veliko kazen in pokoro, tedaj začne s psovko. Tako je tudi ves nevoljen rekel tistemu, ki je terjal sto denarjev: »Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil.«⁽²⁾ Prav tako rabi tudi tukaj izraz: »Hinavec.« Takšne sodbe ljudi niso pač izraz ljubeče skrbi, marveč sovraštva. Nosi sicer na sebi krinko ljubezni do bližnjega, je pa vendar le sad brezmejne hudobije, če kdo naprti svojemu bližnjemu neresnične napake in si lasti Učenikovo vlogo, ko ni niti vreden, da bi bil njegov učenec. Zategadelj je Gospod rekel takšnemu človeku »hinavec«. Kajti če z drugim tako strogo ravnaš, da tudi majhne napake opaziš, zakaj si tedaj sam s seboj tako prizanesljiv, da prezreš celo velike grehe? Izderi najprej bruno iz svojega očesa. Ali ne vidiš, da Gospod ne prepoveduje soditi, ukazuje pa, naj izderemo najprej bruno iz svojega očesa in skušamo šele potem izboljšati napake drugih. Vsak pozna pač sam sebe bolj kot druge, vsakdo opazi večje prej kot manjše in ljubi sam sebe bolj kot bližnjega. Če hočeš res skrbno ravnati, skrbi najprej sam zase. Kjer je greh večji, je laže opazen. Če pa sam sebe zanemariš, je očitno, da ne sodiš svojega brata zavoljo skrbnosti, marveč iz sovraštva in z namenom, da bi ga osramotil. Če je že treba tega soditi, naj ga sodi tisti, ki se sam v oni stvari ni nič pregrešil, ne pa ti.

… Njega samega ta očitek ni zadel. Njemu ni bilo treba ne iveri izdirati in tudi bruna ni imel v očesu, bil je v vsem tem nedolžen in čist in je zato imel pravico popravljati napake vseh. Hotel je pač reči: Ne sme soditi drugi, kdor se je sam prav v istem pogrešil.

Zakaj se pa čudiš, da je postavil to pravilo? Saj je celo razbojnik na križu to priznal in rekel drugemu razbojniku: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?«⁽³⁾ S tem je izrazil isto misel kot Kristus. Ti pa ne samo ne odstraniš svojega lastnega bruna, ampak ga celo ne vidiš, iver svojega bližnjega pa ne le vidiš, marveč tudi sodiš in mu jo hočeš vzeti iz očesa. To je podobno, kakor če kdo boleha za vodenico ali za kakšno drugo neozdravljivo boleznijo in mu zato ni mar, medtem pa drugemu očita, da zanemarja majhno oteklino. Ako pa je že grdo, če kdo ne vidi svojih lastnih grehov, je pač dvakrat in trikrat grše, če kdo tudi o drugih sodi, dočim sam sramotno nosi bruno v svojih očeh. In poleg tega je greh veliko težji kot bruno.

 

3. Kar nam je hotel Gospod s svojimi besedami povedati, je tole. Kdor ima sam nešteto grehov na svoji vesti, naj ne sodi neusmiljeno o grehih drugih, zlasti če gre za malenkostne pregreške. …

 

Prevedel Franc Ksaver Lukman

(3) Lk 23, 40.

 

Naš stari znanec sv. Avguštin (iz 4. in 5. stoletja) je v več govorih počastil sv. Lovrenca, znamenitega rimskega arhidiakona (iz 3. stoletja). Ob njegovi zgodbi iz časa preganjane Cerkve rešuje vrsto problemov iz svojega časa (donatizem, manihejstvo). Prisluhnimo odlomkom iz njegovega Govora 302 in se ob njih naučimo reševati sodobna vprašanja (upad vere, vera v posmrtno življenje). Včasih je že kar nevarno aktualen.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili temu Avguštinovemu govoru, je bila na sporedu 10. avgusta 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

Preberi več

Janez Krizostom (ok. 350-407), carigrajski patriarh, ki si je s svojim velikim govorniškim darom zaslužil priimek Zlatousti, je bil izredno pozoren do ubogih. Zanje se je nenehno zavzemal, ni pa prenašal dvornih spletk. Padel je v nemilost na dvoru in umrl v izgnanstvu.